Jedro

Tožnik je že v tožbi zatrjeval nezakonitost odločitve prvostopenjskega organa tožene stranke, ki je bila s kasneje izdanim oziroma sprejetim sklepom samo še potrjena in se zato očitek nezakonitosti, v sicer pravočasno vloženi tožbi zaradi molka organa, razširja tudi na kasneje izdan sklep. Zato še poseben ugovor (nova tožba - razširitev zahtevka) zoper tak sklep ni potreben.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama trpi revizijske stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, razveljavilo sklepa direktorja tožene stranke z dne 23.12.1993, potrjen s sklepom komisije za pritožbe tožene stranke z dne 8.2.1994, ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo in da ga je tožena stranka dolžna sprejeti nazaj na delo in mu izplačati vse denarne obveznosti za čas, ko ni delal pri toženi stranki.

Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji je navajala, da je sodišče v izpodbijani sodbi odločalo napačno, in bi moralo tožbo zavreči, saj je tožnik že ob vložitvi tožbe 14.3.1994 oziroma 15.3.1994 vedel za sklep tožene stranke z dne 8.2.1994 in bi ga zato moral že v tožbi izrecno izpodbijati, pa čeprav ga je tožnikov pooblaščenec formalno prejel res šele 16.3.1994, to je po vložitvi tožbe. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi pritožbi tožene stranke ter spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožbo zavrže. Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP-77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94), ki se glede na določbo prvega odstavka 498. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) v tem sporu še uporablja, vročena tožniku, ki je na revizijo odgovoril, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V odgovoru na revizijo je tožnik prerekal revizijske navedbe in predlagal zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP-77, na katero pazi sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP-77). Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če se jih v reviziji uveljavlja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni preizkusilo, ker jih revidentka ni navajala.

Po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP-77 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče sodbe v delu, kjer se revizija nanaša na ugotovitev dejanskega stanja, ni preizkušalo.

Po določbi prvega odstavka 83. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90), ki ga je sodišče uporabilo v spornem primeru, lahko delavec, če ni zadovoljen z dokončno odločitvijo pristojnega organa v organizaciji ali če ta ne odloči v 30 dneh od vložitve zahteve oziroma ugovora, v nadaljnih 15 dneh zahteva varstvo svojih pravic pri pristojnem sodišču. Sodišče je na podlagi dokaznih listin ugotovilo, da je bil pooblaščencu tožnika vročen sklep drugostopenjskega organa tožene stranke 16.3.1994 (samo ta ugotovitev je lahko pomembna za odločitev glede na določbo 138. člena ZPP-77), kar pomeni, da je bil sklep sprejet že po vložitvi tožbe. Zato glede na določbo tretjega odstavka 23. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94), po mnenju revizijskega sodišča ne obstaja pravna podlaga za zavrženje tožbe, kar je pravilno ugotovilo že sodišče v izpodbijani sodbi. Tožnik je že v tožbi zatrjeval nezakonitost odločitve prvostopenjskega organa tožene stranke, ki je bila s kasneje izdanim oziroma sprejetim sklepom samo še potrjena in se zato očitek nezakonitosti, v sicer pravočasno vloženi tožbi zaradi molka organa, razširja tudi na kasneje izdan sklep. Zato še poseben ugovor (nova tožba - razširitev zahtevka) zoper tak sklep ni potreben (v zvezi s tem vprašanjem je revizijsko sodišče sprejelo stališče v številnih zadevah, med drugimi v sklepih opr. št. VIII Ips 92/99 z dne 5.10.1999 in VIII Ips 214/99 z dne 4.4.2000). V citiranem določilu 23. člena in določilih 24. člena ZDSS je sodišče imelo podlago za meritorno odločanje.

Zato je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP-77 revizijo zavrnilo.

O stroških je revizijsko sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP-77. Sodišče je določbe ZPP-77 in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).