Jedro

Časovni okvir, ki je pomemben za ugotovitev državljanstva, je ureditev ZDrž, ki določa v drugem odstavku 35. člena novele iz leta 1948 oviro za ugotovitev oziroma nadaljevanje jugoslovanskega državljanstva na dan 28.8.1945, če so kumulativno podani trije pogoji: življenje v tujini, nemška narodnost in nelojalno ravnanje med vojno ali pred vojno proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ. Na podlagi te določbe ZDrž je bilo odrečeno državljanstvo FLRJ tistim osebam nemške narodnosti, ki so se pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti, ker so s svojim ravnanjem izkazovale lojalnost nemškemu Reichu. Ustavno sodišče Republike Slovenije je že preizkusilo, ali je uporaba 2. odstavka 35. člena ZDrž (v besedilu novele ZDrž) v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije. Odločilo je, da ni (glej navedeno odločbo, obrazložitev 45. točke). Uporaba navedene določbe je bila po mnenju Ustavnega sodišča z vidika pravne kontinuitete pri ugotavljanju državljanstva dopustna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 35. (pravilno 59.) člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 27.3.2006. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote Ptuj z dne 30.8.2004, s katero je bilo odločeno, da se A.A., rojena B. dne 19.9.1905 na P., po predpisih, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona od državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92 in 13/94), po 28.8.1945 ni štela za jugoslovansko državljanko. A.A. državljanstva FLRJ ni pridobila iz razlogov, ki so navedeni v drugem odstavku 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (ZDrž, Uradni list DFJ oz. FLRJ, št. 64/45, 54/46, 107/47 in 105/48), saj je bila nemške narodnosti in je na dan 4.12.1948 živela v tujini. Obstoj nelojalnega ravnanja je prvostopni upravni organ domneval in v postopku tudi po presoji tožene stranke pravilno ugotovil, da vložniki zahteve z izjavami prič, ki so v glavnem poudarjale le značajske lastnosti in znanja slovenskega jezika za družino C., domneve o nelojalnosti niso uspeli ovreči. Sodišče prve stopnje navaja, da je v obravnavani zadevi sporna presoja obeh upravnih organov, sprejeta v tretjič ponovljenem upravnem postopku, da se A.A., po predpisih, ki so na območju Slovenije veljali do uveljavitve ZDRS ni štela za državljanko Ljudske Republike Slovenije in jugoslovansko državljanko. Izpodbijana odločba tožene stranke je zakonita iz razlogov, ki jih v njej navaja že tožena stranka, sodišče prve stopnje pa se v sodbi sklicuje na razloge tožene stranke v skladu z drugim odstavkom 67. člena ZUS. Tožena stranka je na podlagi v spisih zbranih dokazov po presoji sodišča prve stopnje upravičeno presodila, da je bila A.A. članica Kulturbunda in imetnica rdeče legitimacije štajerske domovinske zveze, kar oboje dokazuje njeno nemško narodnost in potrjuje domnevo nelojalnega ravnanja. Tudi ni dvoma, da je ob uveljavitvi novele Zakona o državljanstvu FLRJ leta 1948 živela v tujini. Da se novela 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ uporablja retroaktivno, je potrdila že dosedanja sodna praksa, vključno z odločbo Ustavnega sodišča, št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997 (Uradni list RS, št. 23/97, v nadaljevanju Odločba Ustavnega sodišča), torej je tožnikov ugovor o neustreznosti retroaktivne uporabe 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ neutemeljen. Po presoji sodišča prve stopnje ni utemeljen tožbeni ugovor, da izpodbijana odločba ne daje odgovora na vprašanje o tem, če je bilo A.A. po 9.5.1948 z zakonom ali z mednarodno pogodbo priznano jugoslovansko državljanstvo, kot so neutemeljeni tudi nadaljnji tožbeni ugovori, v smislu katerih je bila A.A. jugoslovanska državljanka vsaj do leta 1948, ko je bila v takratnem uradnem listu objavljena novela Zakona o državljanstvu FLRJ. Sodišče prve stopnje je poudarilo, da okoliščina, da je družina C. ob koncu druge svetovne vojne priredila veselico v znak veselja nad zmago zaveznikov, ne dokazuje lojalnega ravnanja A.A. v času druge svetovne vojne, prav tako tega ne dokazujejo druge izjave, ki so jih podale priče v postopku. Ugovor, da dopis Muzeja narodne osvoboditve z dne 31.1.1994 ni originalen dokaz o članstvu A.A. v štajerski domovinski zvezi, po presoji sodišča prve stopnje ni utemeljen, saj gre za listino uradne državne ustanove, ki se ukvarja s hranjenjem, posredovanjem in strokovno obdelavo arhivskih gradiv, zato se domneva njena pravilnost oz. resničnost, tožnik pa kakšnih nasprotnih dokazov ni predložil. Prvostopno sodišče je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka, ker v obravnavanem sporu ni uspel (prvi odstavek 23. člena ZUS v povezavi z 154. členom ZPP).

