Jedro

S postavljenim tožbenim zahtevkom za plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje za obdobje od maja 2014 do junija 2021, ki so bili konkretizirani po višini v mesečnih zneskih, je tožnik uveljavljal terjatev, jasno izraženo v denarju. Tako oblikovan tožbeni zahtevek je po svoji vsebini premoženjskopravne narave. Ker ni presegal vrednosti 40.000,00 EUR, je v skladu s citiranima določbama ZDSS-1 o njem na prvi stopnji pravilno odločil sodnik posameznik. Tožnik je resda za isto obdobje postavil tudi tožbeni zahtevek za prijavo v pokojninski načrt poklicnega zavarovanja pri KAD in za sklenitev pogodbe o financiranju pokojninskega načrta za poklicno zavarovanje oziroma vključitev tožnika v nov pokojninski načrt, kar pa ni narekovalo drugačne sestave sodišča. Pritožba neutemeljeno izpodbija prvostopenjsko ugotovitev, da je tožnik izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa prebitega na delovnem mestu, za katerega se je štela zavarovalna doba s povečanjem. Ta pogoj je treba razlagati v smislu definicije delovnega časa iz 142. člena ZDR-1, pri čemer je efektivni delovni čas vsak čas, v katerem delavec dela, kar pomeni da je na razpolago delodajalcu in izpolnjuje svoje delovne obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijani del sodbe ter sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo tožencu naložilo, da tožnika od 1. 5. 2014 prijavi v pokojninski načrt poklicnega zavarovanja pri Kapitalski družbi (KAD) in z njo sklene pogodbo o financiranju pokojninskega načrta za poklicno zavarovanje oziroma tožnika vključi v nov pokojninski načrt za čas od 1. 5. 2014 dalje (I. točka izreka). Nadalje mu je naložilo, da je dolžan tožniku na njegov račun pri KAD za obdobje od maja 2014 do junija 2021 plačati prispevke za poklicno zavarovanje v zneskih, razvidnih iz II. točke izreka. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za prijavo v pokojninski načrt tudi za čas od 1. 1. 2013 do 30. 4. 2014 in za plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje za ta čas v višini 2.219,12 EUR (III. točka izreka). Odločilo je, da toženec krije sam svoje stroške postopka, tožniku pa jih je dolžan povrniti v znesku 785,55 EUR (IV. točka izreka). S sklepom z dne 25. 10. 2021 je tožencu naložilo, da plača tožniku stroške sodne takse v višini 253,98 EUR.

2. Toženec vlaga pritožbo zoper I., II. in IV. točko izreka sodbe zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Očita kršitev iz 1. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji), saj predmet tožbenega zahtevka ni bil le premoženjskopravni zahtevek, ampak se je presojala tudi pravica tožnika do poklicnega zavarovanja, zato bi moral odločati senat in ne sodnik posameznik. Podana je kršitev 7. in 14. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji), ker delovno sodišče ni bilo stvarno pristojno za odločanje. Gre za spor o pravici do in iz poklicnega zavarovanja, ki je v pristojnosti socialnega oddelka naslovnega sodišča. Nadalje navaja, da tožnik ni izpolnjeval pogoja 80 % prebitega delovnega časa na delovnem mestu, za katerega se je ob uveljavitvi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 109/2006 in nadaljnji) štela zavarovalna doba s povečanjem (prim. Pdp 345/2018, Pdp 353/2017). Pri izračunu tega delovnega časa je treba upoštevati le vožnjo v prometu. V ta namen je toženec predlagal postavitev izvedenca, a sodišče dokaza ni izvedlo, s čimer je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Pritožbo vlaga tudi zoper sklep z dne 25. 10. 2021 in navaja, da je v primeru ugoditve pritožbi zoper sodbo nepravilen. Predlaga, naj ga pritožbeno sodišče razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo zoper sodbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožba neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je bilo sodišče nepravilno sestavljeno. V delovnih in socialnih sporih odloča sodišče prve stopnje v senatu, razen če ta zakon določa, da odloča sodnik posameznik (prvi odstavek 14. člena ZDSS-1). Sodnik posameznik odloča v individualnih delovnih in socialnih sporih o premoženjskopravnih zahtevkih, če vrednost spornega predmeta ne presega 40.000,00 EUR (drugi odstavek 14. člena ZDSS-1), ne glede na vrednost spornega predmeta pa v zadevah, taksativno naštetih v tretjem odstavku citiranega člena. S postavljenim tožbenim zahtevkom za plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje za obdobje od maja 2014 do junija 2021, ki so bili konkretizirani po višini v mesečnih zneskih, je tožnik uveljavljal terjatev, jasno izraženo v denarju. Tako oblikovan tožbeni zahtevek je po svoji vsebini premoženjskopravne narave. Ker ni presegal vrednosti 40.000,00 EUR, je v skladu s citiranima določbama ZDSS-1 o njem na prvi stopnji pravilno odločil sodnik posameznik.

