Jedro

Sodišče je pri presoji ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju materialno pravo pravilno uporabilo in sicer je presodilo, da je bil ključen nagib pogodbenic tožniku preprečiti uveljavljanje nujnega deleža ter, da je nedopusten nagib bistveno vplival na odločitev pogodbenic, da sta sklenili pogodbo ter da sta obe pogodbenici za ta nedopusten nagib vedeli ali bi morali vedeti (določba 40. člena OZ).

Izrek

I. Pritožbama tretje tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, v točkah II, IV, VI, VII.1 in VII.2, spremeni tako, da glasi: "II. Ugotovi se, da je ničen pravni posel - Pogodba o dosmrtnem preživljanju, sklenjena v notarski obliki, SV 189/2016 z dne 11. 3. 2016, ki sta jo sklenili A. A., roj. 1933, ... in tretja tožena stranka B. B. roj. ..., sedaj ..., Hrvaška, katere predmet je bil prenos lastninske pravice na nepremičnini, ID znak: parcela 191/31, s trenutkom smrti A. A., v deležu do 1/8 od celote.

IV. Ugotovi se neveljavnost vknjižbe lastninske pravice v korist tretje tožene stranke B. B. v deležu do 1/8 na nepremičnini ID znak: parcela 191/31, ki je bila izvedena na podlagi Pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 11. 3. 2016, SV 189/2016 in izpiska iz matične knjige umrlih z dne 5. 12. 2017, Dn. št. 8621/2018 ter se pri tej nepremičnini vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje, ki izkazuje vknjižbo lastninske pravice v korist A. A., ..., EMŠO: ..., v deležu do 1/8. VI. Toženi stranki Mojca Matić, ..., EMŠO: ... in Č. Č., ..., EMŠO: ..., sta vsak v deležu do 1/16 lastnika nepremičnine, ID znak: parcela 191/31. VII.1. Darilna pogodba, sklenjena v notarski obliki, SV 66/2011 z dne 2. 2. 2011, ki sta jo sklenila D. D., roj. 1931 in A. A., 1933, oba ...in s katero je zapustnik D. D. podaril A. A. v last svoj 1/2 solastniški delež na nepremičnini, ID znak: parcela 191/31 in svoj 1/2 solastniški delež na vozilu Mercedes Benz, je brez pravnega učinka do tožnika E. E. v deležu do 1/8 od celote.

2. Toženi stranki C. C., ..., EMŠO: ... in Č. Č., ..., EMŠO: ..., sta dolžna izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim se dovoljuje vknjižba lastninske pravice v korist tožnika E. E., ..., EMŠO: ..., na nepremičnini ID znak: parcela 191/31, v deležu do 1/8 glede celote, v roku 15 dni, sicer bo takšno zemljiškoknjižno dovolilo nadomestila ta sodba."

II. V presežku se pritožbi zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnik je dolžan povrniti stroške tretje toženke nastale pred sodiščem druge stopnje v znesku 558,15 EUR, v korist proračuna Republike Slovenije, in sicer na račun Okrožnega sodišča v Mariboru št.: 0110 0695 0421 931, sklic: 00 100-13942023 v roku 15 dni od vročitve te sodbe do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče pod točko I zavrnilo predlog za obnovo postopka. Pod točko II je ugotovilo, da je nična Pogodba o dosmrtnem preživljanju sklenjena v notarski obliki dne 11. 3. 2016 med A. A. in B. B., katere predmet je bil prenos lastninske pravice na nepremičnini 742191/31 v deležu do 1/2 od celote. Pod točko III je zavrnilo tožbeni zahtevek glede ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju v presežku. Pod točko IV je ugotovilo neveljavnost vknjižbe lastninske pravice v korist tretje toženke do 1/2 na nepremičnini iz točke II ter pri tej nepremičnini vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, ki izkazuje vknjižbo lastninske pravice v korist A. A. do 1/2. Pod točko V je zavrnilo tožbeni zahtevek v presežku glede neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice v korist tretje toženke in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Pod točko VI je ugotovilo, da sta prvo in drugo toženca vsak v deležu do 1/4 lastnika nepremičnine iz točke I Pod točko VII.10 je ugotovilo, da je darilna pogodba z dne 2. 2. 2011 sklenjena med D. D. in A. A. s katero je D. D. podaril A. A. v last svoj 1/2 solastninski delež na nepremičnini iz točke I in svoj 1/2 solastninski delež na vozilu Mercedes Benz brez pravnega učinka do tožnika v deležu do 1/4 od celote. Pod točko VII.2 je razsodilo, da sta prvo in drugo toženca dolžna izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim se dovoljuje vknjižba lastninske pravice v korist tožnika na nepremičnini iz točke I. v deležu do 1/4 glede celote, sicer bo takšno z.k. dovolilo nadomestila ta sodba. Pod točko VIII je zavrnilo tožbeni zahtevek v presežku, v kolikor tožnik zahteva, da je darilna pogodba v celoti brez pravnega učinka. Pod točko IX je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožnik zahteva ugotovitev, da je brez pravnega učinka do tožnika sporazum o višini deležev na skupnem premoženju in priznanju lastninske pravice, ki sta ga sklenila D. D. in A. A. in s katerim je zapustnik prenesel A. A. v last svoj 1/2 solastninski delež na nepremičnini iz točke I in svoj 1/2 solastninski delež na vozilu Mercedes Benz. Pod točko X je zavrnilo nadaljnji podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval od prvo in drugo tožencev plačilo zneska 4.150,00 EUR ter pod točko XI navedlo, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe.

2. Zoper sodbo vlaga tretja toženka dve pritožbi po dveh pooblaščencih.

3. V pritožbi Odvetniške pisarne F., da vlaga pritožbo zoper točko II, IV, VI, VII in XI sodbe. V izpodbijanih točkah sodišče dejanskega stanja ni pravilno in popolno ugotovilo ter posledično zmotno uporabilo materialno pravo ter storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V nadaljevanju se povzema bistvo pritožbe. Glede ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju izpostavlja, da je odločitev diametralno nasprotna kot v prvi sodbi. Sodišče ni upoštevalo napotkov višjega sodišča, saj ni opravilo dokazne ocene skladno z določbo 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Obrazložitev dokazne ocene je pavšalna, očita kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je sicer povzelo izpovedbe nekaterih prič, a jih ni dokazno ocenilo. V nadaljevanju povzema izpovedbe posameznih prič in izpostavlja, da bi moralo sodišče ugotoviti, da je bila vsebina pogodbe o dosmrtnem preživljanju dogovorjena že v letu 2008, ko je tretje toženka začela s skrbjo za zakonca G. V letu 2016 se je zgolj realizirala še s sklenitvijo v potrebni obliki. Poudarja, da je sodišče dejansko stanje glede dogovora o sporni pogodbi ugotovilo napačno zaradi nepopolne in napačne dokazne ocene, ki nasprotuje določbi 8. člena ZPP. Kot absurden izpostavlja zaključek sodišča, da je bila sporna pogodba sklenjena, da bi tožnika prikrajšali pri uveljavljanju nujnega deleža. Brez podlage v izvedenih dokazih je sodišče ugotovilo "da je razumljivo, da je tretje toženka pričakovala neko odmeno za stroške in čas ter da zahtevek tožnika za uveljavljanje nujnega deleža ni bil vesela novica niti za pokojno niti za tretje toženko, ki ni mogla računati na celotno premoženje." Napačen je zaključek, da je tretje toženka za tožnika kot sina D. D. vedela. Povzema zaslišanje tretje toženke ter priče H. H. ter da za obstoj sina ni vedela niti priča I. I. Sodišče je napačno tolmačilo izpovedbo J. J. Niti izpovedba prič K. K. in L. L. takšnega zaključka ne omogoča. Ti priči gojita do tretje toženke zamero, kar izhaja iz njunih izpovedb. Ob pravilni dokazni oceni, bi moralo sodišče ugotoviti, da toženka pred sklenitvijo pogodbe o dosmrtnem preživljanju za tožnika kot sina pokojnega D. D. ni vedela. Napačna je tudi ugotovitev, da je tretje toženka vedela za vso dogajanje v zvezi z zahtevkom za nujni delež. Ob sklepanju pogodbe tretje toženka ni živela pri pokojni A. A. O vlogi tožnika je bila seznanjena šele na naroku v maju 2016. Ugotovitev sodišča, da pokojna A. A. v času sklenitve pogodbe nujnega deleža ni priznavala nima podlage v izvedenih dokazih. Izpostavlja pred sodiščem prve stopnje navedene razloge pokojne A. A. zaradi katerih se je želela zavarovati pred tem, da bi onemogla in skrbela sama zase. A. A. in tretje toženka sta že pred samim sprejetjem vloge o zahtevi po nujnem deležu, pripravljali dokumentacijo za sklenitev pogodbe. Ob sklepanju pogodbe torej nista vedeli, da je tožnik nujni dedič. To sta z gotovostjo izvedeli šele po prvi zapuščinski obravnavi v maju 2016. Po sklenitvi pogodbe je A. A. tudi izrazila pripravljenost tožniku izplačati nujni delež. Sodišče je pri presoji nagibov toženke in A. A. upoštevalo okoliščine nastale po sklenitvi pogodbe (izpoved priče M. M., zdravnice, ki je izpovedala, da je bila A. A. hospitalizirana zaradi psihičnih pritiskov). Sploh pa ravnanje toženke po sklenitvi pogodbe ne more kazati na njene nagibe ob sklenitvi pogodbe. Nadalje graja napačno uporabo materialnega prava, določbe 39. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Nagib ne more postati nedopusten zaradi okoliščin, ki se pokažejo po sklenitvi pogodbe, temveč mora biti nedopusten že v fazi njenega sklepanja (VSRS sklep III Ips 19/2015). Nadalje graja, da tudi v primeru, če bi sodišče ugotovilo, da je pokojna vedela, da je tožnik nujni dedič za to ni vedela toženka. Sodišče je glede nagiba odločalo v nasprotju s sodno prakso, da na odločitev za sklenitev pogodbe vplivajo zgolj tisti nagibi, ki so ključnega pomena za sprejem odločitve. Sodišče bi moralo ugotoviti, da je bil prevladujoč nagib za sklenitev pogodbe na strani Emice, da si zagotovi varnost in oskrbo v zameno za prenos premoženja. Sodišče je ob ugotovitvi, da je bil namen tretje toženke in A. A. prikrajšanje nujnega deleža tožnika spregledalo, da je tožnik v času, ko je z vlogo z dne 24. 2. 2016 zahteval izplačilo nujnega deleža, tega lahko uveljavljal le na 1/2 sporne nepremičnine, ker je njegov nujni delež znašal 1/8 od celotne nepremičnine, ne pa 1/4, na kar je opozorilo tudi višje sodišče. Zato bi bila pogodba sklenjena z nedopustnim nagibom, lahko nična zgolj do višine 1/8 celotne nepremičnine. V tem delu je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje in posledično napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče bi moralo, če bi pravilno in popolno skladno z 8. členom ZPP izvedlo dokazno oceno, ugotoviti, da sta A. A. in tretje toženka pogodbo sklenili potem, ko je ob smrti moža A. A. ostala sama brez potomcev in je njeno zdravje pešalo, da si zagotovi dosmrtno pomoč in oskrbo, ki jo je tretje toženka izvrševala že od leta 2008 in vse do smrti A. A. V tem delu je sodba obremenjena s kršitvijo 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je spregledalo izpovedbo priče H. H., osebne zdravnice, priče I. I. Nadalje glede zastaranja navaja, da je sodišče pri prisoji, da je tožnikov tožbeni zahtevek pravočasen, napačno uporabilo določbo 364. člena OZ, ko je ugotovilo, da se je zastaranje pretrgalo, ko je tožnik z vlogo 24. 2. 2016 zahteval plačilo nujnega deleža. Meni, da vloga tožnika ni vsebovala ustreznega zahtevka, saj je zahteval le vštevanje darila brez da bi določno navedel, katero darilo, v kakšni višini ter navedel je tudi, da je pripravljen na dogovor. Glede pridobitve lastninske pravice prvo in drugo tožencev in neučinkovitosti sporazuma o višini deležev na skupnem premoženju ter darilni pogodbi pritožba navaja: Glede na to, da bi bila pogodba lahko nična zgolj do deleža 1/8, bi bila lahko prvo in drugo toženca lastnika zgolj do deleža 1/8. Napačna je odločitev, da darilna pogodba nima učinkov do tožnika v deležu do 1/4 od celote. Izpostavlja napačno materialnopravno stališče glede učinka darilne pogodbe v razmerju do tožnika. Graja stališče, da darilna pogodba med D. D. in A. A., s katero ji je podaril 1/2 svoje nepremičnine, ni mogla biti veljavno sklenjena, ker ni podaril svojega posebnega premoženja, temveč skupno premoženje. Izpostavlja, da sta si zakonca s sporazumom razdelila skupno premoženje tako, da je vsakemu iz skupnega premoženja pripadla 1/2. Sodišče je napačno uporabilo določbo 58. člena ZZZDR. Nadalje pritožba pojasnjuje, da je sodišče glede dejanske višine prikrajšanosti nujnega deleža dejansko stanje ugotovilo nepopolno in napačno določilo o višini darila na katerem lahko