Jedro

Določbe 92. člena ZDEN ne veljajo retroaktivno. Zato je potrebno uporabiti določbe ZIKS, ki so veljale v času, ko je bil izvršilni predlog vložen.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklepa sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje se je izreklo za stvarno nepristojno in je zavrglo predlog upnikov za izvršbo z izbrisom vpisov v zemljiški knjigi pri vl. št., k.o. in vzpostavitvijo prejšnjega lastninskega stanja. Svojo odločitev je oprlo na določbe 16. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP in 92. člena Zakona o denacionalizaciji.

Sodišče druge stopnje je pritožbo upnikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Proti sklepu sodišča druge stopnje s katerim je bil potrjen sklep sodišča prve stopnje je vložil Javni tožilec Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti. Oba sklepa izpodbija v celoti in sicer zaradi bistvene kršitve določb ZPP po 1. točki 1. odstavka 404. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 354. člena ZPP in 14. člena ZIP. Nobeno od sodišč ni uporabilo določbe 2. odstavka 2. člena ZPP, napačno pa sta obe sodišči uporabili določbe 1. in 2. odstavka 16. člena ZPP. Določbe 3. odstavka 145. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, Uradni list SRS, št. 17/78 - v nadaljevanju ZIKS sodišči sploh nista uporabili, določbe 54. in 92. člena zakona o denacionalizaciji - Uradni list RS, št. 27/91 - v nadaljevanju ZDEN) pa sta uporabili napačno. Izvršilni predlog je bil vložen 18.10.1991. Takrat ZDEN še ni veljal. ZDEN tudi nikjer ne določa, da njegove določbe veljajo za nazaj in da se uporabljajo tudi za tiste postopke, ki so še v teku, začeli pa so se pred uveljavitvijo ZDEN. Preden začnejo veljati, morajo biti predpisi objavljeni. Učinka za nazaj ne morejo imeti, razen če je to v zakonu posebej določeno. Obe sodišči sta zato napačno uporabili 54. in 92. člen ZDEN, pa tudi 2. odstavek 16. člena ZPP. Določb 3. odstavka 145. člena ZIKS pa sploh nista uporabili. Zaradi neuporabe te določbe tudi nista uporabili določbe 2. odstavka 2. člena ZPP, ki sodišču nalagajo, da mora odločiti o zahtevku, za katerega je pristojno. Zahtevi za varstvo zakonitosti naj se ugodi, sklepa sodišča druge in prve stopnje naj se razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena udeležencem, ki nanjo niso odgovorili (2. odstavek 408. in 390. člen ZPP v zvezi s 14. členom ZIP).

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

V zahtevi za varstvo zakonitosti se utemeljeno zatrjuje, da bi morali sodišči, kljub temu, da je dne 7.12.1991 začel veljati ZDEN, ki je v 92. členu, ki ni le procesne ampak je tudi materialnopravne narave, določil, da se za vračanje premoženja, zaplenjenega v kazenskih postopkih, ki so bili prevnomočno končani do 31.12.1958 in je bila kazen zaplembe premoženja razveljavljena na podlagi obnove kazenskega postopka, uporabljajo določbe tega zakona, uporabiti določbe 3. odstavka 145. člena ZIKS. Ta pa določa, da o vrnitvi zaplenjenega premoženja in o odločanju o odškodnini odloča sodišče, ki je izvršilo kazen zaplembe. Postopek za vrnitev zaplenjenega premoženja se je namreč v tej zadevi začel pred uveljavitvijo ZDEN. Sodišče mora odločiti o utemeljenosti oziroma neutemeljenosti zahteve za sodno varstvo ob upoštevanju materialnopravnih in procesnih predpisov, ki veljajo v času začetka postopka za sodno varstvo. V obravnavani zadevi pa sodišči nista ravnali tako, saj sta pri odločanju upoštevali tudi kasneje uveljavljeno določbo 92. člena ZDEN, s čemer sta tej določbi priznali retroaktivno veljavo, čeprav ZDEN določb o tem, da določba 92. člena ZDEN velja tudi retroaktivno, nima. Priznanje veljavnosti določbe 92. člena ZDEN z učinkom za nazaj je tudi, kot se v zahtevi za varstvo zakonitosti utemeljeno zatrjuje, v neskladju s 155. členom Ustave RS, kar je bilo že po vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti (vložena je bila dne 23.9.1992) ugotovljeno tudi z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U 110/92, z dne 5.11.1992 (Uradni list RS, št. 56/92 - II ).

Iz navedenih razlogov je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, saj je imela uporaba določbe 92. člena ZDEN v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje za posledico tako zmotno uporabo, kot tudi neuporabo vseh tistih procesnih in materialnopravnih predpisov, ki jih Javni tožilec Republike Slovenije v vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti izrecno omenja.