Jedro

Izdatek v zvezi z zastopanjem je tudi obveznost plačila davka na dodano vrednost, ki znaša 19%. Zato je sodišče pri odločanju, katere stroške mora stranki, ki je v pravdi upravičena do povrnitve le-teh, nasprotna stranka povrniti, dolžno upoštevati tudi odvetnikovo obveznost plačila davka na dodano vrednost - in to od tistih stroškov odvetniškega zastopanja, ki se priznajo odvetniku po prvem odstavku 155. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu - to je pod 2. tč. izreka o v znesku 298.634,35 SIT še terjanih a nepriznanih pravdnih stroškov sedme tožene stranke - delno tako spremeni, da se tožeči stranki, naloži poleg obveznosti povrnitve stroškov iz neizpodbijanega dela 2. tč. izreka prvostopnega sklepa še, da mora plačati sedmi toženi stranki 63.157,86 SIT stroškov prvostopnega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.8.1999 dalje do plačila v 15 dneh pod grožnjo izvršbe, medtem ko se v ostalem pritožba zavrne kot neutemeljena in se za nadaljnji znesek 235.476,49 SIT spp sedmi toženi stranki nepriznanih pravdnih stroškov sklep sodišča prve stopnje v (izrecno sicer nezapisanem) zavrnilnem delu pod 2. točko njegovega izreka potrdi. Tožeča stranka je dolžna plačati sedmi toženi stranki 19.400,60 SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.1.2000 dalje do plačila v 15 dneh pod grožnjo izvšrbe.

Obrazložitev

Potem ko je sodišče prve stopnje zaradi umika tožbe zoper sedmega toženca v tej zadevi s sklepom ustavilo postopek glede njega (1. tč. izreka), je z izpodbijanim delom istega sklepa odločilo tudi o pravdnih stroških imenovanega sedmega toženca in sicer tako, da je tožeči stranki naložilo plačilo njegovih stroškov do zneska 310.455,25 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa dalje do plačila, medtem ko je višji stroškovni zahtevek sedmega toženca za nadaljnji terjani znesek 298.634,35 SIT spp smiselno zavrnilo (2. tč. izreka). Svojo odločitev o pravdnih stroških je oprlo na določbe prvega odstavka 158. člena ter 155. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99). Zoper sklep sodišča prve stopnje je sedmi toženec vložil pritožbo. Izpodbija ga le v delu odločitve o pravdnih stroških - in to za znesek 298.634,35 SIT po njegovem mnenju premalo priznanih mu stroškov. Smiselno in obrazloženo uveljavlja kot pritožbeni razlog predvsem zmotno uporabo materialnega prava, čeprav se sicer sklicuje na vse zakonsko predvidene pritožbene razloge kot uveljavljane. Meni, da bi mu moralo sodišče poleg stroška 50 točk za konferenco s stranko, priznati po Odvetniški tarifi tudi 50 točk za pregled listin, glede na vrednost spornega predmeta pa bi mu moralo v skladu s tar. št. 13/1 Odvetniške tarife priznati kot nagrado za odgovor na tožbo 2000 točk in ne le 1500 točk. Razen tega sedmi toženec z vlogo z dne 23.8.1999 ni zgolj priglasil stroškov postopka, kot to razloguje sodišče prve stopnje, temveč je ob tem podal v tej vlogi tudi izjavo, da soglaša z umikom tožbe. Zato je upravičen do povrnitve stroškov nagrade za sestavo tudi te vloge v vrednosti 2000 točk - in ne le 100 točk, kot mu jih priznava sodišče prve stopnje. Končno graja tudi prvostopni obračun davka na dodano vrednost. Odvetniška tarifa je netto tarifa in se zato davek na dodano vrednost kot dajatev, ki gre državi, priračuna na netto tarifo v višini 19% - in ne zgolj v višini 13,5%, kot je to napačno storilo sodišče prve stopnje, sklicujoč se na stališče Ministrstva za finance, ki ni pravni vir. Formalnega pritožbenega predloga sedmi toženec ni ponudil. Pritožba je delno utemeljena. Sedmi toženec (v nadaljevanju: toženec) neutemeljeno terja priznanje stroškov nagrade odvetniku za "pregled listin" (v vrednosti 50 točk), saj v obravnavanem primeru pregled listin ni bil opravljen kot posebno opravilo v pomenu tar. št. 33 Odvetniške tarife, temveč kvečjemu v zvezi z vložitivjo odgovora na tožbo. Gre torej za opravilo, zajeto v opravilu iz druge tarifne številke, za katero se odvetniku posebej priznava nagrada (za sestavo odgovora na tožbo po tar. št. 14/1) in zato ni upravičen do vrednotenja "pregleda listin" kot posebnega opravila. Enako velja tudi za "konferenco s stranko", ki pa jo je sodišče tožencu priznalo (zmotno) kot strošek, vendar v ta del prvostopne odločitve na podlagi zgolj toženčeve pritožbe ni bilo mogoče poseči. Prvostopno ovrednotenje vloge, ki je stroškovnik in izjava o soglašanju z umikom tožbe, s 100 točkami, pa ima oporo v tar. št. 34 Odvetniške tarife in je sleherno zavzemanje toženca za višje oz. drugačno vrednotenje te vloge neutemeljeno. Upravičeno pa se toženec zavzema za povračilo stroškov nagrade za sestavo odgovora na tožbo v vrednosti 2000 točk (dodatno torej povečanje za 500 točk), saj terja glede na vrednost spornega predmeta takšno odmero določba drugega odstavka tar. št. 13/1 v zvezi s tar. št. 14/1 Odvetniške tarife. Prav tako pa utemeljeno graja prvostopni obračun davka na dodano vrednost. Izdatek v zvezi z zastopanjem je tudi obveznost plačila davka na dodano vrednost, ki znaša 19%. Zato je sodišče pri odločanju, katere stroške mora stranki, ki je v pravdi upravičena do povrnitve le-teh, nasprotna stranka povrniti, dolžno upoštevati tudi odvetnikovo obveznost plačila davka na dodano vrednost - in to od tistih stroškov odvetniškega zastopanja, ki se priznajo odvetniku po prvem odstavku 155. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Glede na vse doslej obrazloženo je toženec torej upravičen do povrnitve dodatnih stroškov v vrednosti 500 točk iz naslova nagrade za sestavo odgovora na tožbo - ali skupaj do povrnitve stroškov v vrednosti 2150 točk (in ne le 1650 točk), od katerih znaša 19% davka na dodano vredost 408,50 točk. Ker je sodišče prve stopnje iz naslova davka na dodano vrednost tožencu že priznalo 185,87 točk, mu gre dodatno iz tega naslova še 222,63 točk (408,50 - 185,87), skupno pa dodatno 722,63 točk (500 točk + 222,63 točk) - kar znaša ob upoštevanju vrednosti točke 87,40 SIT skupno torej 63.157,86 SIT. To pa je tudi znesek, v katerem je bilo treba toženčevi pritožbi na podlagi določbe 3. točke 365. člena ZPP ugoditi in izpodbijani sklep ustrezno delno spremeniti, v ostalem pa pritožbo na podlagi določbe 2. točke 365. člena istega zakona kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje. Glede na delni uspeh s pritožbo (154. člen ZPP) je toženec upravičen tudi do delne povrnitve stroškov pritožbenega postopka, ki so bili odmerjeni od zneska 63.157,86 SIT, s katerim je toženec v postopku s pritožbo uspel - in to na način, kot je razvidno iz pritožbi priobčenega stroškovnika.