Jedro

Tožnik je samovoljno zapustil azilni dom in se v njem ne nahaja več. Ob upoštevanju z zakonom predpisane in navedene sankcije v primeru samovoljne zapustitve azilnega doma, ni izkazan več tožnikov pravni interes za nadaljnji postopek.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, potem ko je s sklepom upravne zadeve vseh treh tožnikov združila v en postopek, v pospešenem postopku zavrnila vse tri prošnje za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljene. V obrazložitvi odločbe povzema, kaj so tožniki navedli v prošnji, ter dodaja, da pri podaji prošnje za priznanje mednarodne zaščite v RS za mladoletnega otroka, za katerega sta njegova starša navedla, da mu je ime A.A., posebnih razlogov, zakaj zanj zaprošata za mednarodno zaščito, nista navedla. Njegovo prošnjo za mednarodno zaščito sta v celoti oprla na razloge, kot jih navajata sama. Tožena stranka ob sklicevanju na določbi drugega odstavka 43. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) ter 97. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) navaja, da ob neizkazani istovetnosti prosilcev, v dvomu in do dokaza o nasprotnem, sprejema, da so njihovi rojstni podatki takšni, kot so jih podali ob prodaji prošnje za mednarodno zaščito. Prav tako glede na njihove navedbe pristojni organ sprejema, da je njihova izvorna država Afganistan. Tožena stranka je o prošnji za mednarodno zaščito odločala izključno na podlagi 1. alineje (podatki in izjave iz prošnje) in 7. alineje (dokumentacija, pridobljena pred vložitvijo prošnje) 23. člena ZMZ, s čimer je izpolnjen pogoj glede pospešenega postopka iz 54. člena ZMZ.

2. Prošnje je bilo treba zavrniti kot očitno neutemeljene, saj so prosilci navajali le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ (2. alineja 55. člena ZMZ) in je očitno, da ne izpolnjujejo pogojev za mednarodno zaščito kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ (3. alineja 55. člena ZMZ). Na podlagi dokumentacije upravne zadeve in izjav, ki so jih prosilci podali ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito (119. člen ZMZ), tožena stranka ugotavlja, da prosilci prosijo za mednarodno zaščito zaradi problemov, ki naj bi jih imel prosilčev oče oz. prosilkin tast, zaradi katerih so bili prisiljeni zapustiti izvorno državo.

3. Tožniki vlagajo tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Pojasnjujejo, da so v Slovenijo prišli v večji skupini, v kateri so tudi tožnikov oče, mati, dva brata in dve sestri. Razlogi, ki jih uveljavljajo tožniki so neločljivo povezani z razlogi tožnikovega očeta. Ker o prošnji tožnikovega očeta še ni bilo odločeno, tožniki menijo, da je bilo najmanj preuranjeno, da je tožena stranka odločila o njihovih prošnjah. Po mnenju tožnikov je bila odločitev tožene stranke, da odloča v pospešenem postopku, nepravilna, saj zgolj z uporabljenimi informacijami ni v celoti ugotovila dejanskega stanja. O prošnjah tožnikov bi morala odločitvi v rednem postopku in s tožnikoma opraviti osebni razgovor. Opustitev osebnega razgovora je nepravilna in vpliva na zakonitost odločbe. Ob tem se tožba sklicuje na novo določbo 46. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1), ki bo stopil v veljavo 24. 4. 2016, ki predvideva obvezen osebni razgovor tudi v pospešenem postopku. V času izdaje izpodbijane odločbe je bila neposredno uporabljiva nova proceduralna direktiva – Direktiva 2013/32/EU, ki prav tako ne dopušča možnosti, da bi se v pospešenih postopkih odločalo brez osebnega razgovora. Direktiva je neposredno uporabljiva zato, ker je Republika Slovenija (do 20. 7. 2015) ni prenesla v nacionalno zakonodajo in je zato veljavni ZMZ, na podlagi katerega je bil opuščen osebni razgovor, v neskladju z Direktivo.

4. Tožniki navajajo, da je nepravilen zaključek toženke, da preganjanja v svoji državi (Afganistan) niso uveljavljali. Tožnika sta uveljavljala preganjanje v Afganistanu. Ker tožena stranka trdi drugače, je jasno, da navedb o krvnem maščevanju ne ocenjuje kot razlog za priznanje za mednarodne zaščite in zato tudi ne more uveljavljati, ali sta tožnika na podlagi tega razloga upravičena do mednarodne zaščite. O izpolnjevanju pogojev za priznanje statusa begunca se tako sploh ni odločalo. Da je krvno maščevanje lahko razlog za priznanje mednarodne zaščite izhaja (vsaj) iz (tuje) azilne prakse, pri čemer se tožnika sklicujeta na priporočila UNHCR za Afganistan iz leta 2013. Ker je tožnik (sedaj odrasel) sin osebe, kateri so grozili s krvnim maščevanjem, ima tudi sam utemeljen strah pred krvnim maščevanjem, čeprav še ni imel stika z družino, ki jim je grozila. Na podlagi opisanega pa navedb tožnika ni mogoče označiti kot nepomembnih oz. zanemarljivih in tudi ni mogoče zaključiti, da ni očitno, da ne izpolnjujeta pogojev za mednarodno zaščito. Zato je zavrnitev prošenj kot očitno neutemeljenih nepravilna (odločba Ustavnega sodišča RS Up 434/14-15 z dne 8. 1. 2015). Tožnik „svojih razlogov“ za zapustitev države ni mogel imeti, saj je Afganistan zapustil že pri enem letu starosti. Njegovi razlogi so neločljivo povezani z razlogi, ki jih uveljavlja njegov oče, tj. strah pred krvnim maščevanjem.

5. Glede subsidiarne zaščite tožniki zatrjujejo, da je subjekt resne škode nedržavni subjekt (družina, ki grozi z usmrtitvijo oz. krvnim maščevanjem), zato je treba ugotoviti, ali bi lahko tožnikom državni subjekti nudili zaščito pred resno škodo. Tega tožena stranka ni ugotavljala. Ker je večino življenja živel v drugi državi, v kratkem času, ki ga je preživel v Afganistanu (poroka) pa se je skrival, tožnik nima izkušenj s tamkajšnjo policijo in ne ve, ali ga lahko policija zaščiti. Je pa strah dovolj intenziven, da si ni upal izpostavljati situacijam, ki bi mu dale razlog za iskanje pomoči. Zaključek tožene stranke kaže na nepoznavanje problematike krvnega maščevanja, od tega kdo je lahko žrtev do časovnih razsežnosti problema. Tožniku kot (odraslemu) sinu osebe, ki ji očitajo umor, ki ga je treba maščevati, nedvomno grozi resna škoda v smislu usmrtitve. Prav tako ni podlage za zaključek tožene stranke, da bi se lahko tožniki vrnili v Afganistan, ker tam živi družina tožnice in ker tožnika v prošnji nista navajala, da sta živela v kraju, kjer so potekali oboroženi spopadi. Tožnice se sploh ni vprašalo, kje živi njena družina, kar tudi ni to razvidno iz izjav tožnika. Sklepno tožniki sodišču predlagajo, da se njihovi tožbi ugodi, izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno: odpravi) in zadevo vrne v nov postopek.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ne more sprejeti tožbenih razlogov tožnikov, v celoti se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in na uveljavljeno sodno prakso ter meni, da je izpodbijana odločba zakonita in pravilna, zato pri njej vztraja. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Tožena stranka sodišču tudi istočasno sporoča, da so tožniki dne 11. 4. 2014 samovoljno zapustili izpostavo Azilnega doma v Logatcu in se tja do dne priprave odgovora na tožbo niso vrnili, niti niso sporočili, kje se trenutno nahajajo.

7. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

8. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo, kar pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj konkretno in neposredno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči oziroma, da bi s tožbo v upravnem sporu izboljšal svoj pravni položaj. Tožena stranka je sodišče obvestila, da so tožniki zapustili azilni dom in se vanj niso več vrnili (izpiski iz evidence se nahajajo v upravnih spisih). Ker se torej ne nahajajo v azilnem domu, v katerem bi morali počakati na pravnomočno odločitev o njihovi prošnji za mednarodno zaščito, je sodišče ocenilo, da ne izkazujejo več pravnega interesa za vodenje postopka. Ob ugotovitvi, da pravni interes ne obstaja več, sodišče ne presoja utemeljenosti tožbe, zato se do tožbenih navedb ni opredeljevalo.

9. Iz določb ZMZ izhaja, da ima prosilec za mednarodno zaščito, ko se odloča o njegovi prošnji, poleg pravic tudi določene dolžnosti in obveznosti. Če jih ne upošteva, so glede njegove prošnje za mednarodno zaščito predvidene določene odločitve procesne narave.

10. Pri tem sodišče opozarja tudi na stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu opr. št. I Up 476/2012, kjer je sodišče navedlo, da po določbi 80. člena ZMZ ministrstvo organizira za nastanitev prosilcev za mednarodno zaščito azilni dom. V njem mora prosilec počakati na odločitev o svoji prošnji za mednarodno zaščito. V nasprotnem primeru, če je iz uradnih evidenc razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil vanj, se v skladu z drugim odstavkom 50. člena ZMZ njegova prošnja šteje za umaknjeno. V tem sklepu je Vrhovno sodišče RS navedlo, da ne glede na to, da je imel tožnik v postopku zastopnico, je bila njegova dolžnost, da počaka na odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito v azilnem domu. Sodišče je izrazilo mnenje, da glede na to, da je tožnik samovoljno zapustil azilni dom in se v njem ne nahaja več ter ob upoštevanju z zakonom predpisane in navedene sankcije v primeru samovoljne zapustitve azilnega doma, ni izkazan več tožnikov pravni interes za nadaljnji postopek.

11. Glede na zgoraj navedeno je sodišče na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrglo, ker upravni akt, ki se izpodbija, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnikov.