Jedro

Začasna odredba, izdana po 4. točki prvega odstavka 271. člena ZIZ, upniku nudi le varstvo pred morebitnimi dolžnikovimi razpolaganji v višini zadržanih denarnih sredstev, ne zaščiti pa ga pred morebitnimi prisilnimi izvršitvami sklepov o izvršbi v korist drugih upnikov.

Dokazno breme za dokazovanje dejstva, da bi dolžnica (organizacija za plačilni promet) denarna sredstva v določenem znesku lahko zadržala oz. odtegnila in izplačala upnici, je na upnici, saj gre za zatrjevanje obstoja pozitivnega dejstva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

Upnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom: v 1. točki izreka: ugovoru dolžnice ugodilo in sklep o izvršbi z dne 12. 09. 2005 razveljavilo, izvršbo ustavilo in razveljavilo opravljena izvršilna dejanja, v 2. točki izreka: sklenilo, da upnica sama krije svoje stroške.

2. Zoper ta sklep je upnica vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). Navaja, da je pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani 07. 08. 2003 vložila predlog za podaljšanje začasne odredbe za dodatnih 30 dni po pravnomočnosti, vendar je sodišče ta njen predlog zavrnilo. Neumestna in napačna je zato ugotovitev sodišča pod 11. točko obrazložitve, da bi bilo logično, da bi upnica zahtevala podaljšanje začasne odredbe pred Delovnim in socialnim sodiščem, kot pa da je to posredno poskušala doseči v izvršilnem postopku. Upnici noben predpis ne preprečuje, da začasne odredbe ne bi mogla vložiti pred izvršilnim sodiščem. To je upnica storila 16. 07. 2003, ko je vložila tudi predlog za izvršbo. Predlogu za izdajo začasne odredbe je sodišče ugodilo 04. 08. 2003, dolžnica pa je sklep o tem prejela po faksu še istega dne, po pošti pa 06. 08. 2003, torej še pred potekom veljavnosti začasne odredbe Delovnega in socialnega sodišča I Pd XX/2001 z dne 23. 11. 2001 in 24. 04. 2003. Zmotni in brez pravne podlage so zaključki, da sklep z dne 04. 08. 2003 pomeni odredbo za blokado novih sredstev prvotnega dolžnika (I. d.o.o.). Dejstvo je, da je sodišče ugodilo začasni odredbi upnice, ki je zahtevala blokado točno določenih sredstev, torej sredstev, ki so že bila zasežena z začasno odredbo I Pd XX/2001. Navedeno je več kot očitno, jasno in določno izhajalo tako iz predloga upnice kot tudi iz obrazložitve začasne odredbe z dne 04. 08. 2003. Dolžnica je jasno in brez težav lahko ugotovila, da mora na računu prvotnega dolžnika blokirati sredstva v višini 2.148.870,00 SIT, ki so prvotnemu dolžniku že bila zasežena z začasno odredbo I Pd XX/2001. Dolžnica je 04. 08. 2003 oz. 06. 08. 2003 na računu morala imeti sredstva v navedeni višini in bi jih brez dvoma morala zadržati do dokončnega poplačila upnice. Dejstvo, da sodišče pravno formalno gledano ni izdalo začasne odredbe, kot jo je predlagala upnica, ne more biti v škodo upnici, saj iz same začasne odredbe, izreka in obrazložitve drugačna posledica ne more niti izhajati in jo je dolžnica mogla razumeti kot zadržanje že zadržanih sredstev do končnega poplačila upnice. Tudi dolžnica je izdano začasno odredbo nedvomno razumela tako, kar dokazuje njen dopis Davčnemu uradu Y. z dne 29. 09. 