Jedro

Načelo kontradiktornosti kot izraz pravice do enakega varstva pravic v postopku je prekršeno, če sodišče svojo odločbo opre na izvedensko mnenje, izdelano v drugem postopku, v katerem vlagatelj revizije ni bil stranka in ni imel možnosti sodelovati; to pa je popolnoma drugačna situacija od te, ki je obravnavana v tem postopku, ko je sodišče prve stopnje navedlo, da je upoštevalo tudi nekatere dokaze, pridobljene v drugi zadevi, v kateri je šlo za presojo odgovornosti tožene stranke za isti (samo časovno različen) življenjski dogodek, stranki obeh postopkov pa sta bili isti.

Zakonitosti odločbe Ministrstva za varstvo okolja in urejanje prostora, s katero sta bili razveljavljeni lokacijsko in gradbeno dovoljenje, ki ju je tožeči stranki izdala občina, sodišče ne more in ne sme preverjati v pravdnem postopku, ker za kaj takega ni pristojno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki odškodnino zaradi izgubljenega dobička v višini 259.650,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 10. 2003 do prenehanja obveznosti. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

2. Zoper sodbo pritožbenega sodišča je tožena stranka vložila revizijo. Uveljavlja več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga spremembo sodb druge in prve stopnje ali njuno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Postopek se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po dotedanjih določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

4. Sodišče je revizijo vročilo tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. V času nastanka škode, katere povrnitev zahteva v tem sporu tožeča stranka, je veljal Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki ga je po določbi 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ) treba uporabiti za presojo materialnopravne utemeljenosti tožbenega zahtevka.

7. V reviziji je tožena stranka revizijske razloge uveljavljala tako, da jih je opisala po točkah, označenih z rimskimi številkami od II do XV. Revizijsko sodišče bo v naslednjih točkah obrazložitve na posamezne revizijske trditve odgovorilo po istem vrstnem redu, kot so uveljavljane z revizijo, ne da bi pri tem povzemalo revizijske navedbe, razen v nujno potrebnem obsegu.

8. Nasprotje med vsebino vloge pravdne stranke in razlogi sodbe o vsebini vloge ni bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta določba ima namreč v mislih dokazne listine, ne pa vlog pravdnih strank. Sicer pa niti sodišče prve niti druge stopnje svoje sodbe o podlagi tožbenega zahtevka nista zgradili samo na ugotovitvi, da naj bi bil temelj tožbenega zahtevka med strankama nesporen. O podlagi tožbenega zahtevka sta namreč obe navedli kar obširne vsebinske razloge (glej 4. in 5. stran obrazložitve prvostopenjske ter 3. stran obrazložitve drugostopenjske sodbe).

9. Izvedbo dokaza z izvedenstvom je predlagala sama tožena stranka, ker je menila, da tožeča stranka višine tožbenega zahtevka s svojimi dokazi ni dokazala. Postavljena sta bila dva izvedenca, ki sta pač morala pregledati vso razpoložljivo dokumentacijo, da sta lahko podala popolno izvedensko izvid in mnenje. Oba sta bila mnenja, da so trditve tožeče stranke o višini izgubljenega dobička utemeljene; z drugimi besedami, potrdila sta dejstva, ki jih je z drugimi dokazi že prej dokazala tožeča stranka (o tem glej predvsem razloge sodišča prve stopnje v drugem odstavku na 5. strani sodbe). V tem kontekstu okoliščina, da sta izvedenca pregledala tudi poslovne listine tožeče stranke, ki jih do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo po razveljavitvi prve prvostopenjske sodbe še ni bilo v spisu, ne more predstavljati bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena v zvezi s prvim do šestim odstavkom 286. člena ZPP.

10. Iz vsebine spisa in obrazložitve sodb prve in druge stopnje izhaja, da sta sodišči odločili o tožbenem zahtevku na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je v tem gospodarskem sporu zatrjevala oziroma predlagala tožeča stranka. Res je sodišče prve stopnje navedlo, da je pri tem upoštevalo tudi nekatere dokaze, pridobljene v zadevi Temeljnega sodišča v Mariboru I Pg 281/92 (v kateri je bila tožeči stranki dosojena odškodnina zaradi izgubljenega dobička iz istega življenjskega dogodka, le da za obdobje od 18. 3. 1991 do dneva vložitve tožbe v sedaj obravnavani zadevi). Toda ta okoliščina ne utemeljuje z revizijo zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med razlogi sodbe o vsebini listin in samo vsebino teh listin). V okoliščinah obravnavanega primera pa ne utemeljuje niti z revizijo zatrjevane kršitve načela kontradiktornosti kot izraza pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave. Te okoliščine so, da gre v obeh gospodarskih sporih za presojo odgovornosti tožene stranke za isti (samo časovno različen) življenjski dogodek, zlasti pa, da sta stranki obeh postopkov isti. To pomeni, da je imela tožena stranka možnost v postopku pred Temeljnim sodiščem v Mariboru obravnavati tiste dokaze, na katere se je oprlo sodišče v sedaj obravnavanem sporu. Temu stališču ne nasprotujeta niti sodni odločbi, na kateri se sklicuje revidentka. Sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 56/98 o tem vprašanju sploh ne govori. Po odločbi Ustavnega sodišča Up-39/98 pa je sodišče prekršilo načelo kontradiktornosti kot izraza pravice do enakega varstva pravic v postopku, ker je svojo odločbo oprlo na izvedensko mnenje, izdelano v drugem postopku, v katerem vlagatelj ustavne pritožbe ni bil stranka in ni imel možnosti sodelovati; to pa je popolnoma drugačna situacija od te, ki je obravnavana v tem postopku.

11. Sodbi prve in druge stopnje imata zadostne in pravilne razloge o tem, zakaj v pravdnem postopku nista obravnavali vprašanja zakonitosti upravnih odločb o izdaji in nato odpravi tožeči stranki izdanih lokacijskega in gradbenega dovoljenja (glej obrazložitev sodbe prve stopnje na 4. in 5. strani ter sodbe druge stopnje na 2. strani). V tem pogledu zato ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Stališče pritožbenega sodišča, da se je tožena stranka prepozno, glede na določbe 286. člena ZPP, sklicevala na 82. člen Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN), je zmotno. Po navedenih določbah ZPP namreč pravdna stranka po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo ne more več navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov. Ta „prepoved“ torej ne velja za navedbe o pravu, ki bi ga bilo treba uporabiti za odločitev o tožbenem zahtevku. Pač pa revidentka nima prav, ko trdi, da na svoje sklicevanje na določbo 82. člena ZUN ni dobila nobenega odgovora. Predvsem je treba poudariti, da je bila razlaga in uporaba navedenih predpisov izčrpana z dokončno odločbo Ministrstva za varstvo okolja in urejanje prostora, s katero sta bili razveljavljeni lokacijsko in gradbeno dovoljenje, ki ju je tožeči stranki izdala Občina Ptuj. Zato se sodiščema s tem vprašanjem sploh ni bilo treba ukvarjati. Že zato zmotno stališče pritožbenega sodišča o tem vprašanju ne predstavlja niti bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki niti po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Kljub temu pa je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, zakaj je v trenutku, ki je pomemben za presojo protipravnosti ravnanja tožene stranke (izdaja lokacijskega dovoljenja dne 25. 10. 1989), veljal Odlok o urbanističnem redu v Občini Ptuj. S tem je implicitno odgovorilo tudi na vprašanje razlage in uporabe določbe 82. člena ZUN, po kateri so se do sprejetja prostorskih izvedbenih aktov po določbah tega zakona, vendar najdalj do 31. decembra 1990, uporabljali veljavni zazidalni načrti in urbanistični redi, kolikor niso v nasprotju s prostorskimi sestavinami srednjeročnega družbenega plana, sprejetega v skladu z zakonom o urejanju prostora.

13. Zakonitosti odločbe Ministrstva za varstvo okolja in urejanje prostora, s katero sta bili razveljavljeni lokacijsko in gradbeno dovoljenje, ki ju je tožeči stranki izdala Občina Ptuj, sodišče ne more in ne sme preverjati v pravdnem postopku, ker za kaj takega ni pristojno. Zato so trditve tožene stranke v reviziji, da sta sodišči prve in druge stopnje s tem, da te presoje nista opravili in se o njej opredelili v razlogih svojih sodb, storili bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotne.

