Jedro

Ker tožnik v roku treh dni po prenehanju bolezni tožencu ni predložil zdravniškega potrdila, ga je toženec utemeljeno izbrisal iz evidence brezposelnih oseb.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 1. 10. 2009 in št. ... z dne 14. 12. 2009. Sklenilo je, da stroški postopka bremenijo proračun.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču prve stopnje očita, da je zagrešilo kršitev določila 8. člena ZPP. Odločitev je oprlo predvsem na zaslišanje svetovalke, izpoved lečeče zdravnice pa je na nekaterih mestih kar prezrlo, oziroma jo tolmačilo v nasprotju s tem, kar je izpovedala. Pri tem pa ni pojasnilo, zakaj je v večji meri sledilo izpovedi svetovalke. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno zaključilo, da se tožnik dne 28. 9. 2009 ob določeni uri ni javil na razgovor iz upravičenih razlogov, to je zaradi zdravstvenih težav, zaradi katerih je tudi obiskal svojo osebno zdravnico, zmotno pa je ugotovilo, da ni pravočasno in na ustrezen način o odsotnosti obvestil toženca. Tožnik je svojo odsotnost nedvomno pravočasno in ustrezno opravičil, saj je v roku največ treh dni telefonsko obvestil toženca o razlogu odsotnosti, nato pa je takoj, ko mu je zdravstveno stanje to dopuščalo, dostavil še zdravniško potrdilo. Sodišče prve stopnje je napačno povzelo izpoved tožnikove osebne zdravnice, saj je ugotovitev, da je opravičljiv razlog za odsotnost podan le za dan 28. 9. 2009, v nasprotju z njeno izpovedjo, da bi tožniku, če bi bil zaposlen, odprla bolniški stalež in ga čez dva do tri dni naročila na kontrolo. Izpovedala je tudi, da je možno, da je tožnik tri dni ležal in deset dni ni mogel od doma, kar je v nasprotju z zaključkom sodišča prve stopnje, da iz zdravniškega potrdila in izpovedi osebne zdravnice izhaja, da je bil opravičljiv razlog za odsotnost s svetovalnega razgovora podan le en dan. Osebna zdravnica je izpovedala tudi, da tožniku bolniškega lista ni izdala, ker je nezaposlen. Meni, da iz izpovedi osebne zdravnice izhaja, da je tožnik zdravniško potrdilo predložil tožencu v določenem roku. Uveljavlja povrnitev stroškov pritožbe.

Toženec v odgovoru na pritožbo poudarja, da je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo vso listinsko dokumentacijo in izpovedi tožnika in prič ter pravilno ugotovilo, da se tožnik ni udeležil obveznosti pri svetovalki za zaposlitev ter svoje odsotnosti ni niti pravočasno niti ustrezno opravičil. Opozarja, da sta si izpovedbi tožnika in osebne zdravnice različni tako glede vzroka bolezni kot glede prejetih zdravil. Tožnik je v postopku pri tožencu zatrjeval, da je bil s svetovalnega razgovora odsoten zato, ker je k zdravniku peljal starše. Navaja, da je bil tožnik opozorjen na posledice neizpolnjevanja obveznosti brezposelnih oseb. Obveznost brezposelne osebe, da pravočasno opraviči svojo odsotnost, izhaja tudi iz sodne prakse pritožbenega sodišča. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), in na pravilno uporabo materialnega prava. V okviru navedenega preizkusa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti V tem socialnem sporu, ko tožnik izpodbija pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 14. 12. 2009 v zvezi s prvostopenjsko odločbo toženca z dne 1. 10. 2009, se spor nanaša na prenehanje vodenja v evidenci brezposelnih oseb. Gre za spor o tem, ali je bil tožnik zaradi bolezni opravičeno odsoten s svetovalnega razgovora in s tem na razpolago za zaposlitev. Toženec je namreč z izpodbijanima odločbama odločil, da se tožnik z dnem 28. 9. 2009 preneha voditi v evidenci brezposelnih oseb, ker s tem, ko se tega dne ni udeležil svetovalnega razgovora in odsotnosti zaradi bolezni ni pravočasno in ustrezno opravičil, ni bil na razpolago za zaposlitev. Takšno odločitev toženca je sodišče prve stopnje sprejelo, pritrjuje pa ji tudi pritožbeno sodišče. Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB; Ur. l. RS, št. 5/91 s spremembami), ki je veljal v spornem obdobju, je v 70. členu določal, da zavod preneha voditi osebo v evidenci brezposelnih oseb v določenih primerih, med drugim tudi, če brezposelna oseba ni na razpolago za zaposlitev. V prvem odstavku 17. c člena ZZZPB je bilo določeno, da je brezposelna oseba na razpolago za zaposlitev, če je dosegljiva zavodu vsak delovni dan 3 ure dnevno na naslovu prebivališča ali na naslovu, za katerega se dogovori z zavodom. Čas dosegljivosti določi zavod. Podrobnejšo ureditev glede razpolage za zaposlitev vsebuje Pravilnik o natančnejših pravilih za izpolnjevanje obveznosti brezposelnih oseb in o določitvi časa prenehanja in znižanja pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti (Pravilnik; Ur. l. RS, št. 56/2007). V prvi alineji drugega odstavka 5. člena je določeno, da se šteje, da je brezposelna oseba na razpolago za zaposlitev tudi v primeru, kadar se osebno javi pri zavodu na njegov poziv. Brezposelna oseba ima pravico biti odsotna v času dosegljivosti med drugim tudi zaradi lastne bolezni (sedma alineja 1. točke 1. odstavka 6. člena Pravilnika). Ob nenadni bolezni mora brezposelna oseba po 4. odstavku 8. člena Pravilnika obvestiti zavod najpozneje v treh dneh po prenehanju razloga za odsotnost. Odsotnost je po 9. členu Pravilnika opravičljiva, če brezposelna oseba predloži zavodu potrdilo zdravnika, in sicer v treh dneh po prenehanju razloga za odsotnost. Če brezposelna oseba ni dosegljiva v skladu s 5. členom Pravilnika, se šteje, da ni na razpolago (10. člen Pravilnika).