7. Tožnik je resda za isto obdobje postavil tudi tožbeni zahtevek za prijavo v pokojninski načrt poklicnega zavarovanja pri KAD in za sklenitev pogodbe o financiranju pokojninskega načrta za poklicno zavarovanje oziroma vključitev tožnika v nov pokojninski načrt, kar pa ni narekovalo drugačne sestave sodišča. V primerljivi zadevi VIII Ips 30/2019 je Vrhovno sodišče RS ob upoštevanju podobnih okoliščin (delodajalec je za delavce - šoferje avtobusov, do 31. 1. 2013 plačeval prispevke za poklicno zavarovanje; po tem datumu se za delavce glede dejanskega opravljanja dela ni spremenilo nič, a jim je te prispevke delodajalec prenehal plačevati) obrazložilo, da delavci pred vložitvijo tožbe za plačilo zapadlih prispevkov niso dolžni posebej zahtevati priznanja pravice do poklicnega zavarovanja, saj so na podlagi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 (Ur. l. RS, št. 96/2012 in nadaljnji) ohranili pravico do vključitve v poklicno zavarovanje, kar obenem pomeni obveznost delodajalca, da zanje še naprej plačuje te prispevke. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da gre v primerih tožb, kot je obravnavana, za vprašanje plačila prispevkov in ne za odločanje o priznanju pravice do poklicnega zavarovanja.

8. V skladu z drugim odstavkom 19. člena ZPP mora tožena stranka podati ugovor stvarne nepristojnosti najkasneje v odgovoru na tožbo. Toženec je tak ugovor prvič podal v pritožbi, zato gre za nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

9. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožnik v obdobju od maja 2014 do junija 2021 kot voznik avtobusa izpolnjeval vse pogoje za plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje. Tožencu je zato naložilo, da te prispevke za navedeno obdobje plača in tožnika prijavi v pokojninski načrt poklicnega zavarovanja pri KAD. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki so utemeljevali ugoditev tožbenemu zahtevku, ter jih po nepotrebnem ne ponavlja. K pritožbenim navedbam o štetju zavarovalne dobe s povečanjem pa podaja naslednjo obrazložitev.

10. Sklep o določitvi delovnih mest v eksploataciji gozdov in delovnih mest voznikov, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem, in o stopnji povečanja (Ur. l. SRS, št. 19/1975; v nadaljevanju: Sklep) je določil, da se za delovna mesta, na katerih je delo posebno težko in zdravju škodljivo, v smislu določb 220. člena Statuta skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v RS, štejejo tudi delovna mesta voznikov avtobusov v medkrajevnem, mestnem in primestnem prometu; na teh delovnih mestih se zavarovalna doba šteje s povečanjem v organizacijah, ki so registrirane za javni cestni promet pod pogojem, da imajo za prevoz potnikov vnaprej določene stalne vozne rede in da vozniki prebijejo na takšnih delih najmanj 80 % vsega dejanskega delovnega časa v posameznem letu.

11. Pritožba neutemeljeno izpodbija prvostopenjsko ugotovitev, da je tožnik izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa prebitega na delovnem mestu, za katerega se je štela zavarovalna doba s povečanjem. V zadevi VIII Ips 30/2019, na katero se je pravilno sklicevalo že prvostopenjsko sodišče, je Vrhovno sodišče obrazložilo, da tega pogoja ni mogoče tolmačiti tako, da bi dejanska vožnja (premikanje vozila) morala obsegati 80 % celotnega letnega fonda delovnega časa za takšnega delavca. Ta pogoj je treba razlagati v smislu definicije delovnega časa iz 142. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji), pri čemer je efektivni delovni čas vsak čas, v katerem delavec dela, kar pomeni da je na razpolago delodajalcu in izpolnjuje svoje delovne obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Za dejanski delovni čas, prebit na delih voznika avtobusa, se tako v smislu Sklepa šteje čas, ko delavec dejansko opravlja delo voznika, to pa vključuje tudi npr. čas, ko stoji pred semaforjem, čaka na parkirišču zaradi uskladitve vožnje z voznim redom, čas priprave, pospravljanja vozila … Glede na navedeno je nepravilno zavzemanje pritožbe, da bi bilo treba pri ugotavljanju obstoja pogoja upoštevati le čas tožnikove vožnje v prometu. Zgolj ta čas, za dokazovanje katerega je toženec predlagal izvedbo dokaza z izvedencem računovodske stroke, ni bil odločilnega pomena, zato prvostopenjsko sodišče ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker dokaza ni izvedlo, niti ni nepopolno ugotovilo dejanskega stanja. Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožbe na stališča, zavzeta v Pdp 345/2018, saj je bil predmet te zadeve povsem drug (transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas). Prav tako neuspešno je sklicevanje na odločitev v zadevi Pdp 353/2017, saj ta ni temeljila na presoji določil citiranega Sklepa.

12. Ker v pritožbi zoper sodbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanem delu sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Glede na to je zavrnilo tudi pritožbo zoper sklep, s katerim je bilo tožniku upoštevajoč uspeh v postopku priznano povračilo stroška sodne takse (2. točka 365. člena ZPP).

13. Toženec sam krije stroške pritožb, saj z njima ni uspel (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP). Tožnik krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben strošek (prva odstavka 155. in 165. člena ZPP).