2004, v katerem zahteva vračilo sredstev. Poleg tega v konkretnem primeru ni mogoče govoriti o individualizaciji denarnih sredstev. Denarna sredstva so po svoji naravi genus in so ostala genus tudi po izreku začasne odredbe po sklepu I Pd XX/2001. Ni namreč mogoče uspešno zagovarjati stališča, da je bila z izdajo začasne odredbe I Pd XX/2001 dolžnica upnici dolžna izplačati točno določene bankovce, kar je bistvo individualizacije posamezne stvari, ampak je bila dolžnica dolžna zadržati in po pravnomočnosti sklepa o izvršbi na upničin račun prenesti denarna sredstva le v točno določeni višini, ne pa tudi s točno določenimi bankovci. Že samega pojma denarna sredstva na bančnem računu nikakor ni mogoče povezati s pojmom točno določena, individualizirana stvar (species). Pri denarju o individualizaciji lahko govorimo le, če je denar shranjen npr. v sefu ali če je označen na način in z znaki, tako da bi ga bilo mogoče po posameznih enotah ali skupno objektivno in tudi namensko ločiti kot upnikov lastninski species od drugega denarja. O denarju kot individualno določeni stvari je torej moč govoriti le takrat, ko lahko upnik nanj poseže z lastninsko tožbo. Glede na navedeno je stališče sodišča, da je dolžnica sklep z dne 04. 08. 2003 pravilno uvrstila v vrstni red zavarovanja terjatev, napačen. Dolžnica namreč ni dokazala, da je na dan prejema začasne odredbe z dne 04. 08. 2003 v vrstnem redu zavarovanja terjatev sploh imela kakšno terjatev, ki bi bila zavarovana in bi imela prednost pred terjatvijo upnice po izdani začasni odredbi z dne 23. 11. 2001, z dne 24. 04. 2003 oz. 04. 08. 2003. Upnica je zatrjevala in dokazala, da je prvotnemu dolžniku na njegovem računu bil zadržan znesek v višini 2.148.870,00 SIT, da je bil ta znesek prenesen na račun, odprt pri dolžnici, kar smiselno pomeni, da je dolžnik moral imeti na računu znesek v zadržani višini. Upnici ni jasno, na podlagi katerih navedb je sodišče prišlo do zaključka, da je imel dolžnik konec leta 2003 na računu sploh kakšna denarna sredstva. Iz trditvene podlage dolžnice tudi ne izhaja, da je v obdobju od 07. 08. 2003 naprej na računu prvotnega dolžnika sploh imela kakšna sredstva. Glede na to, da je sodišče ugotovilo, da je dolžnica zadržana sredstva za upnico prejela od Agencije RS za plačilni promet (v nadaljevanju: APP), bi jih morala imeti na računu knjižena vsaj do 06. 08. 2003, in če bi bilo stališče sodišča pravilno, jih je 07. 08. 2003 lahko sprostila ter poplačala druge sklepe, ki so čakali na izvršitev. Dolžnica v trditveni podlagi niti ni navedla, da je 07. 08. 2003 ali kdaj prej ali kasneje zadržana sredstva odblokirala. Sicer pa upnica, glede na to, da uveljavlja kršitev dolžnice iz 134. in 141. člena ZIZ, niti ni bila dolžna posebej prerekati navedb, da dolžnica konec leta 2003 ni imela na računu dovolj sredstev in ni mogla poplačati upnice. Poleg tega upnica prereka tudi obrazložitev pod 14. točko. Organizacija za plačilni promet mora sklep o izvršbi zavrniti do izteka zakonskega roka, sicer se šteje, da je plačilni nalog sprejela in ga je dolžna izvršiti tudi, če imetnik računa za izplačilo nima kritja. Takšno stališče je zavzeto v pravni stroki (komentar k 138. členu ZIZ, GV 2002, avtorji dr. Aleš Galič in ostali) in je zato odločitev sodišča v izpodbijanem sklepu neutemeljena niti nima razlogov, zaradi česar se je ne more preizkusiti. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep v celoti razveljavi ter ugovor dolžnice zavrne kot neutemeljen, sklep o izvršbi pa obdrži v veljavi, podrejeno pa, naj izpodbijani sklep v celoti razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je bila pravilno vročena v odgovor dolžnici, ki pa nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, prav tako njegova obrazložitev.

6. Ob ponovnem odločanju o ugovoru zoper sklep o izvršbi je sodišče prve stopnje na podlagi listinskih dokazov pravilno ugotovilo, da drži trditev upnice, da je APP januarja 2002 na podlagi začasne odredbe, izdane v delovnopravnem postopku (sklep I Pd XX/2001 z dne 23. 11. 2001), prvotnemu dolžniku blokirala denarna sredstva v višini 2.148.870,00 SIT ter nato ta sredstva prenesla dolžnici. Pritožnica ne nasprotuje nadaljnji ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je omenjena začasna odredba prenehala veljati 06. 08. 2003, meni pa, da se je začasna odredba, ki jo je 04. 08. 2003 izdalo sodišče v izvršilnem postopku (In 2003/00XXX), nanašala na ista zadržana denarna sredstva oz. da je ta nova začasna odredba pomenila podaljšanje začasne odredbe, izdane v delovnopravnem postopku. Pritožbeno sodišče se s tem stališčem ne strinja iz več razlogov.

7. Iz vsebine sklepa o začasni odredbi z dne 04. 08. 2003 tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bilo razvidno, da bi morala dolžnica po tem sklepu na transakcijskem računu prvotnega dolžnika v korist upnice zadržati prav denarna sredstva v višini 2.148.870,00 SIT, ki so bila prvotnemu dolžniku zadržana že z začasno odredbo v delovnopravnem postopku, saj bi se sicer začasna odredba z dne 04. 08. 2003 glasila drugače. Sodišče prve stopnje upničinemu predlogu za izdajo začasne odredbe v izvršilnem postopku ni ugodilo tako, kot se je ta glasil, temveč je izdalo začasno odredbo, ki se je glasila drugače od predloga. Dopis Davčnemu uradu Y. z dne 29. 09. 2004, v katerem dolžnica zahteva vračilo sredstev na račun prvotnega dolžnika zaradi izvršitve sklepa In 2003/00XXX, sam po sebi še ne izkazuje, kako bi bilo treba tolmačiti vsebino omenjenega sklepa o začasni odredbi. Na dejstvo, da denarna sredstva v izreku sklepa o začasni odredbi z dne 04. 08. 2003 niso bila točno določena (species), temveč je šlo za poljubna sredstva (genus) v isti višini, pa kaže tudi okoliščina, da je začasna odredba iz delovnopravnega postopka (Pd XX/2001) prenehala veljati dva dni kasneje, kot je bila izdana začasna odredba v izvršilnem postopku (In 2003/00XXX). Z začasno odredbo v izvršilnem postopku torej ni bilo zadržano izplačilo denarnih sredstev, ki so bila blokirana že z začasno odredbo v delovnopravnem postopku, kar posledično pomeni, da denarna sredstva, ki so bila zadržana v upničino korist že z začasno odredbo v delovnopravnem postopku, niso bila zadržana vseskozi.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da med strankama ni sporno, da dolžnica ni mogla poplačati sodne odločbe z denarnimi sredstvi, ki so bila konec leta 2003 na računu prvotnega dolžnika glede na število že prejetih sklepov. Upnica namreč v odgovoru na ugovor ni nasprotovala dolžničini trditvi, da je dolžnica pred prejemom začasne odredbe, izdane v delovnopravnem postopku, prejela že tri druge sodne sklepe, niti ni upnica nasprotovala dolžničini trditvi, da je dolžnica pred izvršitvijo sklepa o izvršbi v zadevi In 2003/00XXX morala poplačati še sklepe davčnih organov. Ker upnica teh ugovornih trditev v odgovoru na ugovor ni prerekala, je sodišče prve stopnje ti dve ugovorni trditvi pravilno štelo kot priznani oz. nesporni (prim. prvi in tretji odstavek 58. člena ZIZ), nasprotovanje ugovornim trditvam šele v pritožbi pa pomeni navajanje nedopustnih pritožbenih novot, ki ga pritožbeno sodišče ne more upoštevati (prim. prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), saj upnica niti ne trdi, da tega brez svoje krivde ni mogla uveljavljati že v odgovoru na ugovor.

9. Tako v odgovoru na ugovor kot v obravnavani pritožbi je upnica kot moteče izpostavila predvsem dejstvo, da v izvršilnem postopku In 2003/00XXX ni dobila poplačanega niti zneska 2.148,870,00 SIT, ki je bil zadržan že z začasno odredbo v delovnopravnem postopku. Sodišče prve stopnje je upnici v zvezi s tem pravilno pojasnilo, da 06. 08. 2003, ko je začasna odredba, izdana v delovnopravnem postopku, prenehala veljati, upnica še ni pridobila sklepa o izvršbi zoper prvotnega dolžnika (sklep z dne 18. 12. 2003 v zadevi In 2003/00XXX), poleg tega pa z začasno odredbo, izdano v izvršilnem postopku, tudi ni dosegla zadržanja izplačila istih denarnih sredstev, kot so že bila zadržana z začasno odredbo, izdano v delovnopravnem postopku, temveč zadržanje drugih denarnih sredstev v isti višini.

10. Poleg tega pritožbeno sodišče pripominja, da ni pravilno upničino stališče v odgovoru na ugovor, da je z blokado sredstev na podlagi sodne odločbe pridobila zastavno pravico na zarubljenih sredstvih, zaradi česar tudi morebitni davčni dolg prvotnega dolžnika ne bi imel prednosti. Upnik namreč z začasno odredbo ne pridobi zastavne pravice na zadržanih denarnih sredstvih (prim. 4. točka prvega odstavka 271. člena in drugi odstavek 271. člena ZIZ). To pa pomeni, da začasna odredba, izdana po 4. točki prvega odstavka 271. člena ZIZ, upniku nudi le varstvo pred morebitnimi dolžnikovimi razpolaganji v višini zadržanih denarnih sredstev, ne zaščiti pa ga pred morebitnimi prisilnimi izvršitvami sklepov o izvršbi v korist drugih upnikov. Upnica torej z začasno odredbo, izdano v delovnopravnem postopku, ni pridobila zastavne pravice na zaseženih denarnih sredstvih v višini 2.148,870,00 SIT in s tem zavarovanja vrstnega reda terjatve iz začasne odredbe, potemtakem pa za prisilno izvršitev sklepov davčnih organov (katerih obstoja upnica v odgovoru na ugovor ni prerekala) na račun zadržanih sredstev ni bilo nobene ovire.

11. Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu sicer res ni pojasnjevalo vseh dejstev v zvezi s terjatvami, ki so imele 06. 08. 2003 (ko je prenehala veljati začasna odredba iz delovnopravnega postopka) oz. 22. 12. 2003 (ko je dolžnica prejela v izvršitev sklep o izvršbi, izdan zoper prvotnega dolžnika v zadevi In 2003/00XXX) prednost pred upničino terjatvijo, vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da upnica dolžničinih navedb o prednosti drugih terjatev in zastavnih pravic pred njeno terjatvijo niti ni prerekala (ni namreč zanikala ugovorne trditve, da je APP pred sklepom o začasni odredbi iz delovnopravnega postopka prejela še tri druge sodne sklepe, niti ni zanikala ugovorne trditve, da je dolžnica 06. 06. 2002 prejela več sklepov davčnih organov, ki naj bi imeli absolutno prednost pred drugimi sklepi). Poleg tega upnica v odgovoru na ugovor tudi ni z ničemer dokazala svoje trditve, da je bilo tedaj, ko je dolžnica prejela začasno odredbo, izdano v izvršilnem postopku, oz. tedaj, ko je prejela v izvršitev sklep o izvršbi, izdan zoper prvotnega dolžnika, na računu prvotnega dolžnika dovolj sredstev za to, da bi dolžnica lahko izvršila novo začasno odredbo oz. sklep o izvršbi. Dokazno breme za dokazovanje dejstva, da bi dolžnica denarna sredstva v višini 2.148,870,00 SIT tedaj lahko zadržala oz. odtegnila in izplačala upnici, pa je na upnici, saj gre za zatrjevanje obstoja pozitivnega dejstva.

12. Organizacija za plačilni promet se lahko razbremeni odgovornosti za opuščeni rubež, prenos in izplačilo zapadlih zneskov, če dokaže, da zapadlih zneskov brez svoje krivde ni mogla zarubiti, prenesti oz. izplačati upniku. Glede na to, da upnica ni oporekala ugovorni trditvi, da leta 2003 na računu prvotnega dolžnika ni bilo (več) zadostnih denarnih sredstev za poplačilo vseh upnikov, zaradi česar izvršitev sklepa o izvršbi In 2003/00XXX z dne 18. 12. 2003 ni bila mogoča, je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno zaključilo, da dolžnica upnici ne odgovarja za opuščeno odtegnitev in izplačilo zapadlih zneskov na podlagi sklepa o izvršbi z dne 18. 12. 2003. 13. Ne drži pritožbeni očitek, da mora organizacija za plačilni promet zavrniti sklep o izvršbi do izteka zakonskega roka, sicer se šteje, da je plačilni nalog sprejela in ga mora izvršiti tudi, če imetnik računa za izplačilo nima kritja. To pravilo, zapisano v drugem odstavku 12. člena Zakona o plačilnem prometu (UPB1 - Ur. list RS, št. 45/2003; v nadaljevanju: ZPlaP), ki je veljal decembra 2003, ko bi morala dolžnica izvršiti sklep o izvršbi zoper prvotnega dolžnika, je uporabljivo le za primere, ko gre za izvršitev plačilnih nalogov, med katere pa izvršljive sodne odločbe glede na definicijo plačilnih nalogov v 5. točki 3. člena ZPlaP ne spadajo (plačilni nalog podá sam imetnik transakcijskega računa). Obveznosti organizacije za plačilni promet pri izvršbi sodnih odločb so določene v ZIZ (prim. prvi odstavek 141. člena ZIZ), ki pa organizaciji za plačilni promet takih obveznosti, kot so bile določene v drugem odstavku 12. člena ZPlaP, ne predpisuje. Kot je že pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je v primeru, če organizacija za plačilni promet sodišča ne obvesti o ovirah za izvršbo, predpisana le odškodninska odgovornost (prvi odstavek 112. člena ZIZ in drugi odstavek 147. člena ZIZ, prim. tudi VSL sklep II Cpg 866/2003 z dne 21. 11. 2003).

14. Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je upničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep v celoti potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

15. Upnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).