Jedro

Sodba se ne opira na nedovoljene dokaze, ker sta bili priči pred zaslišanjem poučeni o pravici do prevajanja in sta izjavili, da slovenski jezik razumeta in se pravici do tolmača odpovedujeta.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. A.A.L. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Ilirski Bistrici z dne 9.9.1997 je bil obs. A.A.L. spoznan za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila po 2. odstavku 311. člena KZ določena kazen 3 mesecev zapora s preizkusno dobo 1 leta. V izrečeno kazensko sankcijo je bil obsojencu vštet pripor od 11.4.1995 do 17.5.1995. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 29.10.1997 pritožbo zagovornika obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obs. A.A.L. dne 25.11.1997 priporočeno po pošti vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej uvodoma navaja, da jo vlaga "iz vseh razlogov dol. 420. čl. ZKP ter kršitve dol. 27, 28 in 29 čl. Ustave RS, kakor tudi kršitve dol. 14 Mednarodnega pakta o državljanskih in polit. pravic ter EKČP" ter predlaga, da "Vrhovno sodišče ugotovi, da so bile v kazenskem postopku sodišča prve in druge stopnje kršene spodaj navedene kršitve Zakona o kazen. postopku, Ustave ter zgoraj navedenega Pakta ter Konvencije, nato pa sodbi razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje II stopnemu sodišču, podrejeno obd. A.A.L. oprosti obtožbe in sodbe".

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti z dne 9.4.1998, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), predlagal, da jo Vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno. Navaja, da je iz precej dolgovezne in nekoherentne vloge le s težavo mogoče povzeti, da naj bi sodišče med postopkom in pri sojenju prekršilo več določb kazenskega postopka, pri tem pa se pokaže, da zagovornik uveljavlja iste kršitve, ki jih je uveljavljal že v pritožbi in ki jih je pritožbeno sodišče utemeljeno ter dobro obrazloženo zavrnilo. Razen tega so nekatere uveljavljane kršitve povsem deplasirane (prekoračitev obtožbe), druge pa niso podane (zatrjevani kršitvi 1. točke 1. odstavka 340. člena ZKP ter 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP).

Zahteva zagovornika obs. A.A.L. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Iz obširne zahteve za varstvo zakonitosti, v kateri zagovornik obsojenca svoje trditve celo večkrat ponavlja, je mogoče razbrati, da so po njegovem mnenju podane kršitve določb kazenskega postopka zato, ker naj ne bi bili podani pogoji za branje zapisnikov o zaslišanju prič A.P. in S.B., da sta bili ti dve priči med posameznimi preiskovalnimi dejanji zaslišani, ne da bi bil pri njunem zaslišanju navzoč tolmač za slovenski(?) jezik, zaradi česar naj bi se sodba opirala na nedovoljen dokaz, ter da je bila obtožnica prekoračena, česar sodišče ne bi smelo dopustiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti vsebinsko popolnoma enaka pritožbi, ki jo je zagovornik obs. A.A.L. vložil zoper sodbo sodišča prve stopnje. Vse pritožbene navedbe je ocenjevalo že pritožbeno sodišče, ki je v razlogih sodbe podrobno in utemeljeno pojasnilo, da ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 9. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker obtožba ni bila prekoračena, da ni bilo kršeno določilo 1. točke 1. odstavka 340. člena ZKP, ker so bili podani zakonski pogoji za branje zapisnikov o zaslišanju prič A.P. in S.B., ter da se sodba ne opira na nedovoljene dokaze, ker sta bili navedeni priči pred zaslišanjem poučeni o pravici do prevajanja, izjavili pa sta, da slovenski jezik razumeta in se pravici do tolmača odpovedujeta. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v postopku in z izrekom sodbe ni bila prekršena nobena določba ZKP, seveda pa tudi niso bile kršene določbe Ustave Republike Slovenije, določbe Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah ter določila Evropske konvencije o človekovih pravicah, kar skuša zagovornik obsojenca povsem neutemeljeno prikazati v zahtevi za varstvo zakonitosti, pri čemer se Vrhovno sodišče v izogib ponavljanja sklicuje na izčrpne ter utemeljene razloge, navedene v obrazložitvi pritožbenega sodišča. Vrhovno sodišče je zavrnilo zahtevo zagovornika obs. A.A.L. za varstvo zakonitosti, ker je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje v svoji zahtevi (425. člen ZKP).