Jedro

Pravnomočna sodba, na podlagi katerih so tožniki toženkam plačali pravdne stroške, je bila v revizijskem postopku razveljavljena, zato je odpadla pravna podlaga za izvedeno plačilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem ugodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da so toženke dolžne plačati tožnikom v 1. točki navedene zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. točka izreka). Tožnici K. G. je zavrnilo tožbeni zahtevek višji od prisojenega zneska 289,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2011 (2. točka izreka). Hkrati je odločilo, da so tožene stranke dolžne tožečim strankam povrniti njihove pravdne stroške v skupnem znesku 1.810,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožujejo toženke iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, in predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, s stroškovno posledico. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, saj je v zadevi podan dejanski stan iz 191. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Tožniki so dolg prostovoljno plačali, saj tožena stranka ni vložila izvršbe. Če so vložili revizijo, so vedeli, da niso dolžni plačati, zato ne morejo zahtevati vrnitve prostovoljno plačanih zneskov. Pridržati bi si morali pravico zahtevati plačane zneske nazaj, v primeru, če bodo z revizijo uspeli.

3. Tožniki na pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po ugotovitvi sodbe so tožniki plačali toženkam njihove pravdne stroške v višini 4.635,42 EUR na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča I P 2612/07 z dne 18. 4. 2008, ki je bila kasneje razveljavljena s sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 336/09 z dne 11. 11. 2010. Na podlagi teh ugotovitev sodba zaključi, da je odpadla pravna podlaga za izvedeno plačilo, pri čemer odločitev opre na določbo tretjega odstavka 190. člena OZ.

6. Nosilni razlog pritožbe je, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker gre za primer, kako se ne more zahtevati vrnitev, kot to določa 191. člena OZ(1). Pritožba sicer kot pritožbeni razlog uveljavlja tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki ga ne obrazloži (ne ponudi trditev, ki bi vzbujale dvom v pravilnost ugotovitev sodbe).

7. Pritožbeno sodišče soglaša s sodbo, da je podlaga za odločitev v tretjem odstavku 190. člena OZ. Materialnopravno pravilno je stališče sodbe, da ugotovljeno dejansko stanje ne nudi podlage za uporabo 191. člena OZ, kot vztraja pritožba. Zavzeto stališče ima podlago v utrjeni sodni praksi. Kot je v sodbi VS RS II Ips 193/2010 z dne 21. 11. 2013 zapisalo vrhovno sodišče, je plačilo, ki je dano zgolj zato, da se dolžnik izogne prisilni izvršbi in ko dolžnik očitno ne pristaja na prikrajšanje (ko dolžnik plača, obenem pa vlaga izredno pravno sredstvo), izenačeno s plačilom, ko si dolžnik ob plačilu izrecno pridržuje pravico zahtevati nazaj. Na tak način se stimulira dolžnike, da plačajo dolg, ki jim je naložen s pravnomočno sodbo, hkrati pa jim omogoča, da bodo dano dobili nazaj. Neutemeljene so zato trditve pritožbe, da bi si morali tožniki pridržati pravico zahtevati nazaj plačane zneske, če bodo z revizijo uspeli. Sicer pa je na trditve, ki jih ponavlja pritožba, da so tožniki prostovoljno povrnili obstoječi dolg (ni bila vložena izvršba) v zadostni meri in pravilno odgovorila že sodba (5. stran obrazložitve).

8. Po povedanem nista podana uveljavljana pritožbena razloga in ker tudi ni procesnih in materialnih kršitev na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem (ugodilnem) delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Toženke do povrnitve pritožbenih stroškov niso upravičene in je odločitev o zavrnitvi njihovega predloga za povrnitev pritožbenih stroškov vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Po tej določbi kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili.