Jedro

Posebna težka invalidnost, kot jo določa drugi odstavek 180. člena OZ, je pravni standard, ki ga ugotavlja sodišče v vsakem konkretnem primeru posebej.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici odškodnino za duševne bolečine zaradi hude invalidnosti njenega devetnajst let starega sina J. v višini 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 01. 2010 dalje do plačila (tč. 1) in tožnico obsodilo na plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 20,00 EUR, ki jih je v primeru zamude dolžna plačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi (tč. 2).

2. Tožnica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila postopka, ker ni postavilo izvedenca medicinske stroke in ker ni prekinilo postopka do konca odškodninske pravde med J. in toženo stranko. Prvo sodišče zmotno ugotavlja, da so posredni poškodovanci upravičeni do odškodnine samo v izjemnih primerih invalidnosti. Sodišče prve stopnje se sklicuje na sodno prakso, vendar sodišča ne smejo soditi samo po sodni praksi. Vsak primer je treba presojati posebej. Prvo sodišče ni upoštevalo, da je sin tožnice mlada oseba, ki ima hude težave z dojemanjem realnosti in ločevanjem med dejstvi in željami. Sin tožnice se je odselil, živi v skrajnih razmerah, v neurejeni skupnosti, ki je očitno kratkotrajne narave in kmalu bo za sina zopet morala skrbeti tožnica. Zmotna je ocena prvega sodišča, da se je sin tožnice zmožen redno šolati, kar ne dokazujejo listinski dokazi. Samostojnost bi sin tožnice lahko dosegel samo z izobrazbo in intelektualnim delom, česar pa zaradi škodnega dogodka ni zmožen. Sin prejema finančno podporo matere in družine v kateri živi ter socialno podporo, da bi lahko preživel. Že iz mnenja zdravnika cenzorja tožene stranke, ki ga tožnica ne sprejema, izhaja, da ima sin tožnice psihoorganski sidrom lažje stopnje, vedenjske in kognitivne motnje, lažjo desno stransko spastično hemiparezo in motnje uriniranja. Sin J. ni sposoben navezati socialnih stikov, ni sposoben za težka fizična dela, takšni ljudje pa ostajajo brez zaposlitve in možnosti samouresničitve.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti upoštevaje določbo 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožnice, da se postavi izvedenec medicinske stroke oziroma, da se počaka do pravnomočnega zaključka pravdne zadeve, v kateri tožničin sin zahteva odškodnino od tožene stranke, saj iz trditvene podlage tožnice in izvedenih dokazov izhaja, da v konkretnem škodnem primeru ne gre za posebno težko invalidnost tožničinega sina, ki bi bila podlaga za priznanje odškodnine posrednemu oškodovancu. Glede na trditveno podlago tožnice, je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Posebna težka invalidnost, kot jo določa drugi odstavek 180. člena Obligacijskega zakonika, je pravdni standard, ki ga ugotavlja sodišče v vsakem konkretnem primeru posebej. Sodišče prve stopnje je v okviru sodne prakse, ki je pomemben (odločilen) kriterij pri ugotavljanju utemeljenosti odškodninskega zahtevka za to vrsto nepremoženjske škode, ob primerjavi sodnih primerov, pravilno ugotovilo, da pri tožniku obstaja težka invalidnost (1), ki pa ne dosega praga posebno težke invalidnosti, ki je odločilen kriterij za priznanje denarne odškodnine tožnici kot posredni oškodovanki. Trditvena podlaga tožnice ne prepriča pritožbenega sodišča, da bi bilo treba sodno prakso v konkretnem primeru preseči. V sodni praksi je izpostavljeno, da je navedena oblika škode posrednih oškodovancev v pravnih sistemih prej izjema kot pravilo. Prav iz navedenih razlogov, ker gre za posredno nepremoženjsko škodo, velja restriktiven pristop pri priznanju odškodnine, saj se odškodnina prizna le v primerih, ko gre za posebno težko invalidnost oškodovanca, ko so njegove telesne in duševne spremembe zaradi zadobljenih poškodb tako bistveno spremenjene, da oškodovanec ni več sposoben samostojnega življenja oziroma potrebuje stalno pomoč negovalnega osebja, ker gre za bistveno spremenjeno osebnost. Navedeno stanje se pri posrednem oškodovancu kaže kot izredno trpljenje. Bistveno zmanjšane telesne in duševne sposobnosti neposrednega oškodovanca, same po sebi še ne dajejo upravičenja posrednemu oškodovancu do odškodnine, če niso izkazane okoliščine, ki potrjujejo obstoj posebno težke invalidnosti, ko je osebnost neposrednega oškodovanca bistveno spremenjena. Odškodnina za to vrsto nepremoženjske škode se zato prizna le za najtežje (izjemne) primere invalidnosti (tetraplegija, obstoj podpovprečne telesne in intelektualne sposobnosti, nezmožnost lastnega življenja, itd).

6. Iz trditvene podlage tožnice in pritožbenih navedb ne izhajajo okoliščine, ki bi potrjevale bistveno spremenjeno osebnost neposrednega oškodovanca zaradi škodnih posledic. Okoliščina, da se je sin od tožnice odselil (2), da ima zaradi upada intelektualnih sposobnosti slabše zmožnosti šolanja (3), saj se sedaj izredno šola, še ne izkazujejo okoliščin, ki bi utemeljevale priznanje odškodnine tožnici. Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča izhaja; da J. živi v družini pri prijatelju, kar pomeni, da so neutemeljene navedbe tožnice, da sin tožnice ni sposoben za samostojno življenje, prejema socialno podporo, kar pomeni, da je tudi finančno neodvisen (4), ima težave s koncentracijo in spominom, vendar se izredno šola (5), iz njegovega zaslišanja pa izhaja želja, da bi rad šolanje končal, ne potrebuje posebne zdravstvene nege in oskrbe, kljub težavam z odvajanjem blata in vode, ne more opravljati težkih fizičnih del, vse te omejitve pa ne potrjujejo obstoja posebno težke invalidnosti, ki je zakonska podlaga za priznanje odškodnine za to vrsto nepremoženjske škode.

7. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8. S tem, ko je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo, je bil zavrnjen tudi predlog tožnice za povrnitev pritožbenih stroškov.

(1) Podrobneje glej 7. točko sodbe sodišča prve stopnje.

(2) Tožnica sedaj živi v M. in se občasno vrača v S. (3) Iz odpustnega pisma A6 izhaja, da je sin tožnice obiskuje srednjo trgovsko šolo, da je enkrat letnik ponavljal, da ima zadosten uspeh.

(4) Kljub dejstvu, da prejema finančno pomoč od matere.

(5) Čeprav je po navedbah tožnice opravil le en izpit.