Jedro

Zgolj dejstvo celotnega odvzema nepremičnin pravnemu predniku toženke (ki mu je bila plačana odškodnina za odvzeta zemljišča) še ne predstavlja podlage temu, da so tožniki s tem, ko so kupili posamezna stanovanja in postali etažni lastniki, avtomatično postali tudi lastniki na celotnem zemljišču, to je vseh odvzetih parcelah, kot to zahtevajo (po ZLNDL). Potrebno bi bilo namreč hkrati tudi ugotoviti, ali je zgoraj navedeno zemljišče bilo funkcionalno zemljišče, na katerem so imeli etažni lastniki na dan uveljavitve ZLNDL pravico uporabe. V zvezi s tem bi bilo treba ugotoviti, katere parcele oziroma njihovi deli so bili v času izgradnje soseske in prodaje stanovanj predvideni kot „zemljišče, potrebno za redno rabo objektov“ na spornih naslovih ter ali to zemljišče obsega sedaj še sporno parcelo.

Sodišče prve stopnje pri ponovnem odločanju ni vezano na materialnopravno stališče sodišča druge stopnje, ampak je dolžno zgolj storiti tisto, k čemur ga sodišče druge stopnje napoti.To pa je sodišče prve stopnje storilo. Ker tožniki niso dokazali, da tudi sporna parcela predstavlja funkcionalno zemljišče k spornim objektom, je sodišče prve stopnje njihov zahtevek v tem delu pravilno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke zoper sodbo se delno ugodi, pritožbi tožene stranke pa v celoti in se izpodbijana sodba v točkah II, III in IV izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (točka I izreka) potrdi.

III. Pritožbi tožeče stranke zoper sklep z dne 19.9.2019 se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

IV. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje pod točko I izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da med splošne dele stavb v etažni lastnini in sicer: M. 17, ID znak 0000-4365, M. 19, ID znak 0000-2062, M. 21, ID znak 0000-2614, M. 23, ID znak 0000-2615, M. 18, ID znak 0000-2046, M. 20, ID znak 0000-4401, M. 22, ID znak 0000-4402, M. 24, ID znak 0000-4403, vse k.o. X, spada zemljišče, parcelna številka 275/1, ID znak 0000-275/1-0, k.o. X. Pod točko II izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna iz zemljišča parcelna številka 276/37, bodočih parcel z rezerviranima številkama 275/297 in 275/298, obe k.o. X, kot izhaja iz elaborata za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru, ki ga je v okviru tega postopka izdelal izvedenec geodetske stroke in je ta elaborat sestavni del sodbe, odstraniti betonske temelje in vlito betonsko ploščo objekta, ki ga je začela graditi na tem zemljišču, vse v 15 dneh, pod izvršbo. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti na znesek 9.305,00 EUR odmerjene stroške tega pravdnega postopka, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka III izreka). Nadalje je še odločilo, da sta tožeča in tožena stranka dolžni nerazdelno stranskemu intervenientu povrniti na znesek 1.442,65 EUR odmerjene stroške tega pravdnega postopka, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka IV izreka).

2. Z izpodbijanim sklepom z dne 19.9.2019 je sodišče prve stopnje odločilo, da se razveljavi potrdilo o pravnomočnosti sklepa in sodbe na podlagi pripoznave ter sodbe v imenu ljudstva Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 1713/2010-I, z dne 13.7.2015. 3. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki, zoper sklep pa tožeča stranka.

