Jedro

Pri tožnici v spornem obdobju ni prišlo do izboljšanja zdravstvenega stanja v tolikšni meri, da bi bila zmožna za delo, tako da razlogi za prenehanje začasne zadržanosti od dela niso podani. Prav tako pa ni izkazano, da bi tožnica brez nevarnosti za poslabšanje zdravstvenega stanja v spornem obdobju lahko opravljala svoje delo v proizvodnji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice, odpravilo dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 22. 1. 2010, prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 21. 12. 2009 pa je delno odpravilo glede datuma zaključka začasne zadržanosti od dela in razsodilo, da je bila tožnica začasno nezmožna za delo zaradi bolezni za polni delovni čas od 25. 12. 2009 do 31. 1. 2010. S sklepom o popravi sodbe z dne 25. 8. 2010, ki je dne 14. 9. 2010 postal pravnomočen, je sodišče prve stopnje na podlagi 328. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08) popravilo očitno pisno napako v sodbi in sicer je pomotoma napisan datum zaključka začasne zadržanosti od dela „ 31. 1. 2009“ popravilo v pravilen datum v skladu z zahtevkom „31. 1. 2010“.

Zoper sodbo se je zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pritožila tožena stranka in predlagala, da jo sodišče druge stopnje ustrezno spremeni oz. jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je tožena stranka o začasni zadržanosti od dela odločila na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije, iz katere ni bilo mogoče ugotoviti zadostne patologije ali poslabšanja zdravstvenega stanja. Sodišče je odločilo na podlagi zaslišanja tožnice, pridobitve obvestila Zavoda RS za zaposlovanje ter izpovedi specialistke revmatologinje mag. A.H.. Priča je izpovedala, da gre pri tožnici za kronični revmatoidni artritis, ki ga ni mogoče bistveno izboljšati, kljub terapijam z zdravili. Sklepna prizadetost se v spornem obdobju ni poslabšala. Priča je tudi potrdila, da bi tožnica glede na medicinsko dokumentacijo v spisu in njeno zdravstveno stanje, lahko opravljala neko drugo ustrezno delo. Tožnica je bila ustrezno zdravljena, zdravstveno stanje se ji ni poslabševalo, zato pogoji za podaljšanje bolniškega staleža, kot zahtevajo določila Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, niso bili izpolnjeni. Kot brezposelna oseba ni bila obremenjena z delovnimi obveznosti. Upoštevaje osnovnošolsko izobrazbo bi ji Zavod RS za zaposlovanje moral iskati ustrezno zaposlitev. Tožničina zmožnost za delo se ne ugotavlja le glede na stoječe delo in delo z nogami, kot ga je opravljala, upoštevati je potrebno njeno zmožnost tudi za opravljanje drugih del. Tožnica je bila predstavljena invalidski komisiji, ki ji zaradi nedokončanega zdravljenja ni priznala invalidnosti.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo bistvenih kršitev, na katere je sodišče druge stopnje, v mejah pritožbenih razlogov, na podlagi 2. odst. 350. čl. ZPP, dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Pri ugotovljeni nezmožnosti za delo iz zdravstvenih razlogov zavarovanec oz. delavec zaradi zdravstvenih težav, ni zmožen začasno opravljati dela po pogodbi o zaposlitvi, bodisi s polnim ali skrajšanim delovnim časom. Iz medicinske dokumentacije v upravnem spisu tožene stranke izhaja, da ima tožnica kronične zdravstvene težave zaradi revmatoidnega artritisa, pojavljajo se ji bolečine v sklepih, ugotovljena je bila artroza sklepov. Specialistka revmatologinja je ob pregledu 14. 9. 2009 predlagala napotitev na fizikalno rehabilitacijo za levo ramo in levi komolec ter svetovala več pregledov pri drugih specialistih, kardiologu, pulmologu ter ponovni pregled EMG zaradi suma na utesnitev medialnega živca v obeh zapestjih. Tožnica je ob zaslišanju pojasnila, da je bila dvakrat pregledana pri invalidski komisiji, ki je ugotovila, da zdravljenje pri njej ni zaključeno. Opisala je bolečine in druge težave zaradi revmatoidnega artritisa, zlasti na okončinah. Njeno zdravstveno stanje se bistveno ni spreminjalo, ima stalne bolečine, poleg tega pa se ji pojavlja otekanje rok in nog. Delala je v proizvodnji, v času, za katerega zahteva ugotovitev začasne zadržanosti od dela je bila sicer brezposelna, vendar ji Zavod za zaposlovanje drugega dela ni iskal niti ponudil. Osebni zdravnik je po 3. odst. 80. čl. Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami) pooblaščen ugotavljati nezmožnost za delo do 30 dni. O začasni nezmožnosti za delo iz bolezenskih razlogov za delo nad 30 dni odloča imenovani zdravnik, kot določa 1. alineja 2. odst. 81. čl. ZZVZZ. Iz pregleda poteka začasne zadržanosti z dela, priloženega v upravnem spisu, izhaja, da je bila tožnica od 21. 4. 2008, sprva po odločitvi osebnega zdravnika nato pa na podlagi odločb imenovanega zdravnika ves čas do spornega dne 25. 12. 2009 začasno zadržana od dela zaradi bolezni. Osebni zdravnik, ki tožničino zdravstveno stanje nedvomno najbolje pozna, je 17. 12. 2009 predlagal ugotovitev nadaljnje začasne zadržanosti od dela in ob tem navedel, da ima tožnica večino težav zaradi revmatoidnega artritisa, bolečin ter predvidene dodatne gastroenterološke preiskave, o čemer bo naknadno predložil medicinsko dokumentacijo. Dne 1. 2. 2010 je ponovno ugotovil nezmožnost za delo, ki je trajala do naroka za obravnavo na prvi stopnji 7. 5. 2010. Postopek in pristojnosti ugotavljanja začasne zadržanosti od dela podrobneje določajo pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 30/2003 s spremembami), ki v 244. čl. določajo, da so odločbe, izdane s strani imenovanega zdravnika oz. zdravstvene komisije za zavarovance in njihove osebne zdravnike obvezne. Osebni zdravnik ne more ugotoviti pri zavarovancu začasne zadržanosti od dela zaradi iste bolezni oz. stanja, za katero je imenovani zdravnik oz. zdravstvena komisija ugotovila, da ni več utemeljena in od izdaje zadnje odločbe še ni preteklo 30 dni. To lahko stori le izjemoma, če gre za nenadno in nepričakovano poslabšanje zdravstvenega stanja zavarovanca, kar dokazuje z dokumentacijo, iz katere je razvidno, da je prišlo do poslabšanja stanja.

Imenovana zdravnica je odločbo izdala 21. 12. 2009, torej pred spornim datumom in brez osebnega pregleda tožnice. Tako ni jasno, kako je lahko ugotovila tolikšno izboljšanje, da je tožnica postala zmožna za, po vseh navedbah, ki jim tožena stranka ne ugovarja, naporno delo v proizvodnji. Iz izvida specialistke internistke v bolnišnici ... dne 15. 12. 2009 izhaja, da ima tožnica zdravstvene težave tudi zaradi hudega dražečega kašlja, ter da so potrebne nadaljnje preiskave z gastroskopijo oz. po potrebi tudi z bronhoskopijo. Sodišče prve stopnje je, tudi na predlog tožene stranke, zaslišalo specialistko revmatologinjo, terapevtko za poglavitno tožničino zdravstveno težavo, ki je te težave ter potek zdravljenja podrobneje opisala. Izpoved je pravilno razlagalo. Zdravnica je sicer navedla, da ob pregledu septembra 2009 niso ugotovili poslabšanja revmatoidnega artritisa, ni pa trdila, da se je stanje izboljšalo. Tožnice v času od 25. 12. 2009 do 20. 1. 2010 ni pregledala, vendar gre v njenem primeru za kronično bolezen, ki nedvomno zmanjšuje tožničino delazmožnost. Bolezen povzroča hude bolečine ter v posledici nezmožnost za delo, kljub temu, da objektivno ni kazalcev poslabšanja. Zlasti bolniki težko opravljajo fizično delo in delo z nogami, kar je bilo tožničino delo. Čeprav ob pregledu 14. 9. 2009 poslabšanje zdravstvenega stanja ni bilo ugotovljeno, to po mnenju internistke še ne pomeni, da je bila tožnica za delo zmožna. Gre za sistemsko bolezen, ki povzroča okvare sklepov ter tudi notranjih organov.

Iz izpovedi specialistke internistke ter iz celotne medicinske dokumentacije torej ne izhaja, da je pri tožnici v spornem obdobju prišlo do izboljšanja zdravstvenega stanja v tolikšni meri, da bi bilo dopustno ugotoviti zmožnost za njeno delo, čeprav je bila pred in za tem obdobjem ponovno ugotovljena nezmožnost za delo. Zdravstveno stanje tožnice je bilo v splošnem nespremenjeno, ves čas so se pri njej opravljali diagnostični postopki, tudi invalidska komisija je bila mnenja, da zdravljenje ni zaključeno. Po prepričanju sodišča druge stopnje zato razlogi za prenehanje začasne zadržanosti od dela niso podani, prav tako pa ni izkazano, da bi tožnica brez nevarnosti za poslabšanje zdravstvenega stanja v spornem obdobju lahko opravljala svoje delo v proizvodnji. Stališče tožene stranke, da začasne zadržanosti ni mogoče ugotoviti, ker je dolžnost Zavoda RS za zaposlovanje, da tožnici išče ustrezno delo, ni utemeljeno. Zdravstvena zmožnost za delo se namreč presoja glede na zahteve, ki so bile na delovnem mestu oz. na delu, kot ga je tožnica opravljala pred brezposelnostjo. Da bi se pri tožnici ugotovilo prenehanje začasne zadržanosti od dela bi moralo biti izkazano izboljšanje zdravstvenega stanja. Sodišče prve stopnje je zato na podlagi 2. odst. 81. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04) pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku, odpravilo dokončno odločbo in odločbo imenovanega zdravnika glede prenehanja začasne zadržanosti od dela in odločilo, da je bila tožnica za delo nezmožna tudi v spornem vmesnem obdobju med že ugotovljeno začasno zadržanostjo od dela.

Prvostopenjska sodba je pravilna in zakonita, neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. čl. ZPP zavrnilo.