Jedro

Toženka s svojimi dokazi, ki jih izpostavlja tudi v pritožbi, po pravilni oceni sodišča prve stopnje ni dokazala, da je tožniku na misiji na Kosovu (april - oktober 2014) zagotovila tedenski počitek na dneve, navedene v evidencah obremenjenosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna toženka tožniku v roku 8 dni plačati znesek 3.881,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 1. 2016 dalje do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženki je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 985,28 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče neutemeljeno sledilo izpovedi tožnika in napačno povzelo izjavo nadrejenega A.A.. Tudi izpoved priče B.B. je splošna, saj je izrazila domnevo, da so mogoče kakšno nedeljo izvajali naloge. Tožnik ni ugovarjal evidencam obremenjenosti po službeni poti. Sodišče je premalo skrbno oblikovalo dokazno oceno, ker ni upoštevalo izjave nadrejenega A.A., da se je tožniku tedenski počitek zagotovil kakšen drug dan v tednu, če je delal na dan predvidenega tedenskega počitka. Ker iz obrazložitve sodbe ni mogoče razbrati, kaj naj bi tožnik dejansko delal v dnevih, ki so evidentirani kot prosti dnevi, je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Z izjemo dela ob nedeljah pred volitvami in na dan poroke župana je sodišče na splošno navedlo, da je tožnik opravljal naloge na dan evidentiranega tedenskega počitka. Sodišče je spregledalo vsebino zapisnikov sestanka, na katerem je bil seznanjen z načinom evidentiranja tedenskega počitka na misiji. Toženka ni predložila v spis podpisanih evidenc, ker so bile posredovane v glavno pisarno KFOR .... Sodišče ni upoštevalo izjave A.A., da so se podatki iz t. i. "realnih" evidenc vnašali v evidenco obremenjenosti, ki odraža resnično stanje. Prav tako je zanemarilo njegovo izjavo, ki se nanaša na potne naloge. Sodišče je evidencam toženke in drugim njenim listinam neupravičeno odreklo dokazno vrednost. Zahtevanih listin ni mogla predložiti, ker ne obstajajo v arhivih toženke. Sodišče je preozko razlagalo določila o prekluziji, ker ni dopustilo listin o vnosu in izvzemu orožja. Zaključek sodišča, da je bil na dan 20. 4. tedenski počitek, čeprav je v evidenci obremenjenosti označen kot delovni dan, 3. 5. pa je bil v tedenskem načrtu označen kot delovni dan, čeprav je v evidenci obremenjenosti določen kot prosti dan, kaže na verodostojnost evidenc obremenjenosti. V posledici napačne odločitve o glavni stvari je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o konkretnih opravilih, ki jih je tožnik opravljal na dan predvidenega tedenskega počitka, kar sta poleg tožnika potrdili tudi priči. Ti razlogi omogočajo njen preizkus.

7. Tožnik je v tem sporu podal trditveno podlago, ki je predstavljala zadosten okvir za ugotavljanje odločilnih dejstev v zvezi s presojo, ali mu je bila kršena pravica do tedenskega počitka. V tožbi je zatrjeval, da mu toženka v obdobju, ko je bil napoten na misijo na Kosovo, ni omogočila niti enega dneva tedenskega počitka v neprekinjenem trajanju 24 ur. Toženka je v odgovoru na tožbo temu ugovarjala z navedbo konkretnih dni, v katerih naj bi tožniku omogočila koriščenje tedenskega počitka. Te svoje trditve je dokazovala z mesečnimi evidencami dnevne delovne obremenjenosti tožnika, tedenskimi načrti dela, izpovedjo priče A.A., ki je bil nadrejeni tožniku, ter pisnima izjavama te priče. Tožnik je te navedbe toženke prerekal in oporekal verodostojnosti podatkov o dela prostih dnevih, ki so izhajali iz predloženih evidenc. Podal je trditve, katera konkretna delovna opravila naj bi v dneh, ki jih je imela toženka evidentirane kot dela proste dneve, opravljal. Navajal je, da je nadziral predvolilne shode, saj so bile 8. 6. 2014 na Kosovu parlamentarne volitve. Predvolilni shodi so potekali 2 do 3 mesece pred volitvami. Nadziral jih je od pričetka misije do volitev. Nadalje je zatrjeval, da je nadzoroval slavje ob poroki župana občine. Poleg navedenih opravil, ki jih izpostavlja toženka v pritožbi, je tožnik še navajal, da je spremljal obiske državnikov iz Srbije, romarje in druge obiskovalce, ki so prihajali na ogled C.. Izpolnjeval je tudi dokumentacijo v zvezi z delom (poročila, dnevne evidence prevoženih kilometrov, dokumentacijo v zvezi z osnovnim vzdrževanjem, prijavo vozil na tehnične preglede in servise). Dne 3. 5. 2014 je tako kot vsako soboto opravljal pregled cest po celotni občini, 13. 6. 2014 je pripravljal in urejal dokumentacijo (evidenco prevoženih kilometrov in porabe goriva). Vztrajal je pri svojih navedbah, da je moral opravila, ki jih je konkretno opisal, opravljati v dneh, za katere je tožena stranka zatrjevala, da so bili za tožnika prosti dnevi. S tem pa je zadostil svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, saj je glede na navedbe toženke o prostih dnevih tožnika in dokazih za te trditve, podal svoje navedbe o teh dejstvih in za njihovo ugotavljanje ponudil tudi dokaze.

