Jedro

Dopolnitev obrazložitve revizije, z dne 2.8.1999, je prepozna (prvi odstavek 382. člena ZPP). Sodba druge stopnje je bila pooblaščenki tožene stranke vročena dne 19.1.1999. Rok za vložitev revizije je potekel dne 18.2.1999. Ker gre za izredno pravno sredstvo, vezano na rok, revizijsko sodišče upošteva samo navedbe in predloge, ki so vloženi do poteka roka za vložitev revizije.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani, opr. št. VII Ig 1734/94 z dne 20.9.1994 v točki 1. za znesek 1.465.200,00 SIT z zamudnimi obrestmi in v tč. 3. za izvršilne stroške v znesku 36.852,00 SIT z zamudnimi obrestmi. V preostalem delu je zaradi skrčitve zahtevka sklep o izvršbi razveljavilo. Toženi stranki je naložilo plačilo 167.956,50 SIT pravdnih stroškov. Ugotovilo je, da je tožeča stranka dne 9.9.1991 izstavila odpremnico - bremepis za vračilo 19800 brisač v vrednosti 1.465.200,00 SIT in da je te brisače dobavila toženi stranki dne 25.9.1991. Ugovor zastaranja je zavrnilo, ker je terjatev tožeče stranke zapadla v plačilo šele dne 26.9.1991, po dobavi brisač. Ni verjelo toženi stranki, ki je trdila, da je bil dogovorjen dan plačila 9.9.1991. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke, ki je vztrajala pri ugovoru zastaranja glede na dogovor o plačilu dne 9.9.1991. Ugotovilo je, da sta pravdni stranki sporazumno razdrli prejšnjo pogodbo, po kateri je tožeča stranka od tožene stranke kupila in ji plačala brisače. Tožeča stranka je 19800 brisač vrnila, zato ji mora tožena stranka vrniti 1.465.200,00 SIT kupnine. Gre za kondikcijski zahtevek, za katerega po 371. členu Zakona o obligacijskih razmerjih velja petletni zastaralni rok.

Proti tej sodbi je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da sodbo spremeni, tožbeni zahtevek zavrne in razveljavi sklep o izvršbi. Sklicuje se na bremepis z dne 9.9.1991 kot edino odločilno listino in vztraja pri ugovoru zastaranja. Sodišču druge stopnje pa očita, da je napačno presodilo, da gre za kondikcijski zahtevek, saj o tem ni izvajalo nobenih dokazov. Dodaja, da zahtevek tožeče stranke tudi sicer ni utemeljen, saj ni nikoli plačala brisač. Z dobropisi z dne 30.9.1991 je tožena stranka prenehala terjati tožečo stranko za 1.465.200,00 SIT.

Dne 2.8.1999 sta nova pooblaščenca tožene stranke dopolnila obrazložitev revizije. Navajata, da je sodišče druge stopnje napačno uporabilo 132. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, saj tožeča stranka toženi stranki brisač ni plačala in torej ne more terjati tega, česar ni dala.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku).

Revizijsko sodišče je na podlagi 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90) - v nadaljevanju ZPP.

Revizija ni utemeljena.

Tožena stranka se je v postopku na prvi stopnji upirala tožbenemu zahtevku samo zaradi zastaranja. Navajala je, da je terjatev tožeče stranke dospela dne 9.9.1991 in je zastarala dne 9.9.1994, tožba pa je bila vložena dne 12.9.1994. Pri tem se je sklicevala na odpremnico - bremepis št... z dne 9.9.1991. V tej listini je navedeno, da gre za vračilo blaga dobavitelju, dobavljenega po dobavnici ... in sicer 19800 brisač v vrednosti 1.465.200,00 SIT z dospelostjo 9.9.1991. Tožena stranka ni navajala, da ji tožeča stranka teh brisač ni plačala. Tega ni omenil niti direktor tožene stranke V. O. v svoji pismeni izjavi z dne 26.4.1995, niti v svoji izpovedbi, ko je bil zaslišan na obravnavi dne 5.9.1995. Trditev, da ji tožeča stranka brisač ni plačala, je tožena stranka prvič postavila šele v reviziji. Ta trditev se nanaša na dejstvo, ki bi bilo lahko odločilno za presojo zadeve. Vendar trditev o novih dejstvih, ki so pomembna za pravilno uporabo materialnega prava, v reviziji ni mogoče postavljati. Navedbo novih dejstev in dokazov dovoljuje 387. člen ZPP samo tedaj, če se tičejo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija. V zvezi z zmotno in nepopolno ugotovitvijo dejanskega stanja nove navedbe niso dovoljene, kar izhaja tudi iz tretjega odstavka 385. člena ZPP. Zato revizijsko sodišče teh revizijskih navedb ne more upoštevati.

Ugovor zastaranja je bil pravilno zavrnjen. Iz vsebine odpremnice - bremepisa št... z dne 9.9.1991 izrečno izhaja, da tožeča stranka vrača toženi stranki brisače, ki jih je na podlagi dobavnice ...

prejela od nje. Datum dospelosti zneska 1.465.200,00 SIT določen na dan 9.9.1991, pomeni dogovorjen datum vrnitve prejete kupnine v tem znesku. To tožena stranka vseskozi zatrjuje in na tem temelji njen ugovor zastaranja. Iz navedenega sledi, da sta stranki dogovorili razdrtje prej sklenjene pogodbe in sicer v obsegu vrnitve 19800 brisač in vrnitve zneska 1.465.200,00 SIT. Potem, ko je tožeča stranka dne 25.9.1991 vrnila toženi dogovorjeno količino brisač, je odpadla pravna podlaga za to, da tožena stranka obdrži prejeto kupnino v znesku 1.465.200,00 SIT (drugi odstavek 132. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Za ta znesek je bila neupravičeno okoriščena. Zahtevek tožeče stranke je po svoji pravni naravi povračilni (kondikcijski). Takšno stališče sodbe druge stopnje je pravno pravilno, temelji pa na omenjeni listini, na katero se vseskozi sklicuje tudi tožena stranka. Za take vrste terjatev velja splošni petletni zastaralni rok po 371. členu ZOR. Ta rok pa dne 12.9.1994, ko je bil vložen predlog za izvršbo, s katerim se je začel postopek v tej zadevi, še ni potekel. To velja tudi tedaj, če bi bilo utemeljeno stališče tožene stranke, da je bila dogovorjena dospelost povračilnega zahtevka res že dne 9.9.1991, ne glede na dan vrnitve brisač. Zato je vprašanje, ali je terjatev tožeče stranke dospela dne 9.9.1991, ali pa šele 26.9.1991, nepomembno.

Dopolnitev obrazložitve revizije z dne 2.8.1999 je prepozna (prvi odstavek 382. člena ZPP). Sodba druge stopnje je bila pooblaščenki tožene stranke vročena dne 19.1.1999. Rok za vložitev revizije je potekel dne 18.2.1999. Ker gre za izredno pravno sredstvo, vezano na rok, revizijsko sodišče upošteva samo navedbe in predloge, ki so vloženi do poteka roka za vložitev revizije. Zato revizijsko sodišče prepozne dopolnitve revizije ni obravnavalo.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).