14. O tem, zakaj je bilo ravnanje referentke tožene stranke tako očitno v nasprotju s predpisi, da ima to za posledico odškodninsko odgovornost tožene stranke in zakaj se toženi stranki ni uspelo razbremeniti odgovornosti, ima zlasti sodba sodišča prve stopnje jasne in dovolj obširne razloge (glej 4. in 5. stran sodbe), s katerimi je soglašalo tudi pritožbeno sodišče. Razlogi so dovolj razumni in celoviti, da je preizkus obeh sodb glede tega vprašanja povsem mogoč. Z njimi soglaša tudi revizijsko sodišče, s poudarkom, da je odločilno že to, da je tožena stranka izdala tožeči stranki lokacijsko in gradbeno dovoljenje za izgradnjo livarne na zemljišču, na katerem je bila takrat po 7. členu Odloka o urbanističnem redu Občine Ptuj dovoljena le graditev objektov za kmetijstvo in gozdarstvo, nadomestnih ter pomožnih objektov ter obnova obstoječih objektov in komunalnih naprav.

15. Ko tožena stranka izpodbija „zaključek sodišča o pričetku nastajanja škode tožeči stranki z dne 17. 5. 1991“, izpodbija v postopku na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. Tega pa revizijo ne more izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Tudi če so zaključki sodišča o ugotovitvi kakega dejstva v nasprotju z listinskim dokazom, kot to trdi tožena stranka v reviziji, to ni bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. To je izpodbijanje dokazne ocene, ki pa, kot rečeno, z revizijo ni dopustno.

16. Tudi o časovnem obsegu nastajanja škode tožniku imata sodbi prve in druge stopnje dovolj razlogov, da ju je revizijsko sodišče lahko preizkusilo (glej obrazložitev sodbe prve stopnje na 6. strani in sodbe pritožbenega sodišča na 2. strani). Zato bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni. Kolikor pa tožena stranka uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da razlogi napadene sodbe nasprotujejo listinskim dokazom (s čimer torej sama zatrjuje, da razlogi so), pa gre tako kot v prejšnji točki za nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja. Enako, torej da gre za nedovoljeno izpodbijanje dokazne ocene, velja tudi glede ocene „možnosti preselitve livarske dejavnosti tožeče stranke iz S. na drugo lokacijo“ in uveljavljanja zmanjšanja vtoževane odškodnine iz razloga, ker „je tožeča stranka v spornem obdobju del svoje dejavnosti tudi opravljala“.

17. Po določbi drugega odstavka 189. člena ZOR se povračilo škode odmerja po cenah na dan izdaje sodne odločbe; določbe ni mogoče razumeti povsem dobesedno. Načelo denarnega nominalizma, na katerega se sklicuje tožena stranka, torej za odmero odškodnine ne velja tako, kot ga razume ona. Zato je tožeča stranka smela kot merilo za ugotavljanje višine škode, ki ji je nastala na dan vložitve tožbe, upoštevati valutno klavzulo, in to tudi ni bilo v nasprotju z ZOR in deviznimi predpisi. Sicer pa iz obrazložitve sodbe prve stopnje izhaja, da sta tako izračunano višino škode preverila tudi sodna izvedenca in oba ocenila, da je realna. Naknadne (po roku za navajanje novih dejstev in dokazov) utemeljitve uporabe valutne klavzule za obrazložitev višine nastale škode ni mogoče šteti za prepozne v smislu določbe 286. člena ZPP, kot trdi tožena stranka v reviziji, saj pri tem ne gre za nikakršno navajanje novih dejstev ali predlaganje novih dokazov. Sodišči prve in druge stopnje zato nista napravili z revizijo zatrjevane relativne bistvene kršitve postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, pa tudi materialnega prava nista zmotno uporabili.

18. Kolikor je tožena stranka menila, da ji ni bilo zagotovljeno nepristransko obravnavanje, bi lahko predlagala izločitev sodnikov, na strani katerih so bili po njenem mnenju podani razlogi za to. Revizijske trditve o tem zato nimajo nobene teže. 19. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da ni podan nobeden od revizijskih razlogov. Zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP)

20. Odločitev o revizijskih stroških temelji za določbi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.