8. Dejansko stanje je sodišče prve stopnje ugotavljalo na podlagi pravočasno podanih navedb in dokaznih predlogov, in sicer po procesnih pravilih o izvajanju dokazov in prekluzijah. Pravilo o prekluziji iz 286. člena ZPP je sodišče pravilno upoštevalo. Toženka je po prvem naroku brez poziva sodišča predložila listine (evidence izvzema in vrnitve orožja ter primopredajne zapisnike), pri čemer ni navedla razlogov, zaradi katerih jih brez svoje krivde ni mogla predlagati na prvem naroku. Dopustitev teh dokazov bi zavlekla reševanje spora, zato jih sodišče utemeljeno ni upoštevalo.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), drugega odstavka 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl.) in drugega odstavka 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/07 in nasl.).

10. Toženka s svojimi dokazi, ki jih izpostavlja tudi v pritožbi, po pravilni oceni sodišča prve stopnje ni dokazala, da je tožniku na misiji na Kosovu (april - oktober 2014) zagotovila tedenski počitek na dneve, navedene v evidencah obremenjenosti. Slednje niso akti vodenja in poveljevanja, zato pritožba neutemeljeno navaja, da bi jim moral tožnik ugovarjati po službeni poti. Sodišče vsebini evidenc ni sledilo, ker je ugotovilo, da tožnik na evidentirane proste dneve dejansko ni bil prost. Evidence niso odražale dejanskega stanja, saj so se v njih beležili prosti dnevi, čeprav se je delo izvajalo. Na podlagi izpovedi tožnika in prič B.B. in A.A. je sodišče ugotovilo, da je tožnik od mednarodnega poveljstva dobil naloge, ki jih je moral izpolniti na dan predvidenega tedenskega počitka. Priča A.A., sicer poveljnik, četudi zaslišan na predlog toženke, ni potrdil njenih trditev o verodostojnosti evidenc obremenjenosti. Izpovedal je, da vsebina evidenc obremenjenosti ni bila skladna z dejansko opravljenim delom ob nedeljah, zato pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče njenim listinam neupravičeno odreklo dokazno vrednost. Izjavil je, da se je v primeru opravljanja nalog na dan tedenskega počitka, ta zagotovil na kakšen drugi dan, vendar toženka ni dokazala konkretnih dni, v katerih naj bi tožniku namesto prvotno načrtovanih dni omogočila koriščenje tedenskega počitka. Priča je potrdila, da so izpolnjevali druge realne evidence o koriščenju prostih dni, a jih tako kot potnih nalogov toženka v tem sporu ni predložila. Zapisniki sestankov, na katere se sklicuje pritožba, ne dokazujejo, da je tožnik koristil proste dni tedenskega počitka. Poleg tega je sodišče ugotovilo razhajanja med prostimi dnevi, navedenimi v evidencah, in prostimi dnevi, navedenimi v tedenskih načrtih dela (npr. za dneva 20. 4. in 3. 5.). Tudi ti toženkini dokazi torej niso prispevali k uspešnosti pri dokazovanju resničnosti njenih navedb o koriščenju tedenskega počitka na zatrjevane dneve (dva od njih sta bili sobota, ostali nedelja). V korist tožnika je izpovedala tudi priča B.B.. Glede na navedeno ne drži pritožbena navedba, da so bile izpovedi zaslišanih zelo splošne, kot tudi ne drži pritožbeni očitek sodišču o premalo skrbni dokazni oceni.

11. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi in tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Toženka zato, ker s pritožbo ni uspela, medtem ko odgovor tožnika na pritožbo toženke ni bistveno prispeval k rešitvi spora (prvi odstavek 154., 155. in 165. člena ZPP).