Jedro

Tožeča stranka zatrjuje, da sta toženca v izvenzakonski skupnosti in da je premoženje, ki je napisano na toženko, skupno premoženje ter želi to ugotovitev zaradi izvršbe na to premoženje. Pri tem ponudi le dokaz izpiske iz evidence o prebivališču, ki ne potrdi navedb, da je sporno stanovanje kupljeno v času, ko sta toženca imela skupno prebivališče. Drugih dokazov ne ponudi, zato je predlagana začasna odredba pravilno zavrnjena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, da se drugotoženi stranki prepoveduje odtujitev in obremenitev nepremičnine ID parcela 0000/4 in ID 0000/9, in da se to vpiše kot prepoved odtujitve in obremenitve v zemljiško knjigo in velja 30 dni po pravnomočnosti pritožbenega postopka.

2. Proti temu sklepu vlaga pritožbo tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da sta imeli toženi stranki skupno prebivališče od 26. 7. 1992, sodišče pa ugotavlja, da od 18. 8. 1999 in da je to zgolj 15 mesecev. Zato je sodišče sklepalo, da ko je drugotožena stranka pridobila obe sporni nepremičnini, ni bilo zunajzakonske skupnosti. Sklep sodišča je preuranjen. Prvotožena stranka dolguje tožeči stranki zahtevani znesek, kot izhaja iz priloženega seznama izvršilnih naslovov davčnega organa z dne 9. 10. 2020 in je po 145. členu ZDAVP-1 izvršilni naslov. Tožeča stranka je poskušala terjatev predhodno izterjati, vendar do poplačila ni prišlo. Rubež nepremičnin je bil neuspešen. Tožena stranka pravi, da ne vidi možnosti, da poravna zaostale obveznosti. Ker imata obe toženi stranki prijavljeno stalno bivališče na A. v L. od 18. 8. 1999 in iz priloženih izpisov iz uradnih evidenc izhaja, da sta imela stalno prebivališče prijavljeno že od 1982 na B. v L., je stopnja verjetnosti, da gre v danem primeru za pridobitev premoženja v času trajanja njune zunajzakonske skupnosti zadostna. V sklepu je zmotni datum pridobitve po kupni pogodbi, v resnici je 1. 9. 1995. Odločitev sodišča pa le temelji na tem, da toženi stranki nista imeli prijavljenega skupnega prebivališča več kot 15 let. Sodišče se je oprlo na javne evidence. Vendar sta toženi stranki skupaj prebivali na skupnem naslovu že prej, vendar na drugem. Sklep ima 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, saj o tem nima razlogov. Tudi prvo obdobje od 26. 7. 1982 do 25. 4. 1984 je 21 mesecev in ne 15. Ko je vložena tožba skupaj s predlogom za izdajo začasne odredbe, je verjetnost obstoja terjatve izkazana, če je vložena tožba sklepčna. To je izrekla sodna praksa. Zato je podana stopnja verjetnosti in bi moralo sodišče predlogu ugoditi. Če bo drugotožena stranka nepremičnino odtujila ali jo obremenila, ne bo mogoče izterjati terjatve. Upniki bodo oškodovani.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila drugotožena stranka in predlaga zavrnitev. Zgolj skupni naslov ne pomeni pridobitve skupnega premoženja in zato ne more zadoščati.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno citiralo pravno podlago za odločitev o tem spornem razmerju, to je določilo 272. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog, ker je ugotovilo, da v trenutku odločanja obstoji večja verjetnost, da ni obstajala izvenzakonska skupnost v času pridobitve premoženja, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek. To pomeni, da premoženje drugotoženke ni pridobljeno v času trajanja izvenzakonske skupnosti. Zato je sklepalo, da upnica ni izkazala verjetnosti terjatve kot osnovne predpostavke za izdajo začasne odredbe.