4. Tožeča stranka sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Navaja, da iz navedb tožeče stranke in predloženih dokazov jasno izhaja, iz katerih zemljišč (parcele) je nastala sporna parcela 275/1 k.o. X, ter kako in kdaj je v preteklosti do tega nastanka prišlo. Bistvo trditvene podlage tožeče stranke je v tem, da večstanovanjske zgradbe, v katerih so tožniki etažni lastniki, stojijo na parceli, ki je bila v času zgraditve teh objektov in nakupa stanovanj enovita parcela in so jo uporabljali kot dvorišče, za parkirni prostor, za prostor za smetnjake, dovozne poti ipd. Ta je bila pravnemu predniku tožene stranke z odločbami SO A. v celoti razlaščena in je zanjo prejel tudi odškodnino. To pomeni, da so bili tožniki tisti, ki so imeli na njej pravico uporabe. Ta se je kasneje, z uveljavitvijo ZLNDL, pretvorila v lastninsko pravico. Sodno varstvo na ugotovitev lastninske pravice je tožeča stranka zahtevala s tožbo po stvarnopravnih predpisih povezano z določbo 2. in 7. člena ZLNDL, ne pa z zahtevo, da se ji določi pripadajoče zemljišče po določilih ZVEtL-a. Po izrecnem navodilu Višjega sodišča v Ljubljani je sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, eventualno s pomočjo izvedenca, iz katerih nekdanjih parcel in kako točno je v preteklosti sporna parcela 275/1 k.o. X nastala. Sodišče prve stopnje je postavilo izvedenca urbanista, kar pa je v nasprotju z omenjenim navodilom Višjega sodišča v Ljubljani. Naloge, ki naj bi jih opravil urbanist, so nerelevantne za to zadevo, v nasprotju s trditveno in materialnopravno podlago zahtevka. Sporna parcela 275/1 k.o. X v izmeri 262 m2 ni obstajala v času izgradnje soseske in prodaje stanovanj in tudi ni bila predmet pogodbe, sklenjene med Občino A. in B. V času sklepanja te pogodbe, zidave naselja in prodaje stanovanj je obstajala enovita parcela 275 k.o. X v izmeri 2264 m2. Vse parcelacije, ki so v zvezi z zemljiščem te parcele opravljene, so se dogajale po razlastitvi pravnega prednika tožene stranke in prodaje stanovanj, da bi končno leta 1985 nastala sporna parcela 275/1 k.o. X, v izmeri 262 m2. Napačna je ocena pogodbe, sklenjene med Občino A. in B., s katero je Občina na gradbeno podjetje B. prenesla pravico uporabe na določenih zemljiščih, med njimi tudi parcelo 275 k.o. X. Z listinami tožeča stranka izkazuje verigo pridobitve pravice uporabe na zemljišču, ki je bilo v času gradnje in nakupa stanovanj enovita parcela. Nepravilna je tudi sodba glede tožnika C. C. Tožnik je na podlagi pravnomočne sodbe že vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik parc. št. 275/297 in 275/298 k.o. X. Z izvedbo odločbe v kataster parc. št. 276/37 k.o. X ne obstaja več. Kljub temu, da je o lastništvu na parc. št. 275/297 in 275/298 že pravnomočno odločeno, je ta zahtevek sodišče prve stopnje še enkrat obravnavalo ter ugotovilo, da tožniku C. C. ni uspelo dokazati, da je lastnik nepremičnine (ali njenega dela), ki je bila v zemljiško knjigo vpisana kot parc. št. 276/37 k.o. X. Zato je njegov zahtevek po odstranitvi temeljev in betonske plošče iz zemljišča parc. št. 275/297 in 275/298 zavrnilo v celoti. Ne samo, da je sodišče odločalo o zahtevku, o katerem je že pravnomočno odločeno, ampak je sodišče s tako odločitvijo tožniku C. C. odreklo pravico do sodnega varstva.

5. Tožena stranka se pritožuje zoper stroškovno odločitev v sodbi (točki III in IV izreka). Predlaga, da pritožbeno sodišče v večjem delu stroške naloži v plačilo tožeči stranki. Pri odločitvi bi sodišče moralo upoštevati tudi določilo 157. člena ZPP, saj je tožena stranka pripoznala večji del tožbenega zahtevka. Velikanski del stroškov se nanaša na izvedene parcelacije, odmere atrijev in drugih pripadajočih zemljišč, kar s toženko nima nobene zveze. Dejansko je spor potekal le med toženko in C. C., šlo je za vprašanje dela parcele 276/37 k.o. X. Glede stranskega intervenienta tožena stranka nima nikakršnega konflikta niti ni z ničemer prispevala k temu, da so intervenientu nastali stroški. Zato naj se ti stroški naložijo v plačilo tožeči stranki.

6. Tožeča stranka se zoper sklep z dne 19.9.2019 pritožuje iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da izrek sklepa nasprotuje razlogom sklepa, sklep sploh nima razlogov oziroma v njem niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni. Iz izreka izhaja, da je sodišče razveljavilo potrdilo o pravnomočnosti zgoraj navedene odločbe z dne 13.7.2015, opr. št. I P 1713/2010 (očitno mišljeno za prej navedeno odločbo), med tem ko v obrazložitvi govori o večih potrdilih pravnomočnosti in sicer po posameznih točkah (in datumih pravnomočnosti) izreka odločbe. V točki 2 obrazložitve pa zapiše, da je bila pravnomočnost po izdanem potrdilu izračunana in izdana nepravilno, in sicer za 34. tožečo stranko. Iz tega izhaja, da sta si izrek in obrazložitev izpodbijanega sklepa v nasprotju, ter da se niti ne ve, ali je potrdilo o pravnomočnosti razveljavljeno zgolj za 34. tožečo stranko, ali je morda razveljavljeno za vse stranke postopka ter za katere točke odločbe. Sodišče niti ne zapiše, katero potrdilo o pravnomočnosti je za posamezne točke izreka nepravilno izračunano in izdano, oziroma ali je morebiti razveljavljeno za vse točke izreka (na odločbi je namreč izdanih 5 različnih potrdil pravnomočnosti za posamezne točke izreka). Prav tako niti ne navede razlogov, zakaj šteje, da je potrdilo o pravnomočnosti izračunano in izdano nepravilno, ter kako bi se potemtakem moralo glasiti pravilno potrdilo pravnomočnosti. Zato ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti.

