Jedro

V obravnavanem primeru namreč izvedeni dokazi predstavljajo takšen niz nedvoumno ugotovljenih indicev, ki so med seboj trdno in logično povezani ter se tako dopolnjujejo, da tvorijo zaprt krog indicev, ki je sklenjen do mere, da ni nobenega dvoma, da je storilec kaznivega dejanja, na škodo S.S., obdolženec.

Sodišče prve stopnje je namreč tudi po oceni pritožbenega sodišča pri izbiri kazenske sankcije dalo preveliko težo obteževalnim okoliščinam, premajhen poudarek pa olajševalnim okoliščinam, predvsem časovni oddaljenosti dogodka, obdolženčevi nekaznovanosti in okoliščinam, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno.

Izrek

I. Pritožbi zagovornice obdolženega A.J.K. se delno ugodi in sodba sodišče prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolžencu z uporabo 57. in 58. člena Kazenskega zakonika izreče p o g o j n a o b s o d b a , v kateri se mu po četrtem odstavku 123. člena Kazenskega zakonika določi kazen 1 (eno) leto zapora, ki obdolžencu ne bo izrečena, če v preizkusni dobi 4 (štirih) let ne bo storil novega kaznivega dejanja.

Po prvem odstavku 56. člena Kazenskega zakonika se v primeru preklica pogojne obsodbe obdolžencu v izrečeno kazen všteje čas pridržanja od 1.45 ure do 4.05 ure dne 22. 6. 2014. II. V ostalem delu se pritožba obdolženčeve zagovornice zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 15166/2015 z dne 16. 10. 2018, v zvezi s sklepom I K 15166/2015 z dne 28. 12. 2018 spoznalo obdolženega A.J.K. za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 123. člena in v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je izreklo kazen eno leto zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka v doslej znani višini 1.260,28 EUR ter stroške iz 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, višina katerih še ni znana in bo o njih odločeno s posebnim sklepom, plačati pa mora tudi sodno takso v višini 300,00 EUR. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanca S.S. z njegovim celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Sodišče prve stopnje je s posebnim sklepom I K 15166/2015 z dne 28. 12. 2018 obdolžencu na podlagi prvega odstavka 133. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 56. člena KZ-1 v izrečeno kazen zapora vštelo čas pridržanja od 1.45 ure 22. 6. 2014 do 04.05 ure istega dne.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožila obdolženčeva zagovornica iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, oziroma da izpodbijano sodbo spremeni tako, da izrečeno kazen spremeni in obdolžencu izreče pogojno obsodbo, v kateri naj mu določi kazen eno leto zapora s preizkusno dobo štirih let. 3. Pritožba zagovornice obdolženca je delno utemeljena.

4. Čeprav obdolženčeva zagovornica v uvodu svoje pritožbe navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, pa tega, da bi sodišču prve stopnje očitala bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona iz pritožbe ni razbrati, saj ne navede katere konkretne kršitve iz 371. in 372. člena ZKP uveljavlja. Iz vsebine pritožbe je razbrati, da zagovornica sodišču prve stopnje očita zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, sicer pa v pretežni meri pritožba graja odločbo o kazenski sankciji.

5. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in popolno, saj je razjasnilo vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Svoje zaključke je v izpodbijani sodbi tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodbe sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa dodaja naslednje:

6. Bistvo pritožbe je v navajanju, da obdolžencu očitano kaznivo dejanje ni dokazano, saj v obravnavanem primeru ni nobenega neposrednega dokaza, ki bi ga bremenil. Sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo, da nobena izmed prič ni videla, da bi obdolženec poškodoval oškodovanca, prav tako pa ni upoštevalo dejstva, da policisti ob razgovoru z obdolžencem na njem niso opazili sledov pretepa ali krvi. Tudi ni mogoče trditi, da bi imel obdolženec grablje sploh v rokah, saj iz grabelj niso bili odvzeti prstni odtisi ali kake druge sledi, nenavadno pa je tudi dejstvo, da je oškodovanec te grablje, s katerimi naj bi ga obdolženec udaril, prinesel s seboj, pri tem pa ni pojasnjeno, na kak način in kdaj naj bi grablje dobil od obdolženca.

7. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je za zaključek, da je obdolžencu z gotovostjo dokazano, da je on udaril oškodovanca s kovinskim delom grabelj po glavi in desni roki, imelo zadostno podlago v izvedenih dokazih, predvsem v videoposnetkih varnostnih kamer in v izpovedbah oškodovanca, prič K.S., D.K., L.P., J.A., K.G.K. in J.M.M., kar je tudi tehtno obrazložilo v točkah 4-9 obrazložitve izpodbijane sodbe. S takimi razlogi pritožbeno sodišče v celoti soglaša, kljub temu da gre za v obravnavanem primeru za posredne dokaze, saj priče niso videle, da bi obdolženec z grabljami udaril oškodovanca, kritičnega dogodka, ki ga kamere niso posnele, pa se oškodovanec zaradi poškodb tudi ne spomni več. So pa kamere posnele dogajanje pred in po obravnavanem dogodku, kar so priče s svojimi izpovedbami smiselno dopolnile, kar je sodišče prve stopnje tudi podrobno povzelo v točkah 4 in 5 obrazložitve izpodbijane sodbe.

8. Pritožbeno sodišče po presoji pritožbenih navedb in podatkov spisa o dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, nima nobenih pomislekov, saj se dogajanje kritičnega večera niti ni moglo drugače odviti. Pritožbeno sodišče pa tudi nima nobenih pomislekov o ugotovitvah sodišča prve stopnje, da je na posnetkih obdolženec, saj sta to potrdila tako oškodovanec kot priča K.S., ki je obdolženca podrobno opisala, njen opis pa se sklada z osebo na posnetkih, prav tako pa se je v identiteto obdolženca prepričalo tudi sodišče prve stopnje z neposredno zaznavo. Tako tudi ni nobenega dvoma, da sta bila v obravnavanem času na kraju zgolj obdolženec in oškodovanec, saj to izhaja tako iz posnetkov kamer kot tudi iz izpovedbe priče K.S., ki je povedala, da je videla obdolženca in oškodovanca pri avtomobilih, pri čemer sta nekaj mahala en proti drugemu, obdolženec pa se je smejal, nato pa sta se umaknila za lokal, tako da nadaljnjega dogajanja več ni videla, ker je bilo temno. To se je dogajalo preden se je oškodovanec vrnil z grabljami in ves krvav. Pri tem se iz posnetkov jasno vidi, da sta bila oškodovanec in obdolženec pred obravnavanim dogodkom v konfliktu, saj je oškodovanec napadal obdolženca in s pestmi zamahoval proti njemu, obdolženec pa se mu je umikal. Oškodovanec mu je sledil, nato pa sta oba izginila iz vidnega polje kamere v temo. Naslednje, kar se vidi iz posnetkov pa je, da je oškodovanec prišel nazaj na teraso lokala, njegova hoja je bila vidno otežena, v roki pa je držal oziroma vlekel za sabo grablje. Priča K.S., ki je bila na terasi, je stekla v notranjost lokala po telefon in se vrnila k oškodovancu, saj je videla, da je bil oškodovanec poškodovan. Kmalu zatem se jima je na terasi pridružil obdolženec, ki se je S. v angleščini opravičeval. Nato na teraso lokala pridejo še preostale priče, gosti iz Poljske, ki so pri oškodovancu najeli prenočišče. Tudi ti so videli, da je bil oškodovanec poškodovan, zato so mu pomagali, eden izmed njih, to je priča K.G.K., pa se je z obdolžencem tudi pogovarjal ter s tem v zvezi povedal, da mu je govoril nekaj v smislu, da ni hotel. Nato so oškodovanca premaknili v notranjost lokala, kjer sta ga poljska gosta, ki sta bila zdravnika, oskrbela, obdolženec pa je odšel. Pri tem pa so vse priče povedale, da jim je oškodovanec povedal, da ga je z grabljami udaril obdolženec. In čeprav se oškodovanec sedaj ne spomni več, kdo ga je kritičnega večera udaril, ni moč prezreti mnenja izvedenca medicinske stroke dr. M.V., ki je med drugim pojasnil, da se je oškodovanec v prvih trenutkih po poškodbi lahko spomnil, kaj se je zgodilo, kasneje pa se tega ni več mogel spomniti, saj v takih primerih lahko pride do določene retrogradne amnezije. Tako je sodišče prve stopnje predvsem na podlagi teh dokazov napravilo pravilni zaključek, da je bil lahko samo obdolženec tisti, ki je oškodovanca udaril s kovinskim delom grabelj po glavi in desni rami, s čimer mu je povzročil hude telesne poškodbe.