tožnik uveljavlja nujni delež. Sodišče bi moralo na podlagi 28. člena DZ ugotavljati, ali vrednost nujnega deleža kot ga zahteva tožnik, dejansko ustreza vrednosti, ki bi mu šla v zapuščinskem postopku. Sodišče ni ugotavljalo ne vrednosti celotne zapuščine, niti ni opravilo celotne ugotovitve vrednosti. Tožnik dokaza z vzpostavitvijo ustreznih izvedencev oziroma cenilcev ni predlagal. Sodišče je tudi spregledalo, da je tožnik na podlagi sklepa o dedovanju določen delež premoženja že podedoval. Zato je bil nujni delež tožnika na nepremičnini prikrajšan za manj kot 1/8 celotne nepremičnine. Posledično, ker ni ugotovilo, do katere višine je bil nujni delež tožnika prikrajšan glede vrnitve darila, je odločilo v nasprotju s 34. členom ZD. Ker sodišče ni ugotavljalo vrednosti nujnega deleža oziroma prikrajšanj, čeprav je toženka na to opozarjala, storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. Pritožbo vlaga tretje toženka tudi po odvetnici N. N., in sicer zoper točke II, IV, VI, VII.1 in VII.2 izreka iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP v obširni pritožbi. Sodišču prve stopnje očita, da je ponovno odločalo o veljavnosti sporazuma o višini deležev na skupnem premoženju in priznanju lastninske pravice ter darilne pogodbe, čeprav je o tem bilo že pravnomočno odločeno. Nadalje graja zaključek sodišča, da darilna pogodba ni veljavna, ker D. D. ni podaril A. A. 1/2 nepremičnine iz svojega posebnega premoženja, ampak iz skupnega premoženja. Darilo zakoncu, ko so že določeni deleži na skupnem premoženju, ni v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli. Sklicuje se na judikat Vrhovnega sodišča. Očita zmotno uporabo določbe 3. člena OZ in določbe 64. člena Družinskega zakonika. Ker je bilo o veljavnosti darilne pogodbe že odločeno, očita absolutno bistveno kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V nadaljevanju obsežno in na več mestih izpostavlja, da tožnik nima aktivne legitimacije za vložitev izbrisne tožbe ter glede pomanjkanja pravnega interesa za vložitev ugotovitvene tožbe. Povzema določbo 243. člena ZZK-1. Nadalje navaja judikate višjega sodišča, da tožba za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža ni ugotovitvena, temveč je oblikovalna in dajatvena. Tožnik bi lahko zahteval kvečjemu ugotovitev ničnosti pogodbe v deležu glede poplačila nujnega deleža, torej da sporna pogodba nima učinka do tožnika v višini 1/8, kolikor znaša njegov nujni delež, v presežku pa ostane še naprej v veljavi. V nadaljevanju podaja svojo stališče glede nepravilnosti tožbenega zahtevka pod točko VI. Prav tako glede nesklepčnosti tožbenega zahtevka pod točko VII.1 in VII.2, ker si izreki nasprotujejo glede na točko II in IV. Sodišče bi moralo darilo vračati v enakem obsegu, in sicer v višini nujnega deleža, ki znaša 1/8. Zaradi teh kršitev je sodba nejasna, nesklepčna, graja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V nadaljevanju kot nepravilni zahtevek graja tudi zahtevek glede vračanja darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža in izpostavlja, da bi moral tožnik postaviti oblikovalni in dajatveni zahtevek. V nadaljevanju graja kot napačen tudi dajatveni zahtevek, s katerim tožnik zahteva izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila od dedičev po pokojni A. A. Ker je zapuščinski postopek po A. A. zaključen vrnitev premoženja ni več mogoča. Tožnik bi moral zahtevati vknjižbo lastninske pravice v višini nujnega deleža neposredno na svoje ime. Poudarja podobnost tožbe s tožbo zaradi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj. Nadalje navaja, da je sodišče zmotno uporabilo 34. člen ZD, ko je odločilo, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju nična v deležu do 1/2, ker nujni delež tožnika znaša 1/8, zato bi lahko bili obe pogodbi neveljavni za tožnika le do višine nujnega deleža. V nadaljevanju pojasnjuje izračun nujnega deleža. V nadaljevanju graja argumentacijo sodišča glede prirasti iz 139. člena ZD. V nadaljevanju obširno graja dokazno oceno glede spornih dejstev v zvezi s pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Povzema izjave prič, graja dokazno oceno sodišča ter materialnopravno odločitev glede nagiba strank za sklenitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Izpostavlja, da je bila A. A. v času sklepanja pogodbe o dosmrtnem preživljanju zemljiškoknjižna lastnica sporne nepremičnine do celote in je lahko z deležem 7/8 prosto razpolagala. Sodišče ni upoštevalo, da je bila A. A. v času sklenitve pogodbe stara 83 let, da ji je leta 2016 umrl mož ter da ni imela svojih otrok in sorodnikov, ki bi za njo skrbeli. Potrebovala je pomoč, ni vozila avtomobila. Dokazni postopek je pokazal, da je bilo v času sklenitve pogodbe več nagibov zaradi katerih se je A. A. odločila skleniti sporno pogodbo. Tožnik ni uspel dokazati prevladujočega nedopustnega nagiba. Sodišče je zmotno ugotovilo, da stranki nista sklenili pogodbe zaradi pretekle in prihodnje skrbi, zato je zmotno uporabilo določbo drugega odstavka 40. člena OZ. V nadaljevanju pojasnjuje izpolnitve pogodbenih obveznosti ter podaja svojo presojo izpovedb zaslišanih prič in ostalih izvedenih dokazov. Graja zaključek, da pogodbenici nista bili dobroverni pri sklepanju sporne pogodbe. Obrazloženo graja dejanske zaključke sodišča glede dejstva, da tretje toženka pri sklepanju pogodbe ni bila v dobri veri. Sodišče je napačno ocenjevalo izpovedbe prič glede dejstva, da je tretje toženka vedela za tožnika in njegov zahtevek z dne 24. 2. 2016. Izpostavlja načelo zaupanja v zemljiško knjigo, in sicer da tožnik svojega zahtevka ni zavaroval v zemljiški knjigi, ki je javna knjiga. V nadaljevanju graja, da sodišče ni upoštevalo, da je bila pokojna A. A. pripravljena tožniku izplačati nujni delež. Povzema dogovarjanje med njima glede izplačila ter izpostavlja, da je bil razlog, da do plačila nujnega deleža ni prišlo, ker se nista mogla sporazumeti glede višine. Nadalje graja zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede zaključka o slabem psihičnem stanju pokojne A. A. Izpostavlja časovno sosledje dogodkov, ki jih je sodišče nepravilno upoštevalo, ker sta ključna ravnanje in volja strank v času sklepanja pogodbe. Utemeljuje svoje ravnanje glede vknjižbe lastninske pravice kljub izdani začasni odredbi. Izpostavlja pravico do svobodnega razpolaganja s svojim premoženjem. Ponavlja, da je sodišče kršilo pravico do zasebne lastnine s tem, ko je v izpodbijanem delu sodbe vračalo darilo v večjem deležu kot znaša nujni delež. V uvodu pritožba podana tudi predlog, da bi o pritožbi odločal senat v sestavi sodnikov, ki niso sestavljali senata pri prvem odločanju v tej zadevi na višjem sodišču pod opr. št. I Cp 561/2021. 5. Tožnik v odgovoru na pritožbo zavrača vse pritožbene očitke obeh pritožb ter se zavzema za potrditev sodbe sodišče prve stopnje.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

7. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločilo drugič. V prvem pritožbenem postopku je bila potrjena odločitev sodišča glede veljavnosti Sporazuma o višini deležev na skupnem premoženju in priznanju lastninske pravice, ki sta jo A. A. in D. D. sklenila v notarski obliki dne 2. 2. 2011 ter odločitev glede veljavnosti vknjižbe lastninske pravice v korist A. A. na podlagi navedenega sporazuma, nadalje odločitev, da v zapuščino po pokojnem D. D. ne sodi sporna nepremičnina do celote ter, da tožnik ni lastnik sporne nepremičnine. Z izpodbijano sodbo pa je sodišče v ponovljenem postopku odločalo o tožbenih zahtevkih, glede katerih je bila predhodna sodba razveljavljena. Tožnik, ki je nezakonski sin D. D., zahteva ugotovitev ničnosti dela Pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki jo je tretje toženka sklenila z A. A., ženo njegovega očeta ter z nadaljnjimi tožbenimi zahtevki (z izbrisno tožbo) uveljavlja dosego prejšnjih zemljiško knjižnih vpisov. Ker je pokojni oče D. D. z Darilno pogodbo z dne 2.2. 2011 prenesel svoj 1/2 polovični delež na nepremičnini na ženo A. A., kar bi sicer predstavljalo zapuščino po očetu, uveljavlja delno neučinkovitost darilne pogodbe zaradi prikrajšanja nujnega deleža. 8. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje, skladno z napotki razveljavitvenega sklepa ter upoštevaje določbo 8. člena ZPP, vestno in skrbno presodilo vsak dokaz posebej, vse dokaze skupaj ter naredilo tudi dovolj analitično oceno vseh izvedenih dokazov (točka 34. obrazložitve). Razlogi s katerimi je sodišče utemeljilo ugotovljen nedopusten nagib, ki je vodil pogodbenici ob sklepanju sporne pogodbe o dosmrtnem preživljanju, so po presoji sodišča druge stopnje, racionalno sprejemljivi in logični. Dokazna ocena je obrazložena tako, da omogoča presojo njene prepričljivosti, to je preveritev bistvenih okoliščin v katerih sta pogodbenici sklenili pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Konkretni dejanski stan utemeljuje presojo, da sta pokojna A. A. in tretje toženka, dne 11. 3. 2016, sporno pogodbo sklenili (predvsem) zato, da bi tožnika prikrajšali pri uveljavljanju nujnega deleža. 9. Sodišče druge stopnje je v skladu z določbo 350. člena ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje ter ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo s pritožbo grajanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 12., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršitev 15. točke drugega odstavka je podana, če je o odločilnih dejstvih v obrazložitvi nasprotje med tem kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikih o izvedbi dokazov ali prepisu zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Očitek pritožbe glede te kršitve izhaja iz toženkinega razumevanja oziroma presojanja odločilnih dejstev, ki ni enako argumentaciji sodišča prve stopnje. Nestrinjanje z razlogi sodišča prve stopnje pa ne predstavlja očitane bistvene kršitve določb po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje tudi ugotavlja, da ima sodba ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so dovolj jasni in niso med seboj v nasprotju ter v celoti omogočajo njen preizkus. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je tožnik tožbene zahtevke oblikoval glede na procesno situacijo, da sta tako zapuščinski postopek po pokojnem D. D., očetu tožnika, kot A. A., pravnomočno zaključena. Prav tako je upošteval, da zahtevka za ugotovitev ničnosti ter zahtevek za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža (izpodbojna tožba) nista identična.

10. Zato je kot neutemeljene potrebno zavrniti vse (obširne) pritožbene navedbe glede nepravilnega oblikovanja tožbenih zahtevkov ter glede pomanjkanja pravnega interesa za vložitev ugotovitvene tožbe. Da tožnik ima pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe, čeprav ni bil stranka pogodbe o dosmrtnem preživljanju, je sodišče obrazložilo v točki 24. S tožbenimi zahtevki tožnik dejansko uveljavlja vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža, a takega zahtevka ne more uperiti direktno zoper tretje toženko, kar pritožba neutemeljeno očita, ker tožnik ni bil dedič po pokojni A. A., temveč po pokojnem D. D. Zato je tožnik najprej zahteval ugotovitev ničnosti Pogodbe o dosmrtnem preživljanju1, kar je predhodno vprašanje za odločanje o izpodbojnem zahtevku zaradi prikrajšanja nujnega deleža. Nadalje tožnik z izbrisno tožbo (točka IV izreka), kot posledico materialno pravno neveljavne vknjižbe, uveljavlja zahtevek sestavljen iz ugotovitvenega dela - sodišče ugotovi, da je vknjižba neveljavna in iz dajatvenega - s katerim se zahteva izbris neveljavne vknjižbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja2. Tožnik je z zahtevkom pod točko VI dosegel ponovno vknjižbo lastninske pravice na pokojno A. A. ter nato zaradi že zaključenega zapuščinskega postopka, na njena dediča (točka VI izreka). Zakon o zemljiški knjigi (ZZK-1) v 243. členu ureja izbrisno tožbo zaradi materialnopravno neveljavne vknjižbe. Vknjižba je neveljavna iz materialnopravnega razloga, če je zemljiškoknjižno dovolilo, ki je bilo podlaga za izpodbijano vknjižbo, neveljavno že ob njegovi izstavitvi zaradi ničnosti zavezovalnega pravnega posla.

11. Z nadaljnjim oblikovalnim zahtevkom pod točko VII.1 je uveljavljal neučinkovitost darila v obsegu nujnega deleža. Nato je z zahtevkom pod točka VII.2 zahteval od prvo in drugo toženca izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila z dovoljenjem vknjižbe lastninske pravice v njegovo korist, v deležu kolikor znaša njegov nujni delež (dajatveni zahtevek).3 Tožnik je glede oblikovanja zahtevka v točki VII izreka pravilno upošteval, da izpodbojna tožba zaradi prikrajšanja nujnega deleža, nima za posledico absolutne razveljavitve darilne pogodbe, ki sta jo sklenila zapustnik in obdarjenka - A. A., temveč ima relativne učinke. Pravno dejanje izgubi učinek le proti tožniku in le toliko kolikor je potrebno za dopolnitev nujnega deleža. Pritožbi pa utemeljeno izpostavljata, da je višina nujnega deleža, kot ga je upoštevalo sodišče prve stopnje, napačna ter posledično tudi presoja glede deleža, v katerem je pogodba o dosmrtnem preživljanju nična, kar je razlog za delno ugoditev pritožbi. Kot neutemeljene pa je potrebno zavrniti vse pritožbene očitke o pomanjkanju pravnega interesa ter glede zatrjevane nesklepčnosti tožbenih zahtevkov.

12. Darilo, katerega vrnitev tožnik zahteva zaradi poplačila nujnega deleža predstavljala 1/2 nepremičnine parc. št 742 191/31, saj je A. A. na drugi polovici te nepremičnine lastninsko pravico pridobila na podlagi Sporazuma o višini deležev na skupnem premoženju ter priznanju solastninske pravice, za katerega več ni sporno, da sta si z njim, zakonca tekom trajanja zakonske zveze, dejansko razdelila skupno premoženje. Če torej ne bi bilo darilne pogodbe, bi zapuščino tvorila 1/2 nepremičnine, tožnikov nujni delež na zapuščini pa bi predstavljal solastniški delež v velikosti 1/4 (kar predstavlja 1/8 solastniški delež glede na celoto). Drži, kar navaja pritožba, da je bila pokojna, kot lastnica sporne nepremičnine, pri razpolaganju omejena zgolj do višine nujnega deleža. Sodišče druge stopnje je zato glede deleža ugotovljene ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju ter posledično tudi glede solastniških deležev v nadaljnjih točkah, ob pravilni uporabi materialnega prva, sodbo spremenilo. Zahtevku na ugotovitev ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju je ugodilo v razmerju do celotne nepremičnine parc. št. 742 191/31, v deležu do 1/8 solastniškega deleža (točka II izreka). Za solastniški delež 1/8 se je posledično ugotovila neveljavnost vknjižbe lastninske pravice v korist tretje toženke ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja v korist A. A. (točka IV izreka).

13. Posledično sta pod točko VI dediča pokojne, prvo in drugo toženca, vsak v deležu do 1/16 lastnika sporne nepremičnine. Ker izgubi pravno dejanje učinek le proti tožniku in le toliko, kolikor je potrebno za dopolnitev nujnega deleža, to posledično pomeni, da je darilna pogodba v odnosu do tožnika brez pravnega učinka v deležu do 1/8, zato je sodišče druge stopnje sodbo v izreku, v točki VII.1 in VII.2, spremenilo z upoštevanjem pravilnega solastniškega deleža. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da velikost nujnega deleža ni pravilno upoštevana, ker je tožnik po očetu vendarle dedoval. Iz sklepa o dedovanju, izdanega v zapuščinskem postopku po pokojnem D. D. namreč izhaja, da vrednosti čiste zapuščine ni bilo.

14. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče v ponovljenem postopku odločalo o zahtevku o katerem je že bilo pravnomočno odločeno. V ponovljenem sojenju sodišče prve stopnje ni odločalo o veljavnosti Sporazuma o višini deležev na skupnem premoženju in priznanju lastninske pravice ter darilni pogodbi z dne 2. 2. 2011, temveč je odločalo o pravnih učinkih darilne pogodbe v razmerju do tožnika zaradi zatrjevanega prikrajšanja nujnega deleža. Sodišče zato ni kršilo prepoved odločanja o isti stvari in ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 12. točki 339. člena ZPP.

15. Pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče pri presoji, da je tožnikov zahtevek pravočasen, napačno uporabilo določbo 364. člena OZ. Sodišče druge stopnje pritrjuje, da se je zastaranje pretrgalo z vložitvijo tožnikove vloge, ko je torej dne 24. 2. 2016 v zapuščinskem postopku po očetu D. D. zahteval plačilo nujnega deleža. V vlogi je tožnik dovolj konkretiziral, da uveljavlja nujni delež tako, da se všteva darilo, ki ga je prejela A. A. od svojega moža na podlagi Darilne pogodbe z dne 2. 2. 2011. 16. Obe pritožbi tretje toženke obsežno grajata dokazno presojo posameznih dokazov ter skupno dokazno oceno dejstev, pravno relevantnih za odločitev o ničnosti Pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 11. 3. 2016. V tem delu očitata tudi nasprotje z določbo 8. člena ZPP. Sodišče druge stopnje ne pritrjuje pritožbama, da je sodišče na "lastnem in samovoljnem" sklepanju zaključilo, da je bila pogodba sklenjena zato, da bi tožnika prikrajšali pri uveljavljanju nujnega deleža. Sodišče je v ponovljenem postopku ponovno ocenilo vse izpovedbe strank in prič ter zaključilo, da pogodba o dosmrtnem preživljanju ni bila sklenjena zato, da bi si A. A. v zameno za svoje premoženje zagotovila dosmrtno oskrbo in pomoč tretje toženke, pač pa, da bi bilo onemogočeno tožniku, kot dediču, uveljaviti nujni dedni delež. Pritožba graja ta dokazni zaključek ter kot napačno izpostavlja presojo, da sta obe pogodbenici ob sklepanju sporne pogodbe vedeli za tožnikov zahtevek na izplačilo njegovega nujnega deleža ter da je tretje toženka vedela, da je tožnik sin D. D. 17. Sodišče prve stopnje je vse izpovedbe strank in prič natančno in skrbno presojalo v točkah od 28 do 33 obrazložitve. Navedlo je razumne in življenjsko sprejemljive argumente, s katerimi je dokazno ovrednotilo posamezen dokaz ter ustrezno presojalo tudi celoten dokazni postopek oziroma celotno procesno dogajanje (logičnost navedb strank, način sodelovanj v postopku, nespornost določenih dejstev). Sodišče je posebej izpostavilo dele izpovedb L. L., J. J. in K. K. glede njihove pomoči zakoncema G. za čas življenja moža D. D. in štelo za dokazano, da jim je A. A. vse stroške v zvezi z opravili, ki so jih postorili zanju, plačala. Izpostavilo je zaupnost razmerja med tretje toženko in A. A., pogostost njunega druženja o kateri je govorila prav tretje toženka ter življenjsko sprejemljivo in logično zaključilo, da življenjske okoliščine in medsebojna razmerja skozi več let, o katerih je izpovedovala tudi tretje toženka, logično potrjujejo, da je tretje toženka že v času sklepanja darilne pogodbe morala vedeti za tožnika kot nezakonskega sina ter za njegov zahtevek na izplačilo nujnega deleža. Zatrjevanje, da A. A. nezakonskega sina njenega moža ni nikoli sprejela in ga sodišču ni prijavila kot dediča, te ocene ne more spremeniti. Sodišče je pravilno vrednotilo, da sta tudi sosedi - priče, L. L. in J. J. vedeli, da je imel D. D. nezakonskega sina. Dejstvo, da je priča I. I. izpovedal, da je zanj izvedel šele tekom zapuščinskega postopka, pa ne predstavlja nasprotij med oceno sodišča in to izpovedbo, kot to želi uveljaviti pritožba. Sodišče je pravilno ocenjevalo tudi listine iz zapuščinskega postopka Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici D 31/2016 po pokojnem D. D., iz katerega izhaja, da v času sklenitve pogodbe o dosmrtnem preživljanju A. A. ni priznavala tožniku nujnega deleža. Pravilno je ocenilo tudi dejstvo, da je bila sporna pogodba sklenjena v zelo kratkem časovnem obdobju, dva tedna po tem, ko je tožnik od A. A. pisno zahteval nujni delež (vročilnica o vročitvi vloge z dne 24.2.2016), kot tudi psihične pritiske, ki jih je pri pokojni zaznala zaslišana zdravnica M. M. 18. Pritožba želi s povzemanjem le posameznih delov izpoved prič, uveljaviti zmotno presojo sodišča glede njihove verodostojnosti, a dejansko podaja svojo oceno in nestrinjanje z dokazno presojo sodišča, kar pa ne more biti utemeljen pritožbeni razlog. Tako na verodostojnost izpovedbe priče K. K. ne more vplivati dejstvo, da je ta priča sama poklicala tožnika, da lahko na sodišču pove tisto, kar ve. Tudi dejstvo, ki ga pritožba zatrjuje, da je ta priča tretje toženki nenaklonjena, bistveno ne more vplivati na oceno njene izpovedbe, ki zajema celoto zaznavanj priče. Izpostavljena priča je bila prijateljica zakoncev G. skozi daljše časovne obdobje že v času, ko sta še živela v Nemčiji, veliko jima je pomagala po vrnitvi v Slovenijo in je zato kot bližnja prijateljica gotovo lahko povedala o svojih zaznavanjih odnosov med A. A. in tretje toženko. Sicer pa je sodišče njeno izpovedbo dokazno ustrezno ovrednotilo ter ji sledilo predvsem glede dejstva, da so vsi, ki so zakoncema G. pomagali, za pomoč dobili plačano. Tudi izpovedbo L. L. je sodišče kritično dokazno ovrednotilo. Pritožba tudi glede tega dokaza neutemeljeno izpostavlja, da je izpovedba te priče neverodostojna zaradi negativnih čustev, ki jih priča goji do toženke. Da je priča lahko na podlagi svojih zaznav izpovedala o odnosu tretje toženke in A. A., o pomoči sosedov in nje same do zakoncev G., izhaja iz dejstva, da je bila pogosto prisotna v življenju pokojne A. A. in njenega moža, saj se poznajo že od leta 2007. Potem, ko je D. D. šel v dom upokojencev, sta se s pokojno slišali celo dvakrat na dan, vsak drugi dan pa je pokojni tudi nosila kosilo. Zato je razumen zaključek, da je bila dobro seznanjena tako z okoliščinami, kot tudi z zdravstvenim stanjem pokojne in z njenim odnosom do tretje toženke. Sodišče je ocenjevalo tudi izpovedbo tretje toženke in navedlo razloge, zakaj toženki ni verjelo, da so dejansko že v letu 2008 ustno dogovorili pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Sodišče je ocenilo tudi izpovedbo sina toženke H. H., in sicer je upoštevalo, da je v svoji izpovedbi potrdil, da je tretje toženka skrbela za G. in da je občasno kaj postoril še sam ter da so se dobro razumeli.

19. V točki 34 je sodišče prve stopnje izpovedbe prič in tretje toženke dokazno ocenjevalo kot celoto. Sledilo je toženkini izpovedbi, da je že za časa življenja D. D. pomagala zakoncema pri različnih opravilih, ki jih sama nista zmogla, še v večjem obsegu pa, da je pomagala A. A. po moževi smrti. Na tej dejanski podlagi je sodišče izkustveno logično sklepalo, da je tretje toženka zato utemeljeno pričakovala odmeno, ne le kot povračilo stroškov, temveč tudi za porabljen čas ter ostalo zatrjevano skrb in opravila. Prepričljivo je na podlagi vseh izvedenih dokazov sodišče zaključilo, da je bil tudi interes toženke, potem, ko je tožnik 24. 2. 2016 pisno zahteval nujni delež po pokojnem očetu, da pride do sklenitve pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ker sicer ne bo upravičena do celotnega premoženja G. Nesporno dejstvo zaupnega razmerja med pokojno A. A. in tretje toženko je sodišče utemeljeno dokazno ovrednotilo in sicer, da prepričljivo izkazuje vedenje tretje toženke glede tožnikovega uveljavljanja nujnega deleža. Tudi dejstvo, da je bila sporna pogodba o dosmrtnem preživljanju sklenjena vsega dva tedna po tem, ko je bila A. A. seznanjena s tožnikovim zahtevkom glede nujnega deleža, ima dokazno vrednost, ki jo je sodišče tudi utemeljeno upoštevalo.

20. Pritrditi je navedbam pritožbe, da se nagib, ki je vodil pogodbenika k sklenitvi sporne pogodbe, presoja glede na okoliščine, ki so obstajale v trenutku sklepanja pogodbe, vendar je sodišče utemeljeno ocenjevalo tudi nadaljnje okoliščine, ki so sledile sklenitvi sporne pogodbe. Te pravilno niso upoštevane v skupnem vrednotenju kot odločilne, dodatno pa potrjujejo zaključek sodišča glede nagiba, preprečiti tožniku uveljaviti njegov nujni delež (takojšnja vknjižba lastninske pravice na podlagi sporne pogodbe v korist tretje toženke, kljub izdani začasni odredbi, s katero se ji je takšna vknjižba prepovedala ter takojšnja obremenitev sporne nepremičnine s hipoteko ter služnostno pravico v korist sina tretje toženke).