7. Pritožba tožeče stranke zoper sodbo je delno utemeljena, pritožba tožene pa v celoti. Pritožba tožeče stranke zoper sklep z dne 19.9.2019 je utemeljena.

**O pritožbah tožeče in tožene stranke zoper sodbo**

8. V zvezi z zemljiščem parc. št. 275/1 k.o. X pritožbeno sodišče sprejema razloge sodišča prve stopnje, ki jih je le-to navedlo za zavrnitev tožbenega zahtevka v tem delu v točkah 22 do 30 obrazložitve sodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da so z nakupom posameznega stanovanja v sklopu navedenega naselja tožniki pridobili tudi pravico uporabe na zemljišču, in to ne le stavbišču, ampak tudi na zemljišču, ki je bilo po takrat veljavnih predpisih potrebno za redno rabo posameznega objekta. Vendar pa zgolj dejstvo celotnega odvzema nepremičnin pravnemu predniku toženke (ki mu je bila plačana odškodnina za odvzeta zemljišča) še ne predstavlja podlage temu, da so tožniki s tem, ko so kupili posamezna stanovanja in postali etažni lastniki, avtomatično postali tudi lastniki na celotnem zemljišču, to je vseh odvzetih parcelah, kot to zahtevajo (po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini - ZLNDL2). Potrebno bi bilo namreč hkrati tudi ugotoviti, ali je zgoraj navedeno zemljišče bilo funkcionalno zemljišče, na katerem so imeli etažni lastniki na dan uveljavitve ZLNDL pravico uporabe. V zvezi s tem bi bilo treba ugotoviti, katere parcele oziroma njihovi deli so bili v času izgradnje soseske in prodaje stanovanj predvideni kot „zemljišče, potrebno za redno rabo objektov“ na spornih naslovih ter ali to zemljišče obsega sedaj še sporno parcelo. Sodišče prve stopnje je na naroku dne 26.8.2020 v skladu z materialno procesnim vodstvom pravilno razgrnilo svoje materialnopravno gledanje, pojasnilo pa tudi, da gre v tem delu za strokovno vprašanje, kjer bo potrebna pomoč izvedenca urbanistične stroke. Tožeči stranki je naložilo, da za izvedenca založi predujem. Ker tega ni storila, je opustilo izvedbo dokaza in pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala, da med splošne skupne dele stavb v etažni lastnini na naslovu M. sodi tudi zemljišče parc. št. 275/1 k.o. X. Tožeča stranka sodišču prve stopnje neupravičeno očita, da ni sledilo navodilom višjega sodišča pri prejšnjih razveljavitvah sodbe. Višje sodišče se je takrat ukvarjalo zgolj z vprašanjem, ali je bilo predmetno zemljišče odvzeto pravnemu predniku toženke, ne pa tudi še z nadaljnjim vprašanjem, ali predstavlja tudi funkcionalno zemljišče k spornim stavbam, kar je prav tako pomembno z vidika pravilne uporabe materialnega prava. Vrhovno sodišče RS je v odločbi II Ips 132/2017 pojasnilo, da je treba v vsakem konkretnem primeru pri presoji pravnega vprašanja, ali ima določeno zemljišče status funkcionalnega zemljišča ali ne, izhajati iz prostorskih aktov, veljavnih v času gradnje objekta. Delo izvedenca pa v takšnem primeru pomeni pomoč sodišču pri ugotavljanju vsebine zazidalnih načrtov v povezavi s posameznimi spornimi parcelami in rabe, predvidene v omenjenih prostorskih aktih za konkretno parcelo. Ker je že izvedenec geodetske stroke E. zavzel stališče, da ta parcela „ni v območju našega postopka“, je sodišče prve stopnje navedeno vprašanje pravilno želelo razčistiti še z izvedencem urbanistične stroke. Sodišče prve stopnje pri ponovnem odločanju ni vezano na materialnopravno stališče sodišča druge stopnje, ampak je dolžno zgolj storiti tisto, k čemur ga sodišče druge stopnje napoti3. To pa je sodišče prve stopnje storilo. Ker tožniki niso dokazali, da tudi sporna parcela predstavlja funkcionalno zemljišče k spornim objektom, je sodišče prve stopnje njihov zahtevek v tem delu pravilno zavrnilo. Ker pritožbeno sodišče v tem delu tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbo tožeče stranke v tem delu zavrnilo in potrdilo točko I izreka sodbe prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Glede zahtevka C. C. v zvezi s parcelo 276/37 k.o. X (sedaj 275/297 in 275/298, obe. k.o. X) je sodišče prve stopnje sicer pravilno navedlo, da gre v tem primeru za zaščito pred vznemirjanjem iz 1. odst. 99. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ4), ki določa, da če kdo tretji protipravno vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, lahko lastnik oziroma domnevni lastnik s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je za takšen zahtevek aktivno legitimiran lastnik ali domnevni lastnik. Pri tem pa je spregledalo, da je glede lastništva parcel št. 275/297 in 275/298, k.o. X, bilo v tej zadevi že pravnomočno odločeno s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 1713/2010-I, z dne 13.7.2015, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 1980/2016, z dne 15.2.2017, kot pravilno opozarja pritožba tožeče stranke. Tako je v točki V. sodbe z dne 13.7.2015 ugotovljeno, da med splošne skupne dele stavb v etažni lastnini na naslovih M., razvidnih iz te točke izreka, spada tudi parcela št. 275/298, in da je to zemljišče v lasti vsakokratnih lastnikov stavb št. 4365, 2062, 2614, 2615, 2064, 4401, 4402 in 4403. V točki XXXV. sodbe pa je med drugim pravnomočno ugotovljeno, da je tožnik C. C. lastnik zemljišča parc. št. 275/297, k.o. X. Zato se je sodišče prve stopnje nepravilno ponovno ukvarjalo s tem vprašanjem in v nasprotju s pravnomočno sodbo ugotovilo, da tožnik C. C. ni lastnik sporne parcele št. 276/37 k.o. X, sedaj parcele 275/297, k.o. X (glede parcele št. 275/298 ta ugotovitev sicer drži). Tožnik C. C. je po pravnomočni sodbi tako nedvomno lastnik parcele št. 275/297, k.o. X. Ker je sodišče prve stopnje spregledalo, da je tožnik že lastnik parcele št. 275/297, pa se v nadaljevanju ni ukvarjalo z vprašanjem, na kateri od obeh parcel (275/297 ali 275/298) se nahajajo betonski temelji in vlita betonska plošča objekta, ki ga je toženka začela graditi. Tožnik C. C. bi bil namreč aktivno legitimiran za odstranitev prej navedenih temeljev in plošče le, če le ti ležijo na parceli št. 275/297, k.o. X. V zvezi s tem vprašanjem bo potrebno angažirati izvedenca geodetske stroke, saj gre za strokovno vprašanje. To ne bo potrebno le v primeru, če se bosta pravdni stranki strinjali glede vprašanja, na kateri parceli stojijo betonski temelji in plošča. Zaradi navedenega je bilo treba pritožbi tožeče stranke delno ugoditi, sodbo sodišča prve stopnje v točki II izreka razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). Ker gre za dejstvo, glede katerega se sodišče prve stopnje še ni opredelilo, ga ne bo prvič ugotavljalo pritožbeno sodišče, saj bi bila s tem odvzeta strankama pravica do pravnega sredstva. Vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje tudi ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Posledično je bilo treba ugoditi tudi pritožbi tožeče stranke v stroškovnem delu in v celoti pritožbi tožene stranke, ki se pritožuje zgolj glede odločitve o stroških postopka in odločbo tudi v tem obsegu (točki III in IV izreka) razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje. Stroškovna odločitev je namreč odvisna od končne odločitve o glavni stvari. Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa je pridržalo za končno odločbo (4. odst. 165. člena ZPP).

