Jedro

Pri presoji zakonitosti pridržanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 morata biti oba pogoja za omejitev gibanja izpolnjena kumulativno, ves čas, ne le ob izreku tega ukrepa. Nadzor nad izpolnjevanjem pogojev za zakonitost pridržanja opravi sodišče po uradni dolžnosti, in ko se izkaže, da pridržanje ni ali ni več zakonito, pridržano osebo takoj izpusti. Pridržanje namreč pomeni grob poseg poseg v svobodo gibanja, zato si morajo pristojni organi prizadevati, da traja čim krajše obdobje. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje napačno razlagalo materialno pravo s tem, ko je zavzelo stališče, da je treba navzočnost prosilca zagotoviti dokler ni izdana odločba o prošnji za mednarodno zaščito.

Za ugotovitev dejstev je bilo potrebno opraviti razgovor s pritožnikom. To pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje opraviti presojo izpolnjevanja obeh pogojev za trajanje odrejenega ukrepa po tem, ko je bil ta razgovor opravljen.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1326/2022-17 z dne 6. 10. 2022 se delno spremeni tako, da se tožbi delno ugodi in se II. točka izreka sklepa Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-4387/2022/8 (1222-02) z dne 23. 9. 2022 spremeni tako, da se glasi: Prosilec je pridržan v prostorih Centra za tujce, Veliki otok 44/z, 6230 Postojna, in sicer od 23. 9. 2022, od 11.50 do vključno 28. 9. 2022. II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep št. 2142-4387/2022/8 (1222-02) z dne 23. 9. 2022 (v nadaljevanju sklep z dne 23. 9. 2022), s katerim je Ministrstvo za notranje zadeve tožniku omejilo gibanje zaradi ugotovitve določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstoja utemeljene nevarnosti, da bo pobegnil ter mu omejilo gibanje na prostore in območje Centra za tujce, Postojna, od 23. 9. 2022 od 11.50 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje do 23. 12. 2022 do 11.50 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec.

2. V obrazložitvi je navedlo, da so v obravnavanem primeru podani razlogi za omejitev gibanja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 in se pri tem sklicevalo na razloge izpodbijanega sklepa. Navedlo je, da ne verjame, da bo tožnik v Sloveniji počakal do konca azilnega postopka, saj je s svojimi dejanji izkazal, da nima namena ostati v Sloveniji, ker je po nastanitvi v sprejemnih prostorih azilnega doma te prostore zapustil z namenom, da bi odšel v Italijo, kar je sam povedal na osebnem razgovoru, ko ga je uradna oseba vprašala, zakaj je po podani prvi nameri zapustil sprejemne prostore. Ocenilo je tudi, da ne more slediti tožnikovim navedbam, da ob izpolnjevanju registracijskega lista ni dobro razumel tolmača, ker je na registracijskem listu napisano, da gre za prevod v jezik, ki ga vlagatelj namere razume – punjabi, pri tem je tudi napisano besedilo s pisavo tega jezika, iz registracijskega lista pa tudi ni razvidno, da bi imel tožnik kakršnekoli pripombe v zvezi s prevajanjem, zato meni, da ni dvoma, da je bil tožnik poučen o posledicah zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma. Strinjalo se je, da pomeni nastanitev v Centru za tujce poseg v osebno svobodo, vendar pa je poudarilo, da je v obravnavanem primeru ta poseg zakonit, ker obstaja zakonska podlaga zanj, tožnik pa je bil v jeziku, ki ga razume tudi obveščen o razlogih za odvzem prostosti. Zavrnilo je tudi tožbene navedbe o nesorazmernosti ukrepa in navedlo, da je ob izkazani tožnikovi begosumnosti toženka dovolj podrobno obrazložila, zakaj tožnika ni mogoče pridržati na drugačen način. Tožbene navedbe, da je razlog za omejitev gibanja že odpadel, ker je bil osebni razgovor že opravljen, pa je zavrnilo z utemeljitvijo, da je treba navzočnost prosilca zagotoviti dokler ni izdana odločba o prošnji.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper izpodbijano sodbo vložil pritožbo, v kateri navaja, da je bil z njim dne 28. 9. 2022 ob 13.30, torej pred glavno obravnavo že opravljen osebni razgovor. Zato meni, da je ocena sodišča prve stopnje, da je podan razlog za omejitev gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, napačna, saj morata biti oba razloga za omejitev gibanja podana kumulativno. Ne strinja se tudi z presojo sodišča prve stopnje, da njegova zapustitev prostorov azilnega doma zadostuje za ugotovitev, da je znatno begosumen. Pritožnik je prostore zapustil legitimno, ob tem pa ni vedel, da ne sme zapustiti Slovenije. Sodišču prve stopnje očita, da je napačno presodilo, da je bil pravilno poučen o posledicah zapustitve azilnega doma. Sklicuje se na zadevo I U 1322/2022-18, v kateri je isti tolmač, ki je prevajal pritožniku ob njegovem izpolnjevanju registracijskega lista, priznal, da dejansko prevaja urdu jezik in le občasno pomaga s prevodi v punjabi jezik ter da posledično, zaradi različnega dialekta lahko pride do nerazumevanja prevoda. Ker gre za enako dejansko stanje – nerazumevanje prevoda- tudi v tej zadevi, meni, da posledično dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno. Sodišču prve stopnje očita tudi, da pri presoji sorazmernosti ukrepa ni upoštevalo njegovih osebnih okoliščin, ker je šlo za enkratno dejanje, ki ni bilo naklepno. Poleg tega meni, da je njegova begosumnost zelo šibko izkazana, saj je azilni dom zapustil v skupini osmih prosilcev podnevi, brez, da bi se skrival, ker je bil prepričan, da se z vlakom lahko odpelje v Italijo, saj mu je tako povedal tihotapec. Vrhovnemu sodišču zato predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovi tožbi ugodi in sklep toženke odpravi, podredno pa, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v sodišču prve stopnje v nov postopek.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je tožba vložena zoper odločbo, s katero je bil pritožniku odrejen ukrep omejitve gibanja zaradi ugotovitve določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in ker obstaja utemeljena nevarnosti, da bo pritožnik pobegnil (druga alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1). Toženka je pritožniku navedeni ukrep odredila, ker je presodila, da je treba razjasniti in podrobneje ugotoviti, ali je bila pritožnikova slaba ekonomska situacija morebiti namerno povzročena s strani določenih subjektov, in da je pritožnik begosumen, ker je še pred prodajo prošnje za mednarodno zaščito zapustil sprejemne prostore azilnega doma in se namenil v Italijo. Pritožnik v tožbi ni ugovarjal, da ob izreku ukrepa niso bila ugotovljena navedena dejstva (na katerih temelji njegova prošnja za mednarodno zaščito). Glede na to in ker je tožena stranka ta pogoj za izrek ukrepa v obrazložitvi izpodbijanega sklepa tudi pojasnila z obrazložitvijo, da je za ugotovitev teh dejstev potreben še razgovor s pritožnikom, ni razloga, da bi sodišče dvomilo v zakonitost izrečenega ukrepa iz tega razloga. Tudi v pritožbi pritožnik ne trdi drugače. 7. Glede očitka begosumnosti pa pritožnik navaja, da dejstvo, da je azilni dom zapustil ne zadostuje za ugotovitev njegove begosumnosti, saj da je azilni dom zapustil v zmoti. Trdi, da zaradi nerazumevanja prevoda ni razumel, kakšne bodo posledice zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma. Očita kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ker je sodišče prve stopnje tožbo zavrnilo, medtem, ko je tožbi v zadevi I U 1322/2022- 18 ugodilo, kljub temu, da je v obeh zadevah prevajal tolmač za urdu jezik, in ne punjabi jezik in ker se je postavilo na stran toženke. Enako varstvo pravic je ustavno procesno jamstvo, ki ne zagotavlja enakih odločitev v drugih zadevah ne glede na presojo konkretnih okoliščin primera. Zgolj dejstvo, da je v obeh zadevah prevajal isti prevajalec pa samo po sebi tudi ne utemeljuje sklepa, da pritožnik ni vedel, da ne sme zapustiti azilnega doma.

8. Glede na to, da je pritožnik po prvi izraženi nameri za vložitev prošnje za mednarodno zaščito s podpisom na registracijskem listu potrdil, da je v jeziku, ki ga razume seznanjen s posledicami zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma, to besedilo na registracijskem listu pa je pritožnik na glavni obravnavi tudi prebral, s čimer je potrdil, da je besedilo na registracijskem listu napisano v njemu razumljivem punjabi jeziku (kar je sicer potrdil tudi tolmač, prisoten na glavni obravnavi), se Vrhovno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je bila predhodna informiranost pritožnika o posledicah zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma ustrezna, zato ni mogoče slediti navedbam pritožnika, da je bil glede zapustitve azilnega doma v zmoti. Pa tudi sicer, če pritožnik registracijskega lista ne bi prebral, kar sicer ne trdi, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da pritožnikove ostale individualne okoliščine kažejo na nevarnost pobega, saj je na osebnem razgovoru dne 23. 9. 2022 uradni osebi povedal, da v Sloveniji ne bi podal namere za vložitev prošnje, če ga policija ne bi obravnavala, saj je njegova ciljna država Italija, ter da je prostore azilnega doma zapustil z namenom, da bi odšel v Italijo.

9. Kršitve pravice iz 22. člena Ustave pa pritožnik ni izkazal niti z zatrjevano pristranskostjo sodišča prve stopnje, saj s tem očitkom zgolj posplošeno izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar pa ne zadošča za utemeljitev vsebine zatrjevane kršitve. Sodišče prve stopnje pa je tudi opravilo glavno obravnavo in se v izpodbijani sodbi opredelilo do pritožnikovih tožbenih navedb.

10. Glede na navedene konkretne okoliščine primera, je po presoji Vrhovnega sodišča pravilna in utemeljena tudi odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s sorazmernostjo ukrepa, pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo okoliščin kot so enkratnost dogodka in zmota, pa neutemeljen. Predvsem dejstvo, da je pritožnik tekom postopka večkrat izjavil, da je Italija njegova ciljna država in dejstvo, da je prav z namenom odhoda v Italijo tudi zapustil azilni dom, tudi po presoji Vrhovnega sodišča kaže na to, da je ukrep omejitve gibanja na Center za tujce ob upoštevanju pogojev nujnosti, razumnosti in sorazmernosti njegove uporabe za pritožnika utemeljen. Ob izdaji je bil torej izpodbijani sklep toženke zakonit. 11. Utemeljen pa je pritožbeni ugovor, da so razlogi za pridržanje že prenehali, ker je bil s pritožnikom 28. 9. 2022 ob 13.30 uri, torej po izdaji izpodbijanega sklepa že opravljen osebni razgovor.

12. Pri presoji zakonitosti pridržanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 morata biti oba pogoja za omejitev gibanja izpolnjena kumulativno, ves čas, ne le ob izreku tega ukrepa. Nadzor nad izpolnjevanjem pogojev za zakonitost pridržanja opravi sodišče po uradni dolžnosti, in ko se izkaže, da pridržanje ni ali ni več zakonito, pridržano osebo takoj izpusti.1 Pridržanje namreč pomeni grob poseg poseg v svobodo gibanja, zato si morajo pristojni organi prizadevati, da traja čim krajše obdobje.2 Glede na navedeno je sodišče prve stopnje napačno razlagalo materialno pravo s tem, ko je zavzelo stališče, da je treba navzočnost prosilca zagotoviti dokler ni izdana odločba o prošnji za mednarodno zaščito.

13. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa tožene stranke, je bil za ugotovitev dejstev potrebno opraviti razgovor s pritožnikom. To pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje opraviti presojo izpolnjevanja obeh pogojev za trajanje odrejenega ukrepa po tem, ko je bil ta razgovor opravljen, na kar se je pritožnik celo skliceval v pripravljalni vlogi z dne 5. 10. 2022 in izrecno uveljavljal, da so zato razlogi za njegovo pridržanje prenehali.

14. Navedbam, da je bil s pritožnikom osebni razgovor opravljen 28. 9. 2022 ob 13.30 uri in da so zato razlogi za pritožnikovo pridržanje prenehali, toženka ni oporekala, ne pred sodiščem prve stopnje, ne v tem pritožbenem postopku, saj odgovora na pritožbo ni vložila. To dejstvo je torej za stranki nesporno. Ker je bil ukrep omejitve gibanja odrejen z namenom, da se s pritožnikom opravi osebni razgovor za ugotovitev potrebnih dejstev, osebni razgovor pa je že bil opravljen, ni več pogoja, ki ga zakon predpisuje za zakonito omejitev gibanja. Tožena stranka namreč ne navaja, da dejstva, zaradi katerih je bil potreben razgovor, na tem razgovoru niso bila ugotovljena. To pomeni, da je izpodbijani sklep toženke nezakonit že od 28. 9. 2022 dalje, zato ga je bilo treba v tem delu odpraviti.

15. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 3. točke tretjega odstavka 80. člena ZUS-1 pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je II. točko izreka izpodbijanega sklepa tožene stranke odpravilo v delu, ki se nanaša na čas po 28. 9. 2022, in ga z opredelitvijo časovnega trajanja omejilo na čas do vključno 28. 9. 2022. 16. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano zavrnilno sodbo na podlagi 76. člena ZUS-1. 1 Glej šesti odstavek 84. člena ZMZ-1 in peti odstavek 9. člena Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (v nadaljevanju Direktiva o sprejemu 2013/32/EU), Ur. l. EU, št. L 180/96 ter sodba Sodišča Evropske unije v združenih zadevah C-704/20 in C-39/21 z dne 8. 11. 2022. 2 Glej prvi odstavek 9. člena Direktive o sprejemu 2013/33/EU.