Jedro

Tožnik je v postopku moral dokazati, da je do škodnega dogodka prišlo na navajan način ter da je v njem nastala vsa zatrjevana škoda, pa tudi vzročno zvezo med škodnim dogodkom in nastalo škodo, medtem, ko je bilo dokazno breme o insceniranosti prometne nesreče na toženki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma citirano vmesno sodbo razsodilo, da je toženka tožniku odškodninsko odgovorna za škodo iz škodnega dogodka, z dne 15. 7. 2015 (I. točka izreka). Odločitev o višini odškodnine in stroških postopka je pridržalo za končno odločitev (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno vmesno sodbo se pravočasno pritožuje toženka. Navaja, da je sodišče prve stopnje zanemarilo neskladja v izpovedbah prič. Opozarja na mnenje izvedenca, da bi bile poškodbe štirikolesnika obsežnejše, če bi se ta, kot je trdil tožnik, večkrat prevrnil. Izvedenec je tudi pojasnil, da so spremembe v prevoženih kilometrih med dvema ogledoma težko nastale zgolj v posledici tožnikovega preizkušanja štirikolesnika, ki naj bi bil nevozen, na delovni mizi. Vztraja, da do škodnega dogodka ni prišlo na zatrjevan način. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano vmesno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, s stroškovno posledico za tožnika.

3. Tožnik je po pooblaščencu odgovoril na vročeno pritožbo. Odločitev sodišča prve stopnje ocenjuje kot pravilno, zato se zavzema za zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane vmesne sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v tem pravdnem postopku na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Svojo odločitev je skrbno obrazložilo, zato sodišče druge stopnje v celoti povzema pravilne zaključke in razloge sodišča prve stopnje in le še glede na izrecna pritožbena izvajanja dodaja:

6. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je sodišče druge stopnje vmesno sodbo sodišče prve stopnje preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. ter 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Iz pritožbenih navedb, usmerjenih v uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, je razvidno toženkino nasprotovanje zaključku sodišča prve stopnje, da je do škodnega dogodka oziroma škode na štirikolesniku prišlo na način, ki ga je zatrjeval tožnik. Stališče toženke ostaja, da je bila prometna nesreča nameščena in zavarovalno jamstvo zato ni podano. Tožnik je v postopku moral dokazati, da je do škodnega dogodka prišlo na navajan način ter da je v njem nastala vsa zatrjevana škoda, pa tudi vzročno zvezo med škodnim dogodkom in nastalo škodo, medtem, ko je bilo dokazno breme o insceniranosti prometne nesreče na toženki. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ta ni konkretizirala, kdaj je prišlo do poškodovanja štirikolesnika, za katerega je trdila, da ni bil poškodovan v obravnavanem škodnem dogodku. S strani toženke izpostavljena okoliščina, da je tožnik aktivni udeleženec športnih dirk s štirikolesniki, sama po sebi namreč še ne vodi do zaključka, da je škoda nastala med športno dirko, niti, da je bila prometna nesreča prirejena.

8. Dodatni indici, da tožnikove trditve o škodnem dogodku ne držijo, po prepričanju toženke izhajajo iz neskladji med izpovedbo tožnika ter izpovedbami prič glede vremenskih razmer, razlogov za opustitev prijave nesreče policiji in izvrševalca pomoči pri dvigovanju štirikolesnika po nesreči. V zvezi z navedenim sodišče druge stopnje pritrjuje pojasnilu sodišča prve stopnje v 12. točki obrazložitve sodbe, da je povsem življenjsko, da se človek ob nepričakovanem škodnem dogodku ustraši in ni pozoren na stvari, ki s škodnim dogodkom niso neposredno povezane. Ker se je izpovedba tožnika in prič ujemala v odločilnih dejstvih, razhajanje izpovedb glede nebistvenih okoliščin sodišču druge stopnje tudi iz tega razloga ne vzbuja dvomov v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje.

9. Slediti ne gre niti pritožbeni interpretaciji mnenja sodnega izvedenca za promet. Slednji je namreč menil, da nastale poškodbe nakazujejo možnost prevrnitve štirikolesnika na desni bok, kot je trdil tožnik. Način nastanka opisane nesreče je označil kot povsem realen in pogost pri odvzemu prednosti. Mnenje izvedenca, da bi, v kolikor bi se štirikolesnik večkrat prevrnil, nastale obsežnejše poškodbe vozila, je po prepričanju sodišča druge stopnje potrebno razlagati v luči dejstva, da je tožnik zatrjeval, da je iz vozila pravočasno seskočil in torej od njega ni bilo utemeljeno pričakovati, da bo med seskokom in po njem povsem natančno spremljal dogajanje s štirikolesnikom. Enako velja za povzročitelja prometne nesreče, katerega izpovedbo, da je videl obračanje vozila, izpostavlja toženka. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 1. 6. 2017 namreč izhaja, da je slednji glede dogajanja za njim razložil tudi, da je samo videl motor, kako ga je neslo. Povedal je, da se je zelo ustrašil, tudi tožnik je bil „čisto zmešan“. Suma o insceniranosti prometne nesreče sodišču druge stopnje nadalje ne vzbudi pritožbena navedba, da je izvedenec tožnikovo hitrost opredelil nižje kot tožnik. Izvedenec je menil, da je bila tožnikova hitrost v trenutku škodnega dogodka (v kolikor je do njega prišlo) pod 40 km/h, tožnik pa je izpovedal, da je vozil s hitrostjo okoli 50 do 60 km/h in je takrat, ko je opazil Clia, to že nekoliko zmanjšal, ko je videl, da voznik Clia ne bo ustavil pa je zavrl in zapeljal desno na travnik, pri čemer ni vedel, kakšna je bila hitrost, ko se je vozilo pričelo prevračati. Kot neutemeljen se izkaže tudi pritožbeni pomislek o razliki v kilometrih štirikolesnika med dvema ogledoma. Sodni izvedenec je namreč dopustil vsaj teoretično možnost, da je ta nastala zaradi tožnikovega preizkušanja vozila na delovni mizi in torej trditve tožnika ni z gotovostjo ovrgel. Poleg tega pa kilometri, pridobljeni na delovni mizi, ali kako drugače, po tem, ko si je toženka štirikolesnik že ogledala in ocenila škodo, na odločitev v tej pravdni zadevi ne morejo imeti nobenega vpliva.

10. Tožnikove navedbe, podkrepljene z izpovedbami prič in mnenjem sodnega izvedenca, potrjujejo, da je do poškodovanja štirikolesnika prišlo na zatrjevan način in v obravnavanem škodnem dogodku. Očitki toženke o poškodovanju vozila na športnih dirkah so ostali nekonkretizirani, insceniranost prometne nesreče pa nedokazana. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje sprejelo pravilen materialnopravni zaključek, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen.

11. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Toženka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Tožnik stroškov odgovora na pritožbo ni priglasil, zato sodišče druge stopnje o njih ni odločalo.