Jedro

Ker tožeča stranka ni uspela dokazati, da je izpolnila svoje obveznosti po pogodbi, tudi ne more očitati neizpolnjevanja obveznosti toženi stranki. Če svojih obveznosti ni izpolnila, ne more zahtevati povračila škode, ki naj bi ji nastala prav zaradi neizpolnjevanja nasprotnih obveznosti tožene stranke.

Izrek sodbe bi v primeru, ko sodišče zavrne tožbeni zahtevek, moral vsebovati tudi izrecno odločitev o stroških tožeče stranke, v kolikor je ta zahtevala tudi povračilo stroškov postopka. Tak izostanek odločitve pa ne more predstavljati bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna v povrniti 369,91 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 4.009,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 15. 6. 2012 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo.“ (1. točka izreka). Tožeči stranki je tudi naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v višini 573,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (2. točka izreka).

2. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo celotne stroške tožeče stranke, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da višje sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče se v nasprotju s pritožbenimi navedbami strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje. Iz nobenega listinskega dokaza, ki ga je tožeča stranka vložila v spis, namreč ne izhaja, da je bilo plačilo družbi E. B. d.d. izvršeno za dela in dobavo strojev v gostinski obrat tožene stranke. Prav tako tak zaključek ni mogoč iz zapisnika naroka z dne 8. 11. 2013. Na zapisniku namreč ni navedeno, da iz računov in montažnega zapisnika izhaja, da sta bila stroja montirana pri toženi stranki. Sodišče je tudi pravilno opozorilo na nekonsistentnost med računom, kjer je naveden znesek 2.112,00 EUR, in pogodbo, v kateri se je tožeča stranka zavezala podjetju E. B. d.d. za ledomat in pomivalni stroj plačati račun v višini 2.600,00 EUR. Ta razlika je še bolj nerazumljiva v luči dejstva, da je bil račun, na katerega se sklicuje tožeča stranka, izstavljen in plačan še pred podpisom pogodbe, pri čemer kaj takega v pogodbi ni navedeno, temveč se je tožeča stranka zavezala račun plačati po podpisu pogodbe. Poleg tega je sodišče pravilno opozorilo tudi na dejstvo, da je na priloženem računu kot datum dobave naveden 2. 8. 2007, priča B. C. pa je izpovedala, da iz njihove dokumentacije izhaja datum dobave 7. 8. 2007. Ob takih nejasnostih in ob dejstvu, da so vse ostale priče zanikale vedenje o kakršnikoli povezavi med toženo in tožečo stranko in da bi bila v letu 2007 montirana nova stroja, sodišče ni moglo napraviti drugačnega zaključka kot to, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da svojih pogodbenih obveznosti ni izpolnila. Ker tožeča stranka ni dokazala, da je izpolnila obveznost iz 3. člena pogodbe, tudi ne more zahtevati vračila sorazmernega dela plačanega vložka. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo ta del zahtevka.

6. Tega ne spremeni niti dejstvo, da je tožena stranka celo zanikala sklenitev pogodbe, kar se je pozneje izkazalo za neresnično. O poslovnih odnosih med pravdnima strankama niso vedeli nič povedati ne le A. Š., zastopnik tožene stranke v obravnavanem obdobju (razen tega, da je navedel, da je podpisal pogodbo, ki je v spisu), niti T. Z., ki je pri toženi stranki takrat delala. Prav tako priča S.G., ki deluje kot trgovski potnik za tožečo stranko, ni prepoznala imena tožene stranke in ni bila seznanjena z dejstvom, da bi kdaj za tožečo stranko tja dostavljala kavo. Dejstvo, da je tožena stranka v lokalu stregla kavo druge blagovne znamke, kot je bila dogovorjena v pogodbi, sicer res dokazuje, da tožena stranka pogodbenih obveznosti v tem delu ni izpolnjevala. A ker tožeča stranka ni uspela dokazati, da je izpolnila svoje obveznosti po pogodbi, tudi ne more očitati neizpolnjevanja obveznosti toženi stranki.

7. Prav tako so neutemeljene navedbe tožeče stranke, da je sodišče v nasprotju z izvedenimi dokazi napačno ugotovilo, da tožeča stranka nikoli ni dostavila reklamne table ter da nikoli ni reklamirala svojih blagovnih znamk. Sodišče je namreč sledilo prav navedbam tožeče stranke, da table res ni dostavila ter da tega niti ni bila dolžna storiti. Zaključek sodišča prve stopnje je treba razumeti kot dodatno potrditev zaključka, da ni izkazano, da bi se obveznosti po pogodbi kdaj začele izpolnjevati. Res je, da je izobešenje table pravica tožeče stranke in ne njena dolžnost, a dejstvo, da tega ni nikoli storila, le potrjuje zaključek, da ni dokazov, da bi do izvrševanja pogodbe kdaj prišlo. Neprerekana in s tem priznana (primerjaj 214. člen ZPP) pa je ostala tudi trditev tožene stranke, da ji tožeča stranka nikoli ni dostavila niti skodelic in krožničkov s svojim logotipom.

