Jedro

Sodišče druge stopnje je napačno ravnalo, ko je dokazno breme za pravilnost oziroma pravočasnost vložitve tožbe prevalilo na tožnika.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sklep sodišča druge stopnje razveljavi ter zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je toženec motil tožnika v njuni posesti drvarnice pod teraso pri hiši F., Š. L. s tem, da je dne 1.7.1995 na vrata te drvarnice namestil ključavnico obešanko in jima s tem preprečil dostop v drvarnico.

Naložilo mu je vzpostavitev prejšnjega stanja ter mu prepovedalo nadaljnje motenje posesti. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo ter tožnika obsodilo na povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke.

Proti sklepu sodišča druge stopnje je Državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. točki 1. odstavka 404. člena v zvezi s 1. odstavkom 354. člena ZPP. Sodišču očita, da je nepravilno uporabilo 2. odstavek 113. člena ZPP, to pa je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa. Državno tožilstvo podrejeno uveljavlja še bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Določba 2. odstavka 113. člena ZPP je bila nepravilno uporabljena s tem, ko je sodišče odvzelo dokazno vrednost dejstvu, da je tožnikov pooblaščenec dne 10.7.1995 oddal priporočeno pošiljko na pošto pod št. R ... za Okrajno sodišče v Š. L., ki se je potem na sodišču izgubila. Sodišče je nepravilno ravnalo, ko je tožniku postavilo še dodatni pogoj, da dokaže tudi vsebino izgubljene pošiljke. Tožnik je poslal pošiljko v skladu z določilom 2. odstavka 113. člena ZPP priporočeno po pošti in se zaradi tega dan oddaje na pošto šteje za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Prav nepravilna uporaba tega določila pa je vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa. Kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP pa je sodišče storilo s tem, ko je izdalo tako pomanjkljiv sklep, da ga ni mogoče preizkusiti. Izrek sklepa nasprotuje razlogom sklepa. S sklepom je sodišče druge stopnje odločilo meritorno v posestni zadevi, ker je zahtevek zavrnilo, iz obrazložitve sklepa pa izhaja, da je bila tožba vložena po preteku zakonsko določenega 30-dnevnega subjektivnega roka in bi jo zato moralo sodišče zavreči. Zaradi tega predlaga, da vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sklep sodišča druge stopnje razveljavi ter vrne zadevo sodišču druge stopnje v novo odločanje.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena pravdnima strankama v skladu s 3. odstavkom 390. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v povezavi z 2. odstavkom 408. člena ZPP, ki nanjo nista odgovorili.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotavlja, da je sodišče druge stopnje napačno ravnalo, ko je dokazno breme za pravilnost oziroma pravočasnost vložitve tožbe prevalilo na tožnika.

Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožeča stranka dokazala oddajo priporočene pošiljke na pošto dne 10.7.1995 pod št. R ... Dokazala jo je s podatki iz poštne oddajne knjige, z izdajnico ter podatki, ki jih je zbrala predstojnica Okrajnega sodišča v Š. L. (uradni zaznamek z dne 13.9.1995, l.št. 5 spisa). Ker je iz navedenih podatkov izhajalo tudi, da je bila tega dne za Okrajno sodišče v Š. L. odpravljena le ta pošiljka ter da te pošiljke na sodišču na nobenem oddelku ni bilo mogoče najti, je sodišče to okoliščino pravilno štelo v korist tožeče stranke. Ko nato tudi z dodatnimi poizvedbami ni bilo mogoče ovreči trditve tožeče stranke, da je bila pod navedeno številko in navedenega dne dejansko poslana sodišču prav tožba, ki je bila potem v drugopisu poslana pozneje, je pravilno ravnalo, ko je tožbo meritorno obravnavalo. Dejstvo, da je tožeča stranka drugopis tožbe poslala ponovno in zopet priporočeno šele 11.9.1995, ni takšno dejstvo, ki bi imelo za posledico prevalitev dokaznega bremena na tožečo stranko. Tožeča stranka je morala sanirati izgubo tožbe tako, da je poslala drugopis ponovno. Tudi ponovna dostava pooblastila, pa čeprav z datumom 10.7.1995, sama po sebi ne dokazuje, da ga je tožeča stranka antidatirala oziroma ne izključuje možnosti, da tedaj pooblastilo ni bilo priloženo tožbi.

Vrhovno sodišče zato soglaša z mnenjem Državnega tožilstva Republike Slovenije, da je sodišče druge stopnje s tem, ko je dokazno breme prevalilo na tožečo stranko, kršilo 2. odstavek 113. člena ZPP.

Ker je sodišče druge stopnje zmotno odločilo o pravočasnosti tožbe zaradi motenja posesti, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 394. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 408. člena ZPP moralo sklep sodišča druge stopnje razveljaviti in ga vrača temu sodišču v novo odločanje. Sodišče druge stopnje bo v nadaljevanju postopka moralo izčrpati tudi tisti del pritožbe, s katerim tožena stranka ugovarja pravilnosti odločitve o obstoju motenja posesti.

Ker je vrhovno sodišče ugodilo glavnemu razlogu, zaradi katerega je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena, ni bilo treba odločati o podrejenem ugovoru.