6. Sodišče se je odločalo na podlagi trditev in ponujenih dokazov tožeče stranke o tem, da je obstajala izvenzakonska skupnost. Sodišče je upoštevalo čas, ko je bilo premoženje pridobljeno, to je 1. september 1985. Nato je še primerjalo edine dokaze (o obstoju izvenzakonske skupnosti), katere je tožeča stranka predlagala v predlogu za izdajo začasne odredbe, to je potrdilo o prejšnjih stalnih prebivališčih (priloga A12 in A13 ter podatek E-RISK DUNZ). Na podlagi teh dokazov je ugotovilo, da sta bila toženca prijavljena na drugem naslovu, in sicer B. v letu 1982. Prvi toženec se je 25. 4. 1984 iz tega naslova odjavil in se prijavil na naslov C. Drugotoženka pa je bila na naslovu B. prijavljena vse do 18. 8. 1999, ko se je prijavila na naslov A. Prvotoženec pa je na naslovu A. prijavljen od 18. 8. 1999, pred tem pa je bil na naslovu C. Tako pritožba nima prav, ko ugotavlja, da sta bila skupaj prijavljena na istem naslovu 15 let. Občasno skupno prebivališče pa ni zadosten dokaz.

7. Iz predloženih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da sta bila prijavljena na naslovu B., in sicer od 26. 7. 1982 do 25. 4. 1984 (21 mesecev). Na istem naslovu imata prijavljeno prebivališče šele od 18. 8. 1999, to je za tem, ko je drugotoženka pridobila sporno premoženje.

8. Tako se izkaže, da edini dokaz, na katerega se sklicuje tožeča stranka, to je skupna prijava prebivališča na istem naslovu, ne velja za čas pridobivanja spornega premoženja.

9. Sodišče prve stopnje tudi pravilno opredeli, kaj je izvenzakonska skupnost. Le prijava na istem naslovu brez drugih trditev in predlaganih dokazov o elementih, ki so potrebni za nastanek izvenzakonske skupnosti, v tem trenutku pravde ne potrjuje tožbenih navedb, da gre za izvenzakonsko skupnost in skupno premoženje. Sodišče pravilno ugotavlja, da je v tem trenutku večja verjetnost, da tožeča stranka ni dokazala elementov za obstoj terjatve, ki jo zatrjuje. Ni dovolj le izvršilni naslov po ZDAVP-2, ampak mora tudi biti izkazana verjetnost, da je sporno premoženje skupno premoženje tožencev. Sodišče prve stopnje je dovolj obrazložilo svoje pravno stališče in zato ni podana absolutna bistvena kršitev določb ZPP 14. točke drugega odstavka 339. člena. Pritožba se tudi neutemeljeno sklicuje na podane povzetke iz predloga za izdajo začasne odredbe v točki 2 sklepa. Gre za povzetke in ne za sklepe sodišča. 10. Pritožba še navaja, da je za tožečo stranko škodljivo, če bi tožena stranka to premoženje odtujila. S to trditvijo se pritožbeno sodišče strinja. Vendar mora biti za prepoved lastniku, ki je vpisan v zemljiški knjigi, izkazana predpostavka iz 272. člena ZIZ oziroma mora biti izkazano s stopnjo verjetnosti, da gre za skupno premoženje tožencev, ki sta potrditvah tožeče stranke v zunajzakonski skupnosti. Pri zakonski zvezi je to dokazovanje za tožečo stranko lažje. Pri izvenzakonski zvezi pa morajo biti vsaj s stopnjo verjetnosti zatrjevani elementi izvenzakonske skupnosti in zato mora tožeča stranka ponuditi trditveno podlago in predlagati ustrezne dokaze. Tako pa solastnina na eni garaži in potrdilo upravne enote o stalnih prebivališčih za toženca, nista v tem trenutku dovolj, da bi lahko sodišče izdalo predlagano začasno odredbo.

11. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo očitanih absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP in tudi ne tistih, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (365. člen ZPP). Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP.