Jedro

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Izrek

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica je v tožbi z dne 12. 2. 2016 zahtevala plačilo 29.676,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 2. 2016 dalje. Tožbeni zahtevek je temeljila na naslednjih pravnorelevantnih dejstvih: A. D. je od 5. 3. 1999 do smrti dne ... bivala v Domu starejših občanov E. Toženec je dne 21. 11. 2007 z njo sklenil pogodbo o dosmrtnem preživljanju v obliki notarskega zapisa. A. D. je bila na podlagi odločb CSD kot upravičenka oproščena plačil storitev institucionalnega varstva. Z odločbami CSD je bilo tudi odločeno, da storitev za upravičenko v višini oprostitve plačila storitve doplača tožeča stranka. Tožnica je Domu starejših občanov E. za A. D. v obdobju od 1. 7. 2009 do 27. 7. 2014 plačala 23.286,60 EUR. V zapuščinskem postopku po A. D. je tožnica priglasila terjatev v višini plačanih doplačil za njeno domsko oskrbo. Kot izhaja iz njenih navedb, zapustničino premoženje ne zadošča za poplačilo njene terjatve. V tej pravdi je od toženca zahtevala povračilo teh plačil z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Bistvo njenih trditev, na katerih je utemeljevala tožbeni zahtevek, lahko razdelimo na dva sklopa: a) Na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju je bil za preživljanje A. D. zavezan toženec in bi torej, če bi CSD in tožnica za to vedela(1), bil on zavezan za doplačilo storitev domske oskrbe v delu, ki presega plačilno sposobnost upravičenke, in ne tožnica. Ker je tožnica doplačevala storitve institucionalnega varstva namesto njega, je bil toženec za plačani znesek neupravičeno obogaten, tožnica pa neupravičeno prikrajšana. b) Toženec je bil nepošten, saj mu je bilo znano, da A. D. biva v Domu starejših občanov E. in da je delno oproščena plačila storitev institucionalnega varstva. Če se toženec s pogodbo o dosmrtnem preživljanju ni zavezal, da bo prispeval k stroškom oskrbe v domu starejših občanov, kjer je bila A. D. v času sklenitve pogodbe že dlje časa nastanjena, in če to ni bila volja pogodbenih strank, je bila pogodba sklenjena z nedopustnim nagibom, da se z njo izigra občino tako, da slednja doplačuje domsko oskrbo za A. D., pri čemer pa se iz njenega premoženja ne bo mogla poplačati, saj ga je slednja s pogodbo o dosmrtnem preživljanju odsvojila tožencu. Toženec je predlagal vpis prepovedi odtujitve in obremenitve na nepremičninah, ki so predmet pogodbe, šele pet let po sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, očitno z namenom, da se ta pogodba ne razkrije pristojnim organom, saj bi moral sicer toženec doplačevati stroške domske oskrbe. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek kot nesklepčen v celoti zavrnilo. Zavzelo je stališče, da bi morala tožnica najprej z izrednimi pravnimi sredstvi izpodbiti odločbe CSD, na podlagi katerih je plačevala stroške domske oskrbe. Dokler te veljajo, o neupravičenem premiku premoženja brez pravnega temelja v smislu 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ni mogoče govoriti. Poleg tega je sodišče verjelo tožencu, da je v kritičnem obdobju prejemal invalidsko pokojnino 416 EUR in da še sebe komaj preživi. Glede na to, da je bila pokojna leta 2007, ko sta sklenila pogodbo, (še) samoplačnica storitev v domu, verjetno stranki ob sklepanju pogodbe res nista imeli v mislih obveznosti kritja doplačil domske oskrbe, saj za to takrat ni bilo nobene potrebe. Sodišče druge stopnje takšno odločitev sodišča prve stopnje potrdi, vendar deloma iz drugih materialnopravnih razlogov. Pritrdi pritožbi tožnice, da so zmotna stališča sodišča prve stopnje o tem, da bi morala tožnica najprej izpodbiti odločbe CSD, saj je upravičenka mrtva in se zato ne more več voditi noben postopek v zvezi z njeno pravico do oprostitve plačil stroškov institucionalnega varstva. Bi pa tožnica lahko poplačilo svoje terjatve na podlagi 128. člena Zakona o dedovanju dosegla v zapuščinskem postopku po A. D. Dokler pogodba o dosmrtnem preživljanju velja, nepremičnine, na katere se nanaša, niso predmet zapustničinega premoženja. Zato bi morala tožnica pogodbo o dosmrtnem preživljanju izpodbiti. V nadaljevanju pa presodi, da iz tožbenih trditev izhaja, da tožnica dejansko tožbeni zahtevek temelji na odškodninski podlagi. Sodišče druge stopnje pritrdi dokazni oceni sodišča prve stopnje, da toženec in A. D. ob sklepanju pogodbe nista imela v mislih obveznosti kritja doplačil domske oskrbe in na podlagi navedenega zaključi, da se toženec s pogodbo o dosmrtnem preživljanju ni zavezal, da bo doplačeval stroške domske oskrbe. Zato o protipravnem ravnanju toženca ni mogoče govoriti, za obstoj odškodninske odgovornosti pa morajo biti podani vsi štirje elementi kumulativno.