Zoper sodbo prvostopnega sodišča je tožnik vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da se sodišče prve stopnje v obrazložitev zavrnitve večine tožbenih razlogov ni spuščalo, temveč je v smislu drugega odstavka 67. člena ZUS sledilo utemeljitvi tožene stranke v izpodbijani odločbi, zato je izpodbijani sodbi mogoče očitati enake napake kot napadeni drugostopni odločbi. Vprašanje je, ali je z ravnanjem sodišča, ko se enostavno sklicuje na to, da ima tožena stranka prav, zadoščeno pravici do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave in pravici do sodnega varstva iz 23. člena ustave. Poudarja, da je tožena stranka zmotno ugotovila dejansko stanje glede vprašanja (ne)lojalnosti, datuma odhoda v tujino in nemške narodnosti A.A. in pri tem ponavlja ugovore, navedene v tožbi. Iz vseh izvedenih dokazov in indicev izhaja, da A.A. ni bila nelojalna do FLRJ oziroma njenih narodov. Tožeča stranka je v postopku s pričami izpodbijala domnevo nelojalnosti pok. A.A., domneva je ovržena s korektnim ravnanjem A.A. do pripadnikov jugoslovanskih narodov in države. V postopku ni izkazano, da A.A. 4.12.1948 ni bila več v Sloveniji, tako tožena stranka kot sodišče pa sta to dejstvo šteli za ugotovljeno. Upravno sodišče se je v izpodbijani sodbi postavilo na stališče, da naj bi bil dopis Muzeja narodne osvoboditve z dne 31.1.1994 originalen dokaz o članstvu A.A. v štajerski domovinski zvezi. Navedeno stališče je pravno nevzdržno - še nobena listina ni pridobila moči javne listine zato, ker se hrani v muzeju ali arhivu. Tožena stranka in posledično sodišče, ki ji sledi, sta zmotno uporabila materialno pravo, ko sta uporabili določilo tretjega odstavka 63. člena ZDen v nasprotju z njegovo vsebino. Kot je tožeča stranka navajala že v tožbi, ZDen prepoveduje ugotavljanje nelojalnosti in nikakor ne vzpostavlja domneve nelojalnosti. Odločitev izpodbijane sodbe, da naj bi domnevno nelojalnost predpisoval že drugi odstavek Zakona o državljanstvu iz leta 1945, nima temelja ne v tem zakonu ne v ZDen niti v odločbi Ustavnega sodišča RS. Retroaktivnost Zakona o državljanstvu FLRJ je bila že leta 1948 v nasprotju s takrat veljavno zakonodajo. A.A. izpolnjuje pogoje iz 9. člena ZDen za status upravičenca, saj ji je bilo državljanstvo po 9.5.1945 priznano z zakonom 28.8.1945 (ne glede na to, da naj bi ji bilo potem vzeto), v času od 28.8.1945 do 4.12.1948 pa je štela za jugoslovansko državljanko. Pri tem tožeča stranka še posebej opozarja, da je državljanstvo pridobila po zakonu in ne šele z vpisom v državljansko knjigo.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Revizija ni utemeljena.