9. Do drugačne odločitve tudi ne bi pripeljala forenzična preiskava grabelj, za kar se zavzema zagovornica v svoji pritožbi. Tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v zaključke sodišča prve stopnje, da je obdolženec s temi grabljami udaril oškodovanca, saj so bili na njih sledovi krvi, pa tudi izvedenec je v svojem mnenju potrdil, da so bile oškodovančeve hude telesne poškodbe povzročene s kovinskim delom grabelj. Neutemeljena so tudi pritožbena izvajanja, da z grabelj niso bili odvzeti prstni odtisi, saj to tudi po oceni pritožbenega ne bi bilo odločilnega pomena za dokazovanje, da obdolženec dejanja ni storil, ker je iz posnetkov jasno razvidno, da se je po dogodku grabelj dotikalo več ljudi, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Nobenega dvoma ni, da jih je oškodovanec odvzel obdolžencu, saj sta bila na kraju prisotna le ona dva. Kako je oškodovanec obdolžencu odvzel grablje, pa za odločitev v obravnavanem primeru ni relevantno. Pa tudi okoliščina, da policist D.K. na obdolžencu ni zaznal sledov pretepa ali krvi, ne potrjuje, da obdolženec kaznivega dejanja ni storil, kot si to napačno razlaga zagovornica. Zato zagovornica, ki meni, da obdolžencu kaznivo dejanje ni dokazano in pri tem podaja lastno oceno izvedenih dokazov, ki je drugačna od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ne more biti uspešna. V obravnavanem primeru namreč izvedeni dokazi predstavljajo takšen niz nedvoumno ugotovljenih indicev, ki so med seboj trdno in logično povezani ter se tako dopolnjujejo, da tvorijo zaprt krog indicev, ki je sklenjen do mere, da ni nobenega dvoma, da je storilec kaznivega dejanja, na škodo S.S., obdolženec. Tako je sodišče prve stopnje obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega storitve očitanega kaznivega dejanja, pri čemer je obdolženec dejanje storil v stanju bistvene zmanjšane prištevnosti in na mah, pravilno pa je ugotovilo tudi njegovo krivdo, to je eventualni naklep, kar je vse v izpodbijani sodbi tehtno obrazložilo.

10. Iz navedenih razlogov in ker pritožba niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, je pritožba vložena zoper prvostopni krivdni izrek, neutemeljena.

11. Utemeljena pa je pritožba zagovornice v delu, ko graja kazensko sankcijo, ki jo je sodišče izreklo z izpodbijano sodbo. Sodišče prve stopnje je namreč tudi po oceni pritožbenega sodišča pri izbiri kazenske sankcije dalo preveliko težo obteževalnim okoliščinam, premajhen poudarek pa olajševalnim okoliščinam, predvsem časovni oddaljenosti dogodka, obdolženčevi nekaznovanosti in okoliščinam, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, kot to zagovornica pravilno izpostavlja. Sodišče prve stopnje namreč pri izbiri kazenske sankcije ni v zadostni meri upoštevalo, da je obdolženca, ki je bil močno vinjen, pred tem brez njegove krivde močno razdražil ravno oškodovanec, ki ga je napadal in s pestmi zamahoval proti njemu. Zaradi močne razdraženosti in vinjenosti pa je obdolženec kaznivo dejanje storil v stanju bistvene zmanjšanje prištevnosti, kot to izhaja iz mnenja sodnega izvedenca psihiatrične stroke dr. M.K.. Ob upoštevanju navedenega in glede na to, da so od dogodka pretekla skoraj štiri leta in da obdolženec tudi ni bil obsojen za kako drugo kaznivo dejanje, je upravičeno sklepati, da je v obravnavanem primeru šlo za enkratni dogodek v obdolženčevem življenju. Tako pritožbeno sodišče ocenjuje, da obstajajo okoliščine, ki omogočajo izrek pogojne obsodbe, ker se lahko utemeljeno pričakuje, da obdolženec ne bo več ponavljal kaznivih dejanj. Zato je pritožbeno sodišče v temu delu ugodilo pritožbi obdolženčeve zagovornice in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto zapora in preizkusno dobo štirih let, kot je to sicer v besedi strank predlagal tudi na glavni obravnavi navzoči državni tožilec in kot je to razvidno iz izreka te sodbe. Pritožbeno sodišče je prepričano, da bo že izrečeno opozorilo ob zagroženi kazni tako vplivalo na obdolženca, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj. Če pa bo obdolženec v času preizkusne dobe storil novo kaznivo dejanje, mu bo sodišče lahko pogojno obsodbo preklicalo in v njej določeno kazen izreklo. V tem primeru se bo v izrečeno kazen vštel tudi čas pridržanja od 1.45 ure do 4.05 ure dne 22. 6. 2014. 12. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi zagovornice obdolženca odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 392. člena in 391. člena ZKP).

13. Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker je obdolženec s svojo pritožbo delno uspel (drugi odstavek 98. člena ZKP).