2. V predlogu za dopustitev revizije tožnica takšnemu stališču sodišča druge stopnje oporeka. Po njeni oceni bo revizijsko sodišče, če bo revizijo dopustilo, odločilo o pravnih vprašanjih, ki so pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava oziroma za razvoj prava preko sodne prakse. Pravi tudi, da gre za vprašanja, glede katerih še ni sodne prakse Vrhovnega sodišča. Po vsebini v predlogu uveljavlja tri sklope razlogov: a) Pravi, da je svoj tožbeni zahtevek izrecno temeljila na določbah OZ o neupravičeni obogatitvi (190. in 193. člen OZ). Trdila je, da je bila zaradi plačila doplačil neupravičeno prikrajšana, toženec pa zaradi neplačila doplačil neupravičeno obogaten. Sodišče druge stopnje pa s strani tožnice zatrjevano obogatitev toženca vidi v tem, da je po smrti A. D. postal lastnik nepremičnin, ki so bile predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ter nato zaključi, da pravno poslovna pridobitev premoženja izključuje uporabo pravil o neupravičeni obogatitvi. Tožnica v predlogu uveljavlja, da je sodišče druge stopnje s tem prekršilo razpravno načelo po 7. in 212. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj je svojo presojo osnovalo na nezatrjevanih dejstvih, posledično pa se ni opredelilo do pritožbenih navedb. V zvezi s tem zastavlja sledeča vprašanja: Ali je sodišče druge stopnje s tem, ko je kot obogatitev tožene stranke štelo, da je slednja postala lastnica nepremičnin na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, čeprav takšne obogatitve nobena od strank ni zatrjevala, kršilo razpravno načelo po 7. in 212. členu ZPP? Ali je sodišče druge stopnje pri svoji materialnopravni presoji konkretne zadeve omejeno z v postopku s strani strank podano trditveno podlago in na tej osnovi ugotovljenim dejanskim stanjem? Ali je sodišče druge stopnje s tem, ko je pri svojih zgoraj navedenih zaključkih glede koristi (obogatitve) tožene stranke sledilo nezatrjevanim dejstvom in se do dejansko zatrjevanih dejstev v zvezi z vsebino obogatitve tožene stranke (ki je v neplačilu obveznosti domske oskrbe) ni opredelilo, zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP? Ali se lahko sodišču druge stopnje zgoraj očitana kršitev razpravnega načela presoja kot vzrok za očitano mu zmotno uporabo materialnega prava glede neobstoja pogojev neupravičene obogatitve? b) Tožnica uveljavlja, da je sodišče druge stopnje ni opozorilo na možnost uporabe odškodninske pravne podlage za presojo utemeljenosti njenega tožbenega zahtevka in ji ni omogočilo, da se o tem izjavi in navede oziroma dopolni vsa za takšno podlago odločilna dejstva. Konkretneje obrazloži, da ji ni bila dana možnost, da svoje trditve dopolni glede očitka o protipravnem ravnanju toženca. Zastavlja naslednja vprašanja: Ali je bilo sodišče druge stopnje v situaciji, ko se je glede presoje materialnopravne podlage tožbenega zahtevka tožeče stranke oprlo na pravni temelj odškodninske odgovornost, in ugotovilo, da ne obstojijo elementi protipravnosti, pri čemer element protipravnosti ne predstavlja tudi elementa za obstoj neupravičene obogatitve, in tožeča stranka posledično v zvezi s tem tudi ni navajala relevantnih trditev, dolžno pred izdajo takšne odločbe oziroma uporabo pravnega temelja odškodninske odgovornosti v skladu s 285. členom ZPP pozvati tožečo stranko na podajo vseh pravno relevantnih dejstev oziroma z namenom dopolnitve nepopolnih navedb in pridobitve vseh