Jedro

Na prvem mestu je korist deklice. Ta je varovana v največji meri, če deklici ne bo treba spreminjati okolja, v katerem živi, če mati deklice ne bo zastraševala in pri njej vzbujala odpora do očeta in če bodo stiki še naprej potekali redno. V primeru, če bo mati stike ponovno začela onemogočati, ali bo - kot je navedla izvedenka - pri deklici vzbujala ambivalenco, strah ali neustreznih pričakovanja ter odpor, bodo glede na dosedanji dokazni postopek podani razlogi za takojšnjo odločitev, da se deklico zaupa očetu. Če se mati ob povsem jasnem izvedenskem mnenju, da takšno ravnanje predstavlja psihično nasilje nad otrokom, ne bo v prihodnje vzdržala takšnega ravnanja, bo to jasen znak, da nikakor ni sposobna skrbeti za uveljavljanje otrokovih koristi.

Izrek

1. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Tožnik je s tožbo z dne 10.2.2006 od sodišča zahteval, naj zato, ker mu toženka onemogoča stike z mld. hčerko P., toženki odvzame varstvo in vzgojo in jo zaupa njemu, toženki naloži plačilo preživnine ter uredi tudi način izvajanja stikov med mld. P. in toženko.

Sodišče prve stopnje je o zadevi odločalo dvakrat. Prvič je s sodbo opr. št. P 510/2006-IV z dne 27.3.2007 njegovemu tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo. Zoper takšno odločitev se je pritožila toženka in višje sodišče je s sklepom opr. št. IV Cp 3187/2007 z dne 1.8.2007 pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo. V obrazložitvi je navedlo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da mati povsem neutemeljeno preprečuje stike med P. in tožnikom, da stikov ni mogoče izvrševati niti ob strokovni pomoči centra za socialno delo in da tožnik, če bi prevzel skrb za varstvo in vzgojo P., tožnici stikov ne bi onemogočal. Vendar je višje sodišče ocenilo, da sodišče prve stopnje ni dovolj natančno ugotovilo dejanskega stanja glede obstoja zadnjega pogoja, ki mora biti po šestem odstavku 106. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 69/04, v nadaljevanju ZZZDR) izpolnjen, da lahko sodišče otroka zaupa drugemu od staršev v varstvo in vzgojo. Gre za oceno, ali je res le na tak način mogoče zavarovati otrokove koristi. Višje sodišče je opozorilo, da bo moralo sodišče prve stopnje zahtevati dopolnitev izvedenskega mnenja in izvedenki naložiti, naj izhaja iz dejstva, da toženka stikov ne bo omogočala, in naj ob takšnem izhodišču oceni, kakšna odločitev bi - glede na že ugotovljene osebnostne značilnosti obeh staršev in posledično njuno sposobnost poskrbeti za kvalitetno varstvo in vzgojo hčerke, zlasti pa tudi upoštevajoč osebnostne lastnosti P. - v manjši meri škodljivo vplivala na njen osebnostni in identitetni razvoj: da kljub takšnemu škodljivemu ravnanju ostane pri materi ali da jo sodišče zaupa očetu.

Sodišče prve stopnje je po ponovljenem sojenju tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo, je pa po uradni dolžnosti na novo uredilo način izvrševanja stikov med tožnikom in mld. P.. Odločilo je tudi, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

Zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je višje sodišče v prvi razveljavitveni odločbi sodišču prve stopnje naložilo, naj pri oceni izhaja iz dejstva, da mati stikov tudi v prihodnje ne bo omogočala. Sodišče prve stopnje je sicer izvedenki naložilo dopolnitev izvedenskega mnenja, vendar ne z izhodiščem, da mati stikov ne bo omogočala. Tožnik navaja, da je sicer res, da so stiki po izdaji začasne odredbe, s katero je bila materi zagrožena kazen v višini 500,00 EUR, stekli, vendar meni, da to ne more biti razlog za zavrnitev njegovega tožbenega zahtevka. Poudarja, da je glede na dosedanje ravnanje toženke zelo verjetno, da bo zaradi zavrnitve tožnikovega zahtevka, stike začela ponovno onemogočati. Tožnik opozarja, da je izvedenka navedla, da bi v primeru, če bi mati pri otroku še naprej vzbujala ambivalenco, strah, ali neustrezna pričakovanja ter odpore, to lahko ocenili kot psihično nasilje nad otrokom. V tem primeru, bi bila predodelitev P. manj škodljiva kot izpostavljenost takemu posrednemu in neposrednemu zastraševanju. Tožnik opozarja, da toženka ves čas P. obremenjuje s svojimi strahovi, bojaznimi in nezaupanjem do njega, podaja lažne ovadbe in se pri tem sploh ne zaveda, kako zelo škodi hčerki. Navaja, da je izvedenka svetovala, naj toženka poišče pomoč družinskega terapevta, toženka pa v zvezi s tem ni storila ničesar. Meni, da vse to kaže, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna. Opozarja, da sodišče tudi ni napravilo ocene tožnikovih in toženkinih osebnih značilnosti in njunega psihosocialnega funkcioniranja, čeprav mu je višje sodišče dalo napotke v tej smeri. Meni, da toženka pri otroku še vedno vzbuja ambivalenco, strah in neustrezna pričakovanja, da je to psihično nasilje nad hčerko in so podani razlogi za odločitev, da jo sodišče zaupa njemu v varstvo in vzgojo. Meni tudi, da bi moralo sodišče prve stopnje plačilo njegovih stroškov postopka naložiti toženki vsaj do dneva, ko je ponovno začela omogočati stike, ker je vzrok za začetek postopka povzročila ona.

Toženka pa se pritožuje le zoper odločitev o stroških postopka, saj meni, da bi moral tudi njene stroške kriti tožnik, ker s tožbenim zahtevkom ni uspel. Pritožbi sta bili vročeni nasprotni stranki, ti pa nanju nista odgovorili.

Pritožbi nista utemeljeni.

Višje sodišče je že v prvi odločbi poudarilo, da ZZZDR v šestem odstavku 106. člena določa, da sodišče lahko otroka zaradi onemogočanja stikov zaupa drugemu od staršev le, če ugotovi, da je le tako mogoče varovati otrokovo korist. Torej za odločitev ni pomembna korist enega ali drugega od staršev, ampak izključno korist otroka tudi na račun pravic staršev. Poudarilo je tudi, da mora v okviru te ocene sodišče s pomočjo izvedenca - ker samo tega strokovnega znanja nima - oceniti kaj je za otroka manj (bolj) škodljivo; da ostane pri tistemu od staršev, ki stike onemogoča, ali, da ga sodišče zaupa drugemu od staršev. Pri tem pa mora sodišče najprej oceniti sposobnost obeh staršev za varstvo in vzgojo otroka, upoštevajoč zlasti njune osebnostne značilnosti in psihosocialno funkcioniranje, prav tako pa tudi druge okoliščine, med katerimi so tudi materialni pogoji.

P. je stara osem let. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da nenadna izguba stalnega, domačega in njej ljubega okolja in radikalne spremembe v načinu življenja ne bi dobro vplivale na deklico. Izvedenka je navedla, da bi ta sprememba deklico najverjetneje spravila v hujšo čustveno stisko in občutje ogroženosti, ob katerih bi bilo resno porušeno njeno duševno ravnovesje. Sodišče je na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo tudi, da je deklica zaradi zaščitniškega odnosa matere manj emocionalno in socialno zrela in nekoliko slabše vključena v širši socialni prostor. Izvedenka je ves čas postopka vztrajala pri oceni, da so stiki med tožnikom in P. nujni za normalen razvoj deklice. Ni res, kar navaja tožnik, da izvedenka ni podala ocene, kakšna odločitev bi ob predpostavki, da bo toženka stike še vedno onemogočala (in glede na že ugotovljene osebnostne značilnosti obeh staršev in posledično njuno sposobnost poskrbeti za kvalitetno varstvo in vzgojo hčerke, zlasti pa tudi upoštevajoč osebnostne lastnosti P.) v manjši meri škodljivo vplivala na njen osebnostni in identitetni razvoj: da kljub takšnemu škodljivemu ravnanju ostane pri materi ali da jo sodišče zaupa očetu. Izvedenka je povedala, da bi bilo v tem primeru za P. manj škodljivo, da jo sodišče zaupa v varstvo in vzgojo očetu, ker - kot je povzel tudi tožnik v pritožbi - vzbujanje ambivalence, strahu ali neustreznih pričakovanj ter odpora predstavlja psihično nasilje nad otrokom. Izvedenka je jasno povedala, da bi bila v tem primeru predodelitev P. manj škodljiva kot izpostavljenost takemu posrednemu in neposrednemu zastraševanju.

