Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženima strankama naložilo, da morata tožnici nerazdelno plačati znesek 2.520.000,00 SIT s pripadki. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbe vseh strank in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem in obsodilnem delu nad zneskom 1.750.000,00 SIT potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z določitvijo višje odškodnine. Meni, da sta sodišči druge in prve stopnje sicer pravilno ugotovili intenzivnost in trajanje neprijetnosti ter telesnih bolečin, vendar bi ji morali iz tega naslova prisoditi vtoževani znesek 2.000.000,00 SIT, ne pa le 1.700.000,00 SIT. Tudi odškodnina za strah je prenizka. Tožnica se pri tem sklicuje na tožničin intenziven strah za izid zdravljenja, zaradi česar bi ji bilo treba iz tega naslova dosoditi vso zahtevano odškodnino v znesku 1.000.000,00 SIT, ne pa le 300.000,00 SIT. Sicer pa tožnica za svoje delo lesne delavke ni sposobna, polega tega pa ni sposobna opravljanja del, kjer je potrebno dvigovanje in prenašanje bremen v teži nad 10 kg ter pogosto pripogibanje in sklanjanje. Zato je postala invalid tretje kategorije. Prizadeta je tudi v privatnem življenju pri opravljanju gospodinjskih del in delu okrog hiše. Že pri daljši stoji, hoji ali sedenju se ji pojavijo bolečine v hrbtenici. Komaj 33 let stara je postala invalid. Dosojena odškodnina iz tega naslova v znesku 2.200.000,00 SIT je prenizka.

Toženi stranki na revizijo nista odgovorili, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 375. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1999).

Revizija ni utemeljena.

Razlaga določb 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih nalaga sodišču predvsem natančno ugotovitev dejanskega stanja, ki se nanaša na obseg škode, ki jo je utrpel oškodovanec in škode, ki jo bo prestajal v bodoče, poleg tega pa tudi uvrstitev tako nastale škode - da bi dosojena odškodnina bila pravična - v ustrezno kategorijo od najlažjih do katastrofalnih škod. Zaradi enakopravnega obravnavanja oškodovancev, ki so utrpeli približno enak obseg škode, pa morajo poleg značilnosti posameznega primera priti do izraza tudi primerjave z odškodninami, dosojenimi v podobnih primerih. V obsegu opisanih izhodišč revizija izpodbijani sodbi očita, da je sicer ugotovila obseg nastale škode, da so torej dejanske okoliščine, ki se nanjo nanašajo, v celoti ugotovljene, da pa je odškodnina, ki je tožnici dosojena po posameznih odškodninskih postavkah, prenizka. Graja torej višino dosojene odškodnine, ki naj bi ne predstavljala pravičnega zadoščenja; s tem pa vsebinsko posega tudi na področje primerjav s podobnimi odškodninskimi primeri.

Revizijski očitki niso utemeljeni. Tožnica je pri nesreči dne 22.11.1993 utrpela zlom XII-prsnega vretenca. Po ugotovitvi diagnoze dne 1.12.1993 je bila na travmatološki kliniki sprejeta naslednjega dne. Nekajdnevno strogo ležanje z namestitvijo mavčnega in nato plastičnega steznika ji je povzročalo - poleg hudih fizičnih bolečin - dodatne nevšečnosti. Po fizioterapiji in razgibavanju v zdravilišču ter v zdravstvenem domu se je zdravljenje zaključilo naslednje leto dne 22.8.1994. Od 8.3.1995 dalje je tožnica spoznana za delovnega invalida 3 kategorije s pridobitvijo pravice do razporeditve na drugo lažje delo. Tožnica je hude bolečine prestajala 12 dni, pojemajoče in lažje pa po ugotovitvah sodišča prve stopnje še 129 dni. Občasne lažje bolečine v prsno-ledvenem prehodu hrbtenice se tožnici pojavljajo tudi pri večjih fizičnih obremenitvah in bodo ostale tudi v bodoče. Sodišči nižjih stopenj sta opisani obseg škode (natančneje je potek zdravljenja povzela sodba sodišča prve stopnje) ugotovili v takšnem obsegu, ki glede fizičnih bolečin in nevšečnosti ne omogoča višje odškodnine od zneska 1.700.000,00 SIT, čeprav je tožnica zahtevala plačilo 2.000.000,00 SIT. Višja odškodnina od dosojene bi namreč ne bila v skladu z opisano razlago določbe 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, nasprotovala pa bi tudi odškodninam, ki jih sodišča dosojajo za podobne vrste škode. Tudi prestani strah kot oblika škode ni ugotovljen v tolikšnem obsegu, da bi to omogočalo prisojo višje odškodnine od zneska 300.000,00 SIT, kakor sta storili sodišči nižjih stopenj. Strah ob sami nesreči je bil sicer intenziven, vendar kratkotrajen, strah za izid zdravljenja, ki ga je mogoče upoštevati kot pravno priznano škodo, pa je trajal le do odpusta iz travmatološke klinike.

Revizijski predlog na zvišanje odškodnine iz naslova duševnih bolečin ob zmanjšanju tožničinih življenjskih aktivnosti je utemeljevan s trditvijo, da tožnica ni več zmožna za delo lesne delavke in za dela, kjer je potrebno dvigovanje in prenašanje bremen nad 10 kg, pogosto pripogibanje in sklanjanje. Vendar pa navedena izpeljava argumentacije ni povsem korektna: po dejanskih ugotovitvah namreč tožnica vse navedeno zmore kljub omejeni gibljivosti prsno-ledvenega prehoda hrbtenice, vendar pa ji pri tem nastajajo bolečine. To seveda pomeni, da zaradi bolečin, ki nastajajo pri povečanih naporih, tožnica ne opravlja več dosedanjega dela (zato je tudi postala invalid 3 kategorije) in da je ovirana tudi pri gospodinjskih in drugih opravilih v privatnem življenju. Duševne bolečine, ki jih zaradi tega trpi, predstavljajo škodo. Pri določitvi višine odškodnine je bila v tej smeri upoštevana tudi okoliščina, da je tožnica vendarle še vedno sposobna za 8-urno, čeprav lažje delo.

Kljub relativni mladosti ob nastanku škode je zato dosojena odškodnina v znesku 2.200.000,00 SIT primerna. Telesne bolečine kot obliko škode, ki tožnici nastajajo tedaj, kadar vendarle začne opravljati delo, povezano s povečanimi napori, pa so kot bodoča škoda lahko upoštevane le v okviru odškodninske postavke telesnih bolečin - iz omenjenega naslova pa ji je bila priznana primerna odškodnina v znesku 1.700.000,00 SIT.

Ob dejstvu, da je tožnica sama odgovorna za nastalo škodo do višine 40 %, sta sodišči nižjih stopenj skupno dosojeno odškodnino za toliko zmanjšali. Revizija potemtakem ni utemeljena, zaradi česar jo je revizijsko sodišče po določbi 378. člena ZPP zavrnilo.