pojasnil, potrebnih za ugotovitev dejanskega stanja in pravnega razmerja, bodisi sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in vrniti zadevo v dopolnitev in ponovno odločanje sodišču prve stopnje bodisi vsaj razpisati obravnavo v skladu s 347. členom ZPP? Ali je sodišče druge stopnje s takšnim postopanjem kršilo pravico do izjave in s tem načelo kontradiktornosti (kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP)? c) Tožnica uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava. Izhaja iz stališča, da je nesporno ugotovljeno, da gre pri sklenjeni pogodbi po pravni kvalifikaciji za pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Pravi, da je jedro spora predstavljalo vprašanje, ali je toženec s sklenitvijo pogodbe o dosmrtnem preživljanju postal zavezanec za doplačilo stroškov institucionalenga varstva, in v zvezi s tem povezano vprašanje, ali je ta obveznost inherentna sami pogodbi o dosmrtnem preživljanju. Sama meni, da je in se pri tem sklicuje na stališče teorije in sodne prakse. Bistveno sestavino pogodbe o dosmrtnem preživljanju predstavlja obveznost preživljanja, ki pa nujno, že na zakonski podlagi, vključuje zagotavljanje socialnega varstva preživljanca, tudi doplačilo domske oskrbe. Zato je toženec že na podlagi sklenjene pogodbe zavezan za plačilo storitev domske oskrbe in so zato zmotni zaključki sodišča druge stopnje, da takšne zakonske dolžnosti ni. Če temu ne bi bilo tako, po mnenju tožnice ni mogoče govoriti o pogodbi o dosmrtnem preživljanju. Zastavlja naslednja vprašanja: Ali kavzo pogodbe o dosmrtnem preživljanju oziroma njej bistveno sestavino predstavlja obveznost preživljavca preživljati preživljanca in ali takšno obveznost vzpostavlja že prvi odstavek 557. člena OZ? Se lahko preživljalec s pogodbo o dosmrtnem preživljanju dogovori izvajati zgolj obveznosti, ki ne vključujejo preživljanja preživljanca? Ali mora pogodba o dosmrtnem preživljanju nujno vključevati dolžnost oziroma obveznost preživljalca preživljati preživljanca? Ali preživljanje po pogodbi o dosmrtnem preživljanju, v primeru ko preživljanec živi v domu in je tako v domski oskrbi, nujno vključuje tudi doplačevanje stroškov domske oskrbe? Je sploh možno govoriti o pogodbi o dosmrtnem preživljanju, v kolikor v njej pogodbeni stranki ne dogovorita preživljanja? Ali obveznost preživljanja pomeni oziroma vključuje tudi doplačevanje stroškov domske oskrbe preživljanca, če jih preživljanec sam ne more v celoti kriti? Ali gre toženi stranki v zvezi z dejstvom, da je pogodbo sklenila kljub temu, da je glede na zatrjevano premoženjsko stanje vedela, da nima sredstev za preživljanje pokojne, očitati protipravno ravnanje? Ali gre takšno protipravnost iskati tudi v dejstvu, da tožena stranka tožeče stranke in CSD ni obvestila o sklenjeni pogodbi o dosmrtnem preživljanju? Ali je moč zaključiti, da opisani ravnanji nasprotujeta temeljnemu načelu obligacijskega prava vzdržati se ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo (10. člen OZ)?

3. Predlog ni utemeljen.

4. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je predlog tožeče stranke za dopustitev revizije zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP) in s tem tudi njen predlog za povrnitev stroškov postopka z izrednim pravnim sredstvom (prvi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP).

(1) Tožnica je trdila, da je za pogodbo o dosmrtnem preživljanju izvedela šele v zapuščinskem postopku.