Jedro

Dejstvo začetka postopka izbrisa brez likvidacije kreditojemalca devet mesecev po odobritvi kredita samo po sebi še ne izkazuje nezadostne skrbnosti tožeče stranke pri preverjanju kreditne sposobnosti kreditojemalca in toženca, kot tudi ne pomeni, da je do nezmožnosti odplačila kredita prišlo zaradi nezadostne presoje kreditne sposobnosti kreditojemalca in poroka.

Izpolnjevanje pravil bančnega poslovanja v zvezi z obvladovanjem tveganj v bankah je sicer dolžnost banke, toda njihova kršitev ne vpliva na veljavnost kreditne pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 8. 7. 2010, opr. št. VL 94395/2010, delno ohranilo v veljavi, in sicer za glavnico 16.685, 62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 7. 2010 dalje do plačila, ter za izvršilne stroške v višini 192,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V preostalem delu (tj. za zakonske zamudne obresti od zneska 16.685,62 EUR za čas od 4. 6. do vključno 6. 7. 2010) je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo, tožencu pa je naložilo v plačilo še pravdne stroške tožeče stranke v znesku 1.529,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Toženec v pravočasni pritožbi sodbo sodišča prve stopnje izpodbija iz razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je ugotovitev ter obrazložitev prvostopenjskega sodišča, podana v 10. točki sodbe, napačna. Tožeča stranka bi morala kot gospodarska družba, ki kot svojo osnovno dejavnost opravlja dejavnost kreditiranja pravnih in fizičnih oseb, skrbno preveriti kreditno sposobnost kreditojemalca in poroka. Ob sklenitvi kreditne pogodbe in tudi ves čas njenega trajanja bi morala ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, kot izhaja iz določila drugega odstavka 6. člena OZ. Zahtevane skrbnosti tožeča stranka ni izkazala, posledično pa je nastala situacija, za katero odgovarja in za poplačilo zahtevane terjatve ne more bremeniti toženca. Zmotna je tudi odločitev sodišča glede višine terjatve, kot izhaja iz 14. točke sodbe. Po toženčevem mnenju navedbe in dokazi, s katerimi tožeča stranka utemeljuje svoj zahtevek po višini (izpis prometa na TRR na dan 20. 6. 2011), ne zadoščajo za to, da bi sodišče ocenilo, da je tožeča stranka izpolnila breme dokazovanja. Ker toženec sam (po svojem začasnem zastopniku) ne pozna pravega dejanskega stanja zatrjevanega dolga, je prav zaradi tega predlagal, da se navedbe in dokaz tožeče stranke preverijo oziroma izpodbijejo z izvedencem finančne stroke. Predlaga, razveljavitev izpodbijane sodbe.

3.Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje ravnalo v skladu z materialnim pravom in določili ZPP, ko je kot pavšalnega zavrnilo toženčev očitek, da tožnica pri sklepanju kreditne pogodbe in tekom njene veljavnosti ni ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Toženec svojega očitka ni z ničimer konkretiziral in ni ravnal v skladu 212. členom ZPP, po katerem zadene trditveno in dokazno breme tudi toženo stranko. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje ugotovitvam prvostopenjskega sodišča iz 10. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, da dejstvo začetka postopka izbrisa brez likvidacije kreditojemalca devet mesecev po odobritvi kredita samo po sebi še ne izkazuje nezadostne skrbnosti tožeče stranke pri preverjanju kreditne sposobnosti kreditojemalca in toženca, kot tudi ne pomeni, da je do nezmožnosti odplačila kredita prišlo zaradi nezadostne presoje kreditne sposobnosti kreditojemalca in poroka. Ob tem pritožbeno sodišče poudarja, da je izpolnjevanje pravil bančnega poslovanja v zvezi z obvladovanjem tveganj v bankah sicer dolžnost banke, toda njihova kršitev ne vpliva na veljavnost kreditne pogodbe.(1) Tudi če tožeča stranka ne bi ravnala z zadostno skrbnostjo pri presoji kreditne sposobnosti toženca in kreditojemalca (pa v obravnavani zadevi je), navedena kršitev pravil bančnega poslovanja ne bi rezultirala v neveljavnosti predmetne kreditne pogodbe. Toženčeva obveznost za plačilo vtoževane terjatve iz naslova kršitve predmetne kreditne pogodbe je tako v vsakem primeru podana. Pritožbeni očitek o nepravilni uporabi materialnega prava je torej neutemeljen.

7.Neutemeljena je nadalje pritožbena navedba toženca, da sta odločitev in obrazložitev sodišča prve stopnje glede višine terjatve tožeče stranke zmotni. Sodišče prve stopnje je natančno obrazložilo, zakaj je po njegovem prepričanju tožeča stranka zadostno izkazala obstoj in višino vtoževane terjatve. Iz obrazložitve izpodbijane sodne odločbe izhaja, da so iz izpisa prometa stanja na TRR na dan 20. 6. 2011 (priloga A3) razvidna vsa plačila, bremenitve, stroški in obresti na računu kreditojemalca v času od 3. 4. 2009 do 31. 5. 2010. Posamezne postavke omenjenega izpiska prometa na tekočem računu so preverljive tako po višini kot po vsebini in bi jih moral toženec konkretizirano izpodbijati ter predlagati ustrezne dokaze. Omenjeni dokaz je prvostopenjsko sodišče upoštevalo ob presoji sporne kreditne pogodbe, ki jo je priložila tožeča stranka (priloga A4), in iz katere je prvostopenjsko sodišče razbralo višino obrestne mere, kreditojemalčevo dolžnost plačevanja nadomestila za vodenje kredita, dolžnost plačila zakonitih zamudnih obresti v primeru zamude in druge postavke, ki opredeljujejo višino obveznosti kreditojemalca in toženca (kot solidarnega poroka) iz predmetne pogodbe o kreditu. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prvostopenjsko sodišče ravnalo v skladu z 212. členom ZPP ter nesubstancirano prerekanje navedb tožeče stranke s strani toženca utemeljeno zavrnilo. Sodišče prve stopnje je, upoštevajoč v pravdnem postopku uveljavljeno razpravno načelo, tudi pravilno argumentiralo zavrnitev toženčevega dokaznega predloga za postavitev izvedenca finančne stroke. Izvedba dokaza ne more nadomestiti pomanjkljivih ugovornih navedb stranke. Dokazi se namreč izvajajo zato, da se potrdijo ali ovržejo že zatrjevana dejstva in ne zato, da se z njimi relevantna dejstva šele ugotavljajo. Informativni dokazi niso dovoljeni(2). Toženec v pritožbi ne navaja, da bi svoj dokazni predlog podkrepil z ustrezno trditveno podlago glede višine oziroma vsebine posameznih postavk vtoževane terjatve, ki naj jih izvedenec preveri. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ravnalo prvostopenjsko sodišče pri presoji izkazanosti obstoja in višine vtoževane terjatve v skladu metodološkimi napotki 8. člena ZPP, zato je tudi ta pritožbeni očitek neutemeljen.

8.Sodišče prve stopnje tudi ni storilo nobene od kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi višje sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje v skladu s 353. členom ZPP potrdilo.

9.Odločitev o stroških postopka je logična posledica zavrnitve toženčeve pritožbe in je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi njegove pritožbe (prvi odstavek 154. in prvi odstavek 165. člena ZPP).

(1) Glej Obligacijski zakonik s komentarjem, 4. knjiga, GV Založba, 2003, str. 1164. (2) Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 24. 10. 2012, opr. št. I Cp 2851/2012.