Jedro

Tožnik izpodbija odločbo prvostopenjskega upravnega organa, s katero je bila nekomu drugemu priznana kvalifikacija za opravljanje reguliranega poklica „diplomirani zdravstvenik“. Iz navedene odločbe in podatkov spisa izhaja, da v postopku izdaje navedenega akta tožnik ni bil ne stranka ne stranski udeleženec, zato glede na določbo prvega odstavka 17. člena ZUS-1 ne more biti tožnik. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, ko je tožbo tožnika zavrglo ob predhodnem preizkusu tožbe in se je pri tem pravilno oprlo na določbo 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, po kateri sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da tožnik v svoji tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 3. in 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006) zavrglo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 26. 2. 2008. Z navedeno odločbo je bila A. A., pošta B., na podlagi Zakona o postopku priznavanja kvalifikacij državljanom držav članic Evropske unije za opravljanje reguliranih poklicev oziroma reguliranih poklicnih dejavnosti v Republiki Slovenji priznana kvalifikacija za opravljanje reguliranega poklica – diplomirani zdravstvenik.

2. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje utemeljilo z ugotovitvijo, da tožnik ni bil stranka postopka, akt, ki se izpodbija, pa tudi očitno ne posega v tožnikovo pravno korist. 3. V pritožbi tožnik navaja, da o postopku ni bil seznanjen. V pravnem pouku je dopuščena tožba. Tožnikov pravni interes je v tem, ker je neposredno nadrejen A. A. in je odgovoren za njegovo delo. Za njegove napake bo kazensko odgovoren. Kršene so njegove pravice s tem, da je za pridobitev izobrazbe v Republiki Sloveniji moral opraviti tri leta študija. V primerjavi z A. A. je postavljen v neenakopraven položaj. Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep tožene stranke razveljavi.

4. Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavanem primeru tožnik izpodbija odločbo ministrstva, s katero je bila nekomu drugemu (A. A.) priznana kvalifikacija za opravljanje reguliranega poklica „diplomirani zdravstvenik“.

7. Iz navedene odločbe in podatkov spisa izhaja, da v postopku izdaje navedenega akta tožnik ni bil ne stranka ne stranski udeleženec. Zato glede na določbo prvega odstavka 17. člena ZUS-1 ne more biti tožnik.

8. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, ko je tožbo tožnika zavrglo ob predhodnem preizkusu tožbe in se je pri tem pravilno oprlo na določbo 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, po kateri sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da tožnik v svoji tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka.

9. Tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Le pouk o pravnem sredstvu v odločbi in tožbene trditve tožnika, da je B. D. neposredno nadrejen ter kot tak odgovoren za njegovo delo, da je moral tožnik za pridobitev izobrazbe v naši državi opraviti tri leta študija, D. pa ne, tožniku še ne prinašajo pravnega položaja tožeče stranke v upravnem sporu. Navedene okoliščine so lahko le dejanski, ne pa tudi pravno varovan interes.

10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.