Ker je s 1.1.2007 začel veljati in se uporabljati ZUS-1, je bilo treba s tožnikovo pritožbo, ki je bila vložena v letu 2006, ravnati po drugem odstavku 107. člena ZUS-1. Skladno s to določbo se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, še naprej obravnavajo kot pritožbe po določbah ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, in v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. Ker v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za obravnavanje vložene pritožbe kot pritožbe po drugem odstavku 107. člena ZUS-1, jo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije obravnavalo kot revizijo. Sodba sodišča prve stopnje je po drugem odstavku 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna s 1.1.2007. ZUS-1 pa je za odločanje v tej zadevi vrhovno sodišče uporabilo na podlagi prvega odstavka 107. člena ZUS-1. Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V okviru teh norm se je gibal tudi preizkus podanih revizijskih razlogov.

V obravnavani upravni zadevi gre za ugotavljanje državljanstva (po tretjem odstavku 63. člena ZDen) kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije in kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije. Zato je treba upoštevati poleg predpisov, ki urejajo državljanstvo, tudi določbe ZDen.

Temeljno pravilo glede ugotavljanja državljanstva kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije je vsebovano v prvem odstavku 9. člena ZDen, ki določa, da so fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena ZDen upravičenci, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9.5.1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Časovni okvir, ki je pomemben za ugotovitev državljanstva, je ureditev ZDrž, ki določa v drugem odstavku 35. člena novele iz leta 1948 oviro za ugotovitev oziroma nadaljevanje jugoslovanskega državljanstva na dan 28.8.1945, če so kumulativno podani trije pogoji: življenje v tujini, nemška narodnost in nelojalno ravnanje med vojno ali pred vojno proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ. Na podlagi te določbe ZDrž je bilo odrečeno državljanstvo FLRJ tistim osebam nemške narodnosti, ki so se pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti, ker so s svojim ravnanjem izkazovale lojalnost nemškemu Reichu.

Revident izpodbija ugotovitev, da je bila A.A. nemške narodnosti in da je bila članica Kulturbunda in imetnica rdeče legitimacije Štajerske domovinske zveze za okrožje P. Tako nacionalna pripadnost kot tudi članstvo v organizaciji so dejstva, ki se nanašajo na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v upravnem in sodnem postopku. Z izpodbijanjem ugotovitev o dejstvih pa revident izpodbija ugotovitev dejanskega stanja, to pa ni dovoljen revizijski razlog (drugi odstavek 85. člena ZUS-1).

Glede na revidentove navedbe je neutemeljen očitek, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, ker je uporaba določbe drugega odstavka 35. člena novele ZDrž iz leta 1948 imela nedovoljen retroaktivni učinek. Pravilno je ta ugovor zavrnilo že prvostopno sodišče in se je pri tem utemeljeno sklicevalo na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, s katero je to v 41. in naslednjih, zlasti 45. točki odločilo, da je uporaba takšne določbe z vidika pravne kontinuitete pri ugotavljanju državljanstva dopustna. Na obrazložitev iz navedene ustavne odločbe se sklicuje tudi revizijsko sodišče v obravnavani zadevi in je na tem mestu zato ne ponavlja.

Revident je tudi menil, da je bilo zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede nelojalnega ravnanja kot tretjega pogoja po drugem odstavku 35. člena novele ZDrž. Nelojalnost kot pravno nedoločni pojem je kot takšen del materialnega prava, katerega uporabo pa revizijsko sodišče preizkusi tudi po uradni dolžnosti.

V tretjem odstavku 63. člena ZDen je določeno, da pri ugotavljanju jugoslovanskega državljanstva kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije ni mogoče ugotavljati obstoja nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ. Po stališču iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, vsebuje določba drugega odstavka 35. člena novele ZDrž v povezavi z določbo tretjega odstavka 63. člena ZDen domnevo nelojalnosti. Domneva je bila po razlagi Ustavnega sodišča RS upravičena glede na takratna zgodovinska dejstva. Ni pa je dopustno razlagati tako, da prizadeta oseba ne bi imela pravice izpodbijati te domneve in dokazovati nasprotnega (46. do 49. točka navedene ustavne odločbe, zlasti 48. točka). Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik imel možnost predlaganja dejstev in okoliščin, s katerimi bi izpodbil zakonsko domnevo nelojalnosti oziroma dokazoval lojalnost A.A., vendar kot to pravilno izhaja iz izpodbijane sodbe, ni ponudil dokazov o ravnanju imenovane, ki bi izpričevali njeno lojalnost, oziroma ni dokazal obstoja drugih okoliščin, ki bi prepričljivo nasprotovale domnevi nelojalnosti. Tožnik, na katerem je dokazno breme, je, kot mu je že pravilno pojasnilo prvostopno sodišče, lahko uspešen le, če ponudi navedbe in dokaze o konkretnih ravnanjih, ki izpričujejo lojalnost, ali pa dokaže obstoj drugih okoliščin, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi nelojalnosti. Vrhovno sodišče enako kot prvostopno sodišče in tožena stranka glede na odločbo Ustavnega sodišča in ustaljeno upravnosodno prakso meni, da mora stranka dokazati aktivno lojalnost. Ta pa je podana z aktivnim delovanjem osebe, odsotnost dokazov o nelojalnosti pa ne zadostuje. Tudi po presoji revizijskega sodišča izpovedbe v postopku zaslišanih prič ne nudijo dokazov za lojalno ravnanje A.A., oziroma z njimi ni prepričljivo ovržena domneva nelojalnosti imenovane.

Neutemeljen je tudi revizijski razlog, da je presečni dan za ugotavljanje odsotnosti A.A. 28.8.1945. Odločilna je bila odsotnost na dan 4.12.1948, to je na dan uveljavitve novele ZDrž, učinek ureditve v skladu z novelo ZDrž pa je bil retroaktiven. Tako stališče je vsebovano že v odločbi Ustavnega sodišča, takšna pa je po izdaji te odločbe ustavnega sodišča tudi ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Ustavno sodišče pa ni presodilo, da je takšna ureditev v neskladju z Ustavo Republike Slovenije, saj zakona ni razveljavilo, temveč je razveljavitev celo odklonilo (tč. 49). Odsotnost A.A. na dan 4.12.1948 pa, kot izhaja iz upravnih spisov, ni bila sporna, potrdili so jo vložniki sami v vlogi za denacionalizacijo premoženja. Glede na navedeno toženi stranki ni bilo treba ugotoviti, od kdaj natančno je A.A. živela v tujini, saj je relevantno dejstvo le, da je živela v tujini na dan 4.12.1948. Revizijsko sodišče zavrača tudi revizijski ugovor o neverodostojnosti arhivskih podatkov. Tako prvostopno sodišče kot še zlasti tožena stranka, na katere razloge se opira tudi prvostopno sodišče, sta namreč svoje stališče glede verodostojnosti tega dokumenta obsežno in prepričljivo utemeljila, tožeča stranka pa ni ponudila relevantnih dokazov, s katerimi bi se lahko ovrgla resničnost teh podatkov. Ker zatrjevani dopustni revizijski razlogi kot tudi drugi razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v skladu z 92. členom ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Tožnik je zahteval povrnitev stroškov postopka. Do povrnitve ni upravičen zato, ker v postopku ni uspel (prvi odstavek 25. člena ZUS-1 in smiselna uporaba prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena ZPP).