8. Ob tem se izkaže, da je bilo treba tudi zahtevek glede izgubljenega dobička zavrniti na podlagi dejstva, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da je kdaj izpolnila svoje obveznosti po pogodbi. Če namreč svojih obveznosti ni izpolnila, ne more zahtevati povračila škode, ki naj bi ji nastala prav zaradi neizpolnjevanja nasprotnih obveznosti tožene stranke, tj. obveznega mesečnega nakupa določene količine kave. Pravilno pa je sodišče prve stopnje kot pomembno upoštevalo tudi dejstvo, da tožeča stranka nikoli ni tožene niti opomnila na neizpolnjevanje obveznosti.

9. Ker je treba zahtevek glede izgubljenega dobička zavrniti že na tej podlagi, se višjemu sodišču niti ni treba opredeljevati do vprašanja zastaranja zahtevka v tem delu. Kljub temu pa dodaja, da so pravilne navedbe sodišča prve stopnje, da je v primeru sukcesivnih dobav za zastaranje pomemben že rok za uveljavitev povračila prve tovrstne škode. Po drugi strani pa je tudi res, da tožena stranka ni uveljavljala zastaranja celotne terjatve za izgubljeni dobiček iz tega razloga, temveč je uveljavljala le zastaranje izgubljenega dobička, ki je nastal v času od sklenitve pogodbe pa do 11. 7. 2009 (za obdobje več kot treh let pred vložitvijo tožbe), ne pa za celoten vtoževani izgubljeni dobiček. Ker je zahtevek treba zavrniti že iz razlogov, navedenih v prejšnjih točkah obrazložitve, pa ta pomanjkljivost ni pomembna za pravilnost izpodbijane sodbe.

10. V zvezi s trditvami, da naj bi tožena stranka imela namen že ob sklenitvi pogodbe, da svojih obveznosti po njej ne bo izpolnila, kljub temu pa je hotela prejeti koristi iz te pogodbe (v 3. členu pogodbe navedena stroja), višje sodišče še dodaja, da tak namen ni pomemben za odločitev o sporu. Tudi če bi res imela tak namen, bi bil ta lahko upošteven le v primeru, ko bi tožeča stranka dokazala, da je svoj del obveznosti izpolnila, česar pa ni storila.

11. Neutemeljena je tudi pritožba v delu, ko pravi, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko ni izrecno zavrnilo zahtevka glede pravdnih stroškov tožeče stranke. Višje sodišče se sicer strinja s stališčem, da bi moral izrek sodbe v primeru, ko sodišče zavrne tožbeni zahtevek, vsebovati tudi izrecno odločitev o stroških tožeče stranke, v kolikor je ta (kot tudi v obravnavanem primeru) zahtevala tudi povračilo stroškov postopka. Vendar pa s trditvijo, da sodišče prve stopnje o tem ni odločilo, tožeča stranka vsebinsko uveljavlja potrebo po izdaji dopolnilnega sklepa v smislu 1. odstavka 325. člena ZPP v zvezi s 4. odstavkom 326. člena ZPP. Tak izostanek odločitve pa ne more predstavljati bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Vendar pa glede na določilo 154. člena ZPP, na katerega se sklicuje izpodbijana sodba, tožeči stranki povračilo stroškov tako ali tako ne gre, saj s tožbenim zahtevkom ni uspela. Ob tem je treba izpostaviti, da bi pravni interes za zavrnitev tega dela zahtevka imela predvsem tožena stranka, ne pa tudi tožeča stranka. Na podlagi uspeha v pravdi pa je sodišče prve stopnje tožeči stranki pravilno naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke (154. člen ZPP).

12. Ob navedenem se izkaže, da je izpodbijana sodba prvostopenjskega sodišča pravilna in zakonita. Višje sodišče je zato ob tem, ko je ugotovilo, da sodišče prve stopnje tudi ni storilo nobene kršitve, na katero višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka svoje stroške pritožbenega postopka nosi sama, saj s pritožbo ni uspela, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo. Tožena stranka je priglasila strošek odgovora na pritožbo, za kar ji gre po tar. št. 3201 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta 283,20 EUR in pavšalni znesek 20,00 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 ZOdvT, kar skupaj z 22% DDV znaša 369,91 EUR.