**O pritožbi tožeče stranke zoper sklep z dne 19.9.2019**

10. Pritožba tožeče stranke utemeljeno navaja, da izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, saj je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, prav tako niso navedeni jasni razlogi o odločilnih dejstvih. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP. V izreku sklepa je namreč odločeno, da se razveljavi potrdilo o pravnomočnosti sklepa in sodbe na podlagi pripoznave ter sodbe v imenu ljudstva Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 13.7.2015. Takšno potrdilo se nahaja v spisu na list. št. 453. V čem je to potrdilo napačno, sklep v razlogih ne odgovori. V razlogih sklepa se navaja, da je bilo izdano potrdilo o pravnomočnosti za 34. tožečo stranko D. D. in da je bila pravnomočnost po izdanem potrdilu izračunana in izdana napačno. Pri tem pa takšna ugotovitev ni pojasnjena, pri čemer pa je iz razlogov sklepa razbrati, da je bilo to potrdilo drugačno od potrdila na list. št. 453 spisa. Ker pa iz izreka sklepa izhaja, da se razveljavlja potrdilo o pravnomočnosti na odločbi z dne 13.7.2015, ni jasno, katero potrdilo je sodišče razveljavilo, saj iz izreka sklepa ni razvidno, da gre za potrdilo o pravnomočnosti, izdano za D. D. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 44/1997. 3 Tako tudi odločba II Ips 132/2017. 4 Ur. l. RS, št. 87/2002 s spremembami.