Glede na takšno pravno podlago v tej zadevi, ko ni sporno, da se tožnik dne 28. 9. 2009, ko je bil vabljen na svetovalni razgovor ob 11.35 uri, ni javil pri tožencu, temveč se je pri svetovalki za zaposlitev oglasil navedenega dne ob 13.20 uri, za odločitev ni bistvenega pomena le odgovor na vprašanje, ali je bil tožnik na dan, ko je bil vabljen na svetovalni razgovor odsoten zaradi bolezni, temveč tudi na vprašanje, ali je v roku treh dni po prenehanju bolezni tožencu predložil zdravniško potrdilo. Le v tem primeru je tožnikova odsotnost zaradi bolezni opravičljiva.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zaključilo, da se tožnik dne 28. 9. 2009 svetovalnega razgovora sicer ni udeležil zaradi bolezni, vendar odsotnosti ni pravočasno in ustrezno opravičil. Na podlagi izvedenih dokazov, zlasti izpovedi tožnika, njegove osebne zdravnice in svetovalke za zaposlitev, je skladno z 8. členom ZPP ugotovilo, da je bil pri tožniku razlog za odsotnost, to je bolezen, podan le dne 28. 9. 2009, zdravniško potrdilo pa je tožencu predložil šele skupaj s pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo toženca dne 26. 10. 2009, pri čemer se je oprlo zlasti na izpoved tožnikove osebne zdravnice, ki jo je utemeljeno štelo za prepričljivo. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje in pritrjuje njegovim ugotovitvam.

Osebna zdravnica je namreč izpovedala, da se je tožnik v ambulanti zglasil dne 28. 9. 2009 zaradi nelagodja v prsnem košu in palpitacij, zaradi česar mu je predpisala anksiolitike. Ocenila je, da ni verjetno, da tožnik zaradi takšnega stanja ni mogel od doma več dni. Izdala mu je potrdilo z dne 28. 9. 2009, iz katerega izhaja, da je bil navedenega dne v ambulanti zaradi bolezni. Bolniškega staleža mu ni odobrila, ker tožnik ni zaposlen, sicer bi mu ga odprla in naročila na pregled čez dva do tri dni. Sodišče prve stopnje je v tem delu utemeljeno sledilo izpovedi osebne zdravnice in je ni napačno interpretiralo, kot to zmotno uveljavlja pritožba. Tožnik v pritožbi neutemeljeno opozarja, da je osebna zdravnica kot možno potrdila njegovo izpoved, da je tri dni ležal in deset dni ni mogel od doma. Osebna zdravnica je namreč najprej jasno izpovedala, da ni verjetno, da tožnik več dni ni mogel od doma, in poudarila tudi, da se tožnik po 28. 9. 2009 pri njej ni več zglasil niti je ni kontaktiral. Tožnik je izpovedal, da se je spornega dne slabo počutil in imel vročino, nato pa je bil bolan še deset dni. Takšna tožnikova izpoved ni v skladu z izpovedjo njegove osebne zdravnice, ki je izpovedala tudi, da v zdravstvenem kartonu ni zabeleženo, da bi imel tožnik dne 28. 9. 2009 vročino in da bi mu bilo slabo. Sodišče prve stopnje zato utemeljeno ni verjelo tožniku, ki je kot razlog za odsotnost s svetovalnega razgovora pri svetovalki za zaposlitev sicer navajal bolezen staršev in s tem prihaja sam s sabo v nasprotje, temveč je sledilo osebni zdravnici in utemeljeno zaključilo, da je bil razlog za odsotnost podan le dne 28. 9. 2009. Tožnik tako v pritožbi neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje in pri tem neutemeljeno vztraja, da je svojo odsotnost nedvomno pravočasno in ustrezno opravičil, saj je v roku največ treh dni telefonsko obvestil toženca o razlogu odsotnosti, nato pa je takoj, ko mu je zdravstveno stanje to dopuščalo, tožencu dostavil še zdravniško potrdilo. S tem v zvezi je sicer svetovalka za zaposlitev nedvoumno izpovedala, da tožnik po telefonu toženca ni obvestil o bolezni, saj o tem ni zabeležke.

Ker je bil, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pri tožniku razlog za odsotnost zaradi bolezni podan le dne 28. 9. 2009, je tožnik zdravniško potrdilo, ki ga je predložil šele dne 26. 10. 2009 (kar je prepozno tudi glede na njegove navedbe, da je razlog za odsotnost trajal deset dni), tožencu predložil prepozno. Razlog za odsotnost s svetovalnega razgovora zato ni opravičljiv, kar pomeni, da tožnik dne 28. 9. 2009 ni bil na razpolago za zaposlitev, zaradi česar ga je toženec utemeljeno prenehal voditi v evidenci brezposelnih oseb.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, stroške pritožbe krije sam (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).