Jedro

Sodišče ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če razumno oceni, da dejstva, ki naj bi se dokazovala s predlaganimi dokazi, za odločitev v sporu niso odločilna ali da je neko dejstvo že dokazano.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo mesečne denarne rente v višini 600,00 EUR od februarja 2004 dalje, dosmrtno, v primeru zamude s posameznimi plačili z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) je naložilo plačilo pravdnih stroškov v znesku 4.373,93 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Tožnik je predlagal mirovanje zadeve do pravnomočnosti odločitve v zadevi III P 562/2015, v kateri zoper toženca uveljavlja le drugo obliko škode, vendar je sodišče predlog kljub soglasju toženca zavrnilo. Neutemeljeno je sodišče zavrnilo zaslišanje izvedenca, s katerim bi se lahko razčistila razhajanja med zdravstveno dokumentacijo. Prav tako je neutemeljeno zavrnilo dokaz z zaslišanjem tožnika in tako sodišču ni imel priložnosti izpovedati o svojih težavah in prikrajšanju zaradi poškodb. Vnaprejšnja dokazna ocena načeloma ni dovoljena (II Cp 2155/2009, I Cpg 1265/2014). Zaradi nekvalitetno opravljenega prvega pregleda po poškodbi je predlagal izvedenca iz tujine. Sodišče se ni opredelilo do izvidov E. E. ter niso upoštevani niti v izvedenskem mnenju. Slednja v svojih izvidih vzroke za zdravstvene težave določa kot kasne posledice po poškodbi prsnega koša in zlom več reber, ne samo petega. Nadalje povzema tudi druge izvide in mnenja invalidske komisije. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Toženec je v odgovoru na pritožbo nasprotoval pritožbenim navedbam in predlagal zavrnitev pritožbe ter povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje) ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Uvodoma je pojasniti, da lahko mirovanje postopka v skladu 209. členom ZPP nastane, če se obe pravdni stranki pred koncem glavne obravnave o tem sporazumeta. Iz zapisnika glavne obravnave z dne 2. 4. 2019 je razvidno, da je toženka glede na že izdelano mnenje v tem postopku predlagala, da sodišče v zadevi odloči (l. št. 109 spisa). Zavrniti je zato pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo v obravnavani zadevi počakati z odločanjem do pravnomočnosti zadeve Okrožnega sodišča v Mariboru III P 562/2015. 7. Tožnik uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo izvedenca in tožnika. Pravica do izjave, ki vsebuje tudi pravico do izvedbe dokazov, ni neomejena, sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov oziroma mu ni treba izvajati dokazov, ki so nebistveni za odločitev, kar pa mora utemeljiti s pravilnimi, predvsem ustavnopravno vzdržnimi razlogi. Pritrditi je razlogom sodišča prve stopnje, da potrebe po imenovanju izvedenca iz tujine ni bilo in da tožnikovo nestrinjanje z v preteklosti izdelanimi mnenji slovenskih izvedencev ni razlog za imenovanje izvedenca iz tujine. Prav tako ni razlog za imenovanje izvedenca iz tujine morebiten nekvalitetno opravljen prvi pregled po poškodbi. Sodišče prve stopnje v danem primeru tudi ni bilo dolžno zaslišati izvedenca. Iz določbe 253. člena ZPP izhaja povezanost ustnega in pisnega mnenja izvedenca kot enotnega dokaza, kot tudi pooblastilo sodišču, da samo presodi, v kakšni obliki bo izvedlo dokaz z izvedencem. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pridobljeno pisno izvedensko mnenje izvedenca F. F. izčrpno, jasno in razumljivo. Izvedenec je pri izdelavi svojega mnenja upošteval zdravstveno dokumentacijo, ki jo je predložil tožnik, prav tako se je izrecno opredelil do izvidov oziroma glede težav tožnika, ki so bile ugotovljene s strani pulmologinje E. E. (l. št. 91 spisa), tožnika je osebno pregledal v ambulanti. Izvedenec je v mnenju tudi povzel, kar mu je o svojih težavah povedal ob pregledu tožnik (l. št. 88 spisa). Tožnik kljub pozivu sodišča, da se opredeli do izvedenskega mnenja, ni navedel nobenih pripomb, glede katerih bi bilo potrebno izvedenca zaslišati. Odločitev o potrebi po zaslišanju izvedenca ali dopolnitvi njegovega mnenja je v takem primeru odvisna od pripomb stranke, iz katerih je mogoče ugotoviti, v čem je za stranko izvedensko mnenje pomanjkljivo, nejasno ali nerazumljivo in kaj bi izvedenec še moral ustno pojasniti. Glede na to, da tožnik ni navedel razlogov, zaradi katerih zahteva neposredno zaslišanje izvedenca, do kršitve pravil pravdnega postopka ni prišlo.

8. Izvedenec je po nalogu sodišča v mnenju ugotavljal, ali je tožnikovo sedanje zdravstveno stanje v vzročni zvezi s poškodbami (poškodbe reber dne 18. 2. 2004), ki mu jih je povzročil toženec, za katere je ta bil tudi pravnomočno obsojen (kaznivo dejanje lahko telesne poškodbe). Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je izvedenec v mnenju pojasnil, da bi moralo biti zdravljenje po poškodbi v letu 2004 zaključeno v nekaj tednih oziroma največ treh mesecih in da bolečine v rokah in nogah ne morejo biti povezane z omenjeno poškodbo, zelo verjetno tudi ne bolečine v desni polovici prsnega koša. Nadalje je izvedenec pojasnil, da dopušča možnost, da vsi zlomi reber dne 27. 2. 2004 niso bili prepoznani, vendar zanesljivo ni šlo za zlome s pomembno dislokacijo in da omenjene brazgotine zelo redko povzročajo bolečine in se ne pojavljajo v žlički (kot pri tožniku), pač pa praktično na mestu, kjer so poškodbe locirane. Pri tožniku tudi ne gre za zmanjšanje pljučne funkcije kot posledice poškodbe reber, saj ima praktično normalno pljučno funkcijo, za minimalen deficit je odgovoren kadilski emfizem. Bolečine ob povečanih naporih so prisotne zaradi lumbalnega sindroma, ki je bil prisoten že pred letom 2004 (gre za obrabne spremembe hrbtenice in medvretenčnih ploščic). Po mnenju izvedenca tako poškodbe z dne 18. 2. 2004 niso vplivale na tožnikovo delazmožnost. Primarni oziroma glavni vzrok je psiho organska spremenjenost zaradi levkoplakije možganov (posledica ishemičnih dogodkov, ateroskleroze, krvni strdki in manjše kapi). Izvedenec je tako jasno in izčrpno pojasnil, da obravnavani škodni dogodek, za katerega je sicer odgovoren toženec, ni imel nobenega vpliva na tožnikovo nezmožnost za delo, ki je bila ugotovljena z odločbo ZPIZ z dne 18. 8. 2016. Tudi iz mnenja invalidske komisije II stopnje izhaja, da je razlog za tožnikovo nezmožnost za delo njegova psihoorganska spremenjenost in psihične motnje.

9. Glede zavrnitve zaslišanja tožnika je pojasniti, da sodišče ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če razumno oceni, da dejstva, ki naj bi se dokazovala s predlaganimi dokazi, za odločitev v sporu niso odločilna ali da je neko dejstvo že dokazano. Sodišču torej ni treba izvajati dokazov, ki so za odločitev nebistveni, oziroma dokazov, ki četudi bi uspeli (potrdili trditve stranke, ki so predmet njenega dokazovanja), ne bi privedli do drugačne odločitve. Razlogi za to so lahko pravni, kadar stranka predlaga dokaz za ugotovitev pravno nebistvenega dejstva ali dejanski, kadar gre zgolj za dokazovanje dejstva, ki pa nima dokazne moči, da bi samo po sebi ali z drugimi dejstvi lahko potrdilo pravno odločilno dejstvo. Zato tudi vnaprejšnja dokazna ocena ni vselej prepovedana. Sprejemljiva je, kadar sodišče prepričljivo argumentira, zakaj predlagani dokaz ne bi vplival na odločitev. Izhajati je potrebno iz predpostavke, da bi tudi v primeru uspeha predlaganega dokaza, glede na presojo ostalih izvedenih dokazov sodišče odločilo enako (tako tudi VSRS v zadevi II Ips 267/2018 z dne 5. 9. 2018). Sodišče prve stopnje je v tej zvezi pojasnilo, da je zavrnilo dokaz z zaslišanjem tožnika, ker je dejansko stanje že raziskano z drugimi dokazi, predvsem z izvedenskim mnenjem.

10. Iz pripravljalne vloge tožnika z dne 6. 11. 2017 izhaja, da je njegovo zaslišanje predlagano v zvezi z njegovim zdravstvenim stanjem oziroma, da je do poslabšanja zdravstvenega stanja tožnika prišlo naknadno ter da v času izdaje kazenske sodbe tožniku celoten obseg škode še ni bil znan. Prav tako je bilo predlagano njegovo zaslišanje glede višine škode oziroma denarne rente. Tudi v pritožbi sedaj tožnik graja le, da kot stranka ni imel možnosti sodišču izpovedati o svojih težavah. Glede na tako substanciran dokazni predlog, ko naj bi se z zaslišanjem tožnika dokazovale predvsem njegove zdravstvene težave, tudi sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodišču prve stopnje predlaganega dokaza ni bilo potrebno izvesti. Z izvedbo zaslišanja in četudi bi se z zaslišanjem potrdile navedbe tožnika o njegovih zdravstvenih težavah, namreč sodišče ob upoštevanju ostalih izvedenih dokazov, ko je s pomočjo izvedenskega mnenja ugotovilo, da zdravstvene težave tožnika niso posledica poškodbe v letu 2004, sodišče prve stopnje ne bi moglo odločiti drugače kot je. Zaslišanje tožnika glede vprašanja, ali so zdravstvene težave oziroma ali je nezmožnost za delo posledica poškodbe v letu 2004 ali pa posledica bolezni, pa tudi sicer ni primeren dokaz, saj gre za strokovno vprašanje, v zvezi s katerim je sodišče prve stopnje tožnikovemu dokaznemu predlogu po imenovanju izvedenca pulmologa tudi ugodilo. Kršitev določb postopka zaradi zavrnitve zaslišanja tožnika tako ni podana.

11. Glede na povedano je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato ni upravičen do povračila pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona). Toženec je sicer odgovoril na pritožbo, vendar odgovor v ničemer ni prispeval k razrešitvi zadeve, zato tudi stroški toženca v zvezi z odgovorom na pritožbo niso bili potrebni (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP) in jih mora kriti sam.