21. Pogodba, ki je sklenjena iz nedopustnega nagiba, je nična že ob svoji sklenitvi, zato za presojo zahtevkov ni pomembno kasnejše dogovarjanje A. A. v okviru zapuščinskega postopka po možu D. D., izplačati tožniku na račun prikrajšanja nujnega deleža določeno vsoto denarja.

22. Sodišče je pri presoji ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju materialno pravo pravilno uporabilo in sicer je presodilo, da je bil ključen nagib pogodbenic tožniku preprečiti uveljavljanje nujnega deleža ter, da je nedopusten nagib bistveno vplival na odločitev pogodbenic, da sta sklenili pogodbo ter da sta obe pogodbenici za ta nedopusten nagib vedeli ali bi morali vedeti (določba 40. člena OZ).

23. Pritrditi pa je potrebno pritožbama, da je napačno materialnopravno stališče sodišča glede učinka darilne pogodbe v razmerju do tožnika. Sodišče je napačno presodilo, da je darilna pogodba, s katero je D. D. A. A. podaril 1/2 svoje nepremičnine, neveljavna ker ji je zakonec podaril skupno premoženje. Napačna presoja vsebine sporazuma pa ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve. D. D. je namreč, ker je bil njegov delež na nepremičnini določen, s svojim premoženjem lahko prosto razpolagal in tudi z A. A., kot ženo, veljavno sklenil darilno pogodbo. Po razdelitvi skupnega premoženja ji je podaril še svojo polovico, torej svoj solastniški delež. Sodišče prve stopnje je pod točko VII/1 sicer pravilno razsodilo, da je darilna pogodba, ki je bila sklenjena med zakoncema delno brez pravnega učinka do tožnika, le delež je napačno prisodilo. Razlog, da je sodišče prve stopnje pod točko VII.1 delno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku torej ni v tem, da zakonca darilna pogodbe med seboj ne bi smela sklepati. Tožnik je z oblikovanim tožbenim zahtevkom ter posledično z dajatvenim pod točkama VII.1 in 2 uspel iz naslova prikrajšanja njegovega nujnega deleža. 24. Tretje toženka po svoji odvetnici v uvodu pritožbe podaja predlog, da o pritožbi odloči senat v sestavi sodnikov, ki niso sestavljali senata pri prvem odločanju v tej zadevi na Višjem sodišču v Mariboru opr. št. I Cp 561/2021, a tega predloga ne utemelji oziroma ne navede nobenih razlogov za svoj predlog, zato sodišče druge stopnje ni imelo pravne podlage, da bi v zadevi odločalo v nasprotju z določbami Sodnega reda o dodelitvi zadev.

25. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbama tretje toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v točka II, IV, VI, VII.1 in VII.2) delno spremenilo (določba 358. člena ZPP).

26. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah 154., 155. in drugega odstavka 165. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je upoštevalo, da je tretje toženka s pritožbo uspela le delno glede višine solastniškega deleža na sporni nepremičnini oziroma glede deleža na katerem se zaradi prikrajšanja nujnega deleža tožnika, vknjiži solastninska pravica v korist tožnika in sicer ta delež ni 1/4 glede na celoto, temveč 1/8. Zato je sodišče ocenilo pritožbeni uspeh tretje toženke na 50 %. Toženka je po svojih pooblaščencih vložila dve pritožbi. Sodišče druge stopnje je glede upravičenosti slednje do povračila pritožbenih stroškov, presojalo, ali lahko tretja toženka od tožnika utemeljeno zahteva povračilo pritožbenih stroškov dveh odvetnikov. Zaključilo je, da je mogoče, v okvir potrebnih pravdnih stroškov, ki jih je tretje toženka upravičena zahtevati od tožnika glede na njen pritožbeni uspeh, priznati le odvetniške stroške za vložitev ene pritožbe.

27. Pri tem je potrebno upoštevati dejstvo, da je tretja toženka upravičena v pritožbenem postopku do zastopanja po odvetniku na podlagi odločbe o dodelitvi brezplačne pravne pomoči Okrožnega sodišča v Mariboru Bpp 1394/2023, zato je potrebno naložiti tožniku povračilo stroškov pritožbenega postopka na način, da jih je dolžan povrniti v korist Republike Slovenije. Po določbi 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) namreč terjatev stranke, to je upravičenca do brezplačne pravne pomoči proti nasprotni stranki iz naslova stroškov postopka, ki jih je sodišče prisodilo v korist upravičenca z odločbo, s katero se je postopek pred njim končal, preide do višine stroškov izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči po tem zakonu na Republiko Slovenijo z dnem pravnomočnosti odločbe oziroma sklepa o stroških postopka. S prehodom terjatve na Republiko Slovenije stopi Republika Slovenija v razmerju do nasprotne stranke v položaj stranke - upravičenca do brezplačne pravne pomoči kot upnika.

28. Tretja toženka je upravičena do naslednjih pritožbenih stroškov: sestava pritožbe po tar. št. 22 OT 1500 točk, materialni stroški 2% (nad 1000 točk 1%) in 22% DDV, kar glede na vrednost odvetniške točke 0,6 EUR in 50 % uspeh skupaj znaša 558,15 EUR (III. točka izreka).

1 Postavil je dejansko vmesni ugotovitveni zahtevek v smislu tretjega odstavka 181. člena ZPP. 2 Primerjaj VSK sklep I Cp 98/2015, z dne 16.6.2015. 3 Sodba VSRS II Ips 806/2005, z dne 10. 5. 2007.