Jedro

Sodišče je vezano na dejansko in trditveno podlago tožbenega zahtevka, ni pa vezano na pravno podlago. Sprememba tožbe je dovoljena do konca glavne obravnave.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da spada v zapuščino po pok. S. Z. roj. 8.8.1912, umrli 21.12.1993 tudi pravica uporabe nepremičnin vpisanih pri vl.št. 18 k.o. z deležem 1/3, solastninska pravica z deležem 1/3 na stanovanjski hiši 26, ki stoji na parc. št. 214/4 k.o., solastninski delež na kompletni opremi te stanovanjske hiše, 1/3 delež na kotlu za žganjekuho, mlinu za sadje, preši za sadje, 10 vinskih sodih, 2 kadeh, mešalcu za beton ter na denarnih sredstvih 8.750 DEM in 36.685,00 SIT. V posledici take odločitve je tožnikom naložilo povrnitev pravdnihs troškov v znesku 137.360,00 SIT.

Zoper tako sodbo se pritožujejo tožniki zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagajo, da pritožbeno sodišče ugodi njihovi pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno ugodi tožbenemu zahtevku podrejeno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi tožniki navajajo, da so tožbo vložili v skladu s sklepom zapuščinskega sodišča in bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti vrednost daril, ki jih je za časa življenja prejela toženka. Prispevek staršev obeh pravdnih strank je bil precejšen. Ta prispevek staršev je toženka poskušala uravnovesiti s trditvijo, da sta starša v enaki meri prispevala h gradnji hiš obeh tožnikov, ne pa tudi tretjetožnice.

Očitno je tako trditev sprejelo tudi sodišče, ko citira očeta pravdnih strank J. Z., ki je izpovedal, da je poleg stare sezidal tudi tri nove hiše. Te trditve toženke pa niso točne, saj sta tožnika hiši zgradila sama s sodelovanjem svojih žena, toženki pa je mati prispevala najmanj 1/3 k pridobitvi spornega premoženja. Pri tem se tožniki sklicujejo na sodbo P 130/92 v zvezi s sporom s toženkinim prvim možem P.F., ko je toženka izrecno potrdila, da so gradnjo hiše financirali starši in toženkinemu prvemu možu plačal vrednost solastnega premoženja. Povsem zmotno je razlogovanje prvega sodišča v zvezi s prispevki samih tožnikov, ko niso trdili in ne uveljavljali solastnega deleža zaradi svojega prispevka. Tožniki le zatrjujejo, da je bil njihov prispevek namenjen staršem. Sodišče tudi nima nikakršnih razlogov o ostalem premoženju navedenem v tožbi in denarnih sredstvih, ki jih je toženka zasegla po materini smrti. Pri tem se tožniki sklicujejo na potrdilo z dne 7.1.1994, iz katerega izhaja višina denarnih sredstev.

Pritožba ni utemeljena.

V pravdnem postopku odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek čl. 2 ZPP). V tožbi morajo biti navedena dejstva, na katera tožeča stranak opira zahtevek. Ta dejstva skupaj pomenijo nek življenjski dogodek, ki se imenuje dejanska podlaga tožbe ali dejanski tožbeni temelj. Na tako dejansko podlago, ki jo zatrjuje tožeča stranka je sodišče vezano in v okviru tako zatrjevane dejanske podlage sodišče po izvedenem dokaznem postopku odloči. Tožeča stranka v tožbi zatrjuje, da je pokojna mati solastnica spornih nepremičnin in premičnin do 1/3 in da navedene stvari spadajo vzapuščino po pokojni materi ter niso last toženke, ki je v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica spornih nepremičnin, premične stvari pa se nahajajo v njeni stanovanjski hiši. Dejanska podlaga za zatrjevani tožbeni zahtevek tožeče stranke je delna pomoč prvih dveh tožnikov in staršev toženke pri izgradnji stanovanjske hiše ter da so nakup premičnin financirali toženkini starši. Na zatrjevani način bi pokojna mati pravdnih strank pridobila solastninsko pravico samo na podlagi pogodbe (dogovora) kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Takega dogovora pa tožeča stranka ni dokazala, niti ga ne zatrjuje. Pomoč staršev ali bližnjih sorodnikov pri gradnji stanovanjske hiše in pri nakupa premičnin in pomoč pri preživljanju družine ni pravna podlaga za uveljavljanje solastninske pravice in je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek. Res je, da tožeča stranka ni dolžna navesti pravne podlage svojega tožbenega zahtevka, kot pravilno navajajo tožniki v pritožbi, niti ni sodišče vezano na tako pravno podlago (tretji odstavek čl. 186 ZPP), vendar je kot že navedeno vezano na zatrjevano dejansko podlago v okviru katere je prvo sodišče tudi odločilo. Vprašanje vračunanja daril, ki ga načenja tožeča stranka v pritožbi, sklicujoč se na določbo čl. 28 Zakona o dedovanju in ostale, ni predmet obravnavanja v tej zadevi glede na postavljeni tožbeni zahtevek, na katerega je vezano prvo sodišče. V pritožbi pa ni dopustno spreminjati tožbenega zahtevka in v zvezi s tem zaradi tega pritožbeno sodišče ne odgovarja na te pritožbene trditve. Tudi vse ostale trditve v pritožbi ne morejo po zgoraj navedenem vplivati na pravilnost odločitve prvega sodišča in zaradi tega pritožbeno sodišče na njih niti odgovarja (zatrjevanje o izgradnji hiš prvih dveh tožnikov, izpoved toženke v pravdi P 130/92 o prispevku staršev k izgradnji hiše, prispevek tožnikov k izgradnji hiše). Neutemeljena je trditev tožnikov, da izpodbijana sodba nima razlogov o premičnem premoženju, ko pa iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da isto kot za nepremičnine velja tudi za druge v tožbenem zahtevku navedene premičnine (stran 4 izpodbijane sodbe).

Ker ni podan nobeden izmed uveljavljanih pritožbenih razlogov, niti ni sodišče prve stopnje zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb postopka iz čl. 354/2 ZPP, je bilo pritožbo tožeče st ranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (čl. 368 ZPP).

Določbe ZPP (Ur.l. SFRJ 4/77-27/90) so uporabljene na podlagi določbe čl. 498 Zakona o pravdnem postopku (Ur.list RS 26/99).