Jedro

Upoštevaje tožbene navedbe glede časa trajanja tožnikove zaposlitve pri toženi stranki (1 leto), slabše možnosti za ponovno zaposlitev (starost 53 let), zlasti pa obseg pravic, ki so tožniku priznane do prenehanja delovnega razmerja, je dosojeno denarno povračilo v višini 1 plače primerno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena med tožečo in toženo stranko za delovno mesto "specialist za povezovanje" bila sklenjena za nedoločen čas (I. točka izreka); da tožeči stranki delovno razmerje ni prenehalo 5. 9. 2023, temveč je trajalo z vsemi pravicami in obveznostmi iz pogodbe o zaposlitvi do 29. 12. 2023, ko se pogodba o zaposlitvi sodno razveže (II. točka izreka); tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz delovnega razmerja in jo za čas od 5. 9. 2023 do 29. 12. 2023 prijaviti v sistem zdravstvenega, pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter zavarovanja za primer brezposelnosti in ji za to obdobje za vsak mesec obračunati nadomestilo plače v višini 1.203,36 EUR bruto in ji izplačati ustrezen neto znesek nadomestila plače (III. točka izreka); tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki denarno povračilo v višini 1 mesečne plače, tj. v znesku 1.203,36 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku do zahtevanih 18 plač je zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka); tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati preostanek regresa za letni dopust za leto 2023 v višini 401,12 EUR in ji izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2023 do dneva plačila (V. točka izreka). Zavrglo je tožbo v delu, ki se nanaša na odvod davkov in prispevkov od zahtevanega nadomestila plače (VI. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka zavezanec za plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje (VII. točka izreka).

2. Zoper zamudno sodbo (pravilno zavrnilni del) se pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava po 341. členu ZPP. Sodišče je tožniku prisodilo zgolj denarno povračilo v višini 1 mesečne plače v višini 1.203,36 EUR od zahtevanega zneska 15.116,94 EUR (18 mesečnih plač). Po mnenju tožnika je sodišče nepravilno uporabilo določbo drugega odstavka 118. člena ZDR-1, s tem ko pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka ni upoštevalo možnosti delavca oziroma tožnika za novo zaposlitev, tj. dejstvo, da je tožnik star 53 let, ima hude zdravstvene težave in da so možnosti, da bi dobil novo zaposlitev, izjemno majhne. Prav tako sodišče ni upoštevalo okoliščin, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, saj je tožnik v tožbi navedel, da mu je tožena stranka na diskriminatoren način odpovedala pogodbo o zaposlitvi v smislu določbe 6. člena ZDR-1, torej da mu jo je odpovedala v času, ko je bil tožnik v bolniškem staležu. Ob pravilni uporabi določbe drugega odstavka 118. člena ZDR-1 bi sodišče ob upoštevanju navedenih okoliščin moralo tožniku v celoti prisoditi vtoževano denarno povračilo v višini 18 mesečnih plač v znesku 15.116,94 EUR, saj bi bila takšna odločitev v skladu z ustaljeno in veljavno sodno prakso. Glede na navedeno tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče izpodbijani del zamudne sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ki so navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP ni storilo, ter da je pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je ob odsotnosti odgovora na tožbo izdalo zamudno sodbo, s katero je ugotovilo, da je pogodba o zaposlitvi med strankama za delovno mesto "specialist za povezovanje" sklenjena za nedoločen čas in da tožniku pri toženi stranki ni prenehalo delovno razmerje 5. 9. 2023, temveč je trajalo do 29. 12. 2023, ko je pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo, kot je bilo zahtevano s tožbenim zahtevkom.

6. Ker je sodišče razvezalo pogodbo o zaposlitvi, je tožniku priznalo tudi ustrezno denarno povračilo po prvem odstavku 118. člena Zakona o delovnem razmerju (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ki določa, da denarno povračilo znaša največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih 3 mesecih pred odpovedjo. Sodišče prve stopnje je pri odmeri denarnega povračila pravilno upoštevalo drugi odstavek 118. člena ZDR-1, ki določa, da se višina denarnega povračila določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavljal za čas do prenehanja delovnega razmerja. Upoštevaje tožbene navedbe glede časa trajanja tožnikove zaposlitve pri toženi stranki (1 leto), slabše možnosti za ponovno zaposlitev (starost 53 let), zlasti pa obseg pravic, ki so tožniku priznane do prenehanja delovnega razmerja, je dosojeno denarno povračilo v višini 1 plače primerno. Po presoji pritožbenega sodišča je denarno povračilo prisojeno v primernem znesku in je primerljivo tudi z višinami denarnih povračil, ki se v sodni praksi prisojajo v podobnih primerih (prim. zadeve Pdp 777/2016, Pdp 1164/2014, Pdp 40/2022), zato je neutemeljena pritožba, ki se zavzema za zvišanje denarnega povračila (18 plač).

7. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).