Iz podatkov v spisu je razvidno, da je bila na naroku za glavno obravnavo ob soglasju pravdnih strank dne 2.10.2007 izdana začasna odredba, s katero je bil urejen način izvrševanja stikov med tožnikom in P. ob prisotnosti strokovne delavke pristojnega centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD). Začasna odredba je bila izdana za čas do 14.11.2007. Dne 16.11.2007 je direktor CSD sodišče obvestil, da stiki potekajo v redu in ocenil, da bi lahko potekali brez prisotnosti tretjih oseb, ker P. ne kaže nikakršnega strahu pred očetom in stiki potekajo v obojestransko veselje in zadovoljstvo. Dne 18.12.2007 je sodišče izdalo novo začasno odredbo, po kateri so stiki med očetom in P. potekali vsako drugo soboto in nedeljo od 11. do 19. ure, nato pa je 29.1.2008 izdano začasno odredbo popravilo tako, da so stiki potekali en teden v soboto, drugi teden pa v nedeljo. Dne 18.6.2008 je bila izdana nova začasna odredba, po kateri so stiki potekali vsak drugi vikend od petka od 19. ure do nedelje do 19. ure, ter polovico počitnic. Res je, na kar opozarja tožnik, da je toženka med tem ponovno podala ustno ovadbo zoper njega, ker naj bi deklico opekel s cigareto. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bili očitki tožnice neutemeljeni, saj bi tudi, če je res prišlo do opekline na način, kot je navedla tožnica, šlo za nenamerno poškodbo. Vendar je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da stiki (razen nekaj opravičenih izostankov zaradi bolezni) redno potekajo in da so se bistveno spremenilo okoliščine od razveljavitvene odločbe sodišča druge stopnje.

Upoštevajoč, da stiki med tožnikom in P. že leto dni redno potekajo in ob ugotovitvi izvedenke, da bi bila odločitev o menjavi okolja deklici v korist le, če bi mati stike še naprej onemogočala, je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je tožbeni zahtevek tožnika zaenkrat zavrnilo in po uradni dolžnosti uredilo stike tako, kot so bili urejeni z zadnjo začasno odredbo. Pravilno je poudarilo, da je na prvem mestu korist P., ta pa je varovana v največji meri, če deklici ne bo treba spreminjati okolja, v katerem živi, če mati deklice ne bo zastraševala in pri njej vzbujala odpora do očeta in če bodo stiki še naprej potekali redno. V primeru, če bo mati stike ponovno začela onemogočati, ali bo - kot je navedla izvedenka - pri P. vzbujala ambivalenco, strah ali neustreznih pričakovanja ter odpor, pa bodo glede na dosedanji dokazni postopek podani razlogi za takojšnjo odločitev, da se P. zaupa očetu. Če se mati ob povsem jasnem izvedenskem mnenju, da takšno ravnanje predstavlja psihično nasilje nad otrokom, ne bo v prihodnje vzdržala takšnega ravnanja, bo to jasen znak, da nikakor ni sposobna skrbeti za uveljavljanje otrokovih koristi.

Neutemeljeni pa sta tudi pritožbi obeh pravdnih strank zoper odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. ZPP v 413. členu določa, da v sporih iz razmerij med starši in otroki odloči senat o stroških postopka po prostem preudarku. Res je, kar navaja toženka, da je bil tožbeni zahtevek zavrnjen in bi ob uporabi pravila o doseženem uspehu v postopku tožnik moral povrniti toženki njene stroške postopka. Vendar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je bil razlog, zaradi katerega je bilo treba postopek sploh začeti, izključno na toženkini strani in je bil zahtevek zavrnjen le zato, ker je po celi vrsti ukrepov pristojnih organov toženka začela omogočati medsebojne stike tožnika in hčerke. Slednje govori v prid tožnikovemu stališču, da bi toženka morala kljub zavrnitvi zahtevka njemu povrniti vse pravdne stroške vsaj do začetka izvajanja stikov. Sodišče prve stopnje je ob enakovrednem upoštevanju obeh pristopov pravilno odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Višje sodišče je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi pravdni stranki izpodbijata sodbo sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbi kot neutemeljeni in je v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Prvi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, zato morata v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sami kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.