Jedro

Kadar glavoboli, težja koncentracija in vrtoglavice obstajajo le v času bolniškega staleža neposredno po poškodbi, je odškodnina za take težave zajeta že v znesku, prisojenem za prestane telesne bolečine.

Izrek

Pritožbi drugotožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba (v zvezi s popravnim sklepom z dne 20.11.1998) spremeni tako, da se v izreku pod tč. 2 prisojeni znesek 655.987,40 SIT zniža na 155.987,40 SIT, v izreku pod tč. 4 pa se znesek pravdnih stroškov 394.211,00 SIT zniža na 119.822,00 SIT. V ostalem se pritožba drugotožene in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožnica je dolžna drugotoženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 54.375,00 SIT v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (v zvezi s popravnim sklepom) je sodišče prve stopnje odločilo, da morata toženki tožnici nerazdelno plačati 944.012,60 SIT in pravdne stroške 12.588,00 SIT, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe (3.9.1998) dalje, drugotoženka sama pa še 655.987,40 SIT in 394.211,00 SIT stroškov, z enakimi zamudnimi obrestmi. Prisojeni znesek - skupaj 1,600.000,00 SIT - predstavlja odškodnino za posledice poškodbe, ki jo je tožnica dobila 10.2.1993 kot vodja zimovanja (takrat zaposlena pri drugotoženi stranki) v K.. Do višine nerazdelno prisojenega zneska je imela drugotoženka zavarovano svojo odškodninsko odgovornost pri prvi toženki. Presežek zahtevka do 3,200.000,00 SIT je prvo sodišče zavrnilo. Proti sodbi se pritožujeta tožnica in drugotoženka. Tožnica uveljavlja vse tri pritožbene razloge in predlaga, da se sodba v zavrnilnem delu razveljavi in vrne v ponovno sojenje. Meni, da je sodišče spregledalo, da je zatrjevala obstoj tako primarnega kot tudi sekundarnega strahu. Ob sami nezgodi ni bila v nezavesti, kar pomeni, da je točno vedela, kaj se je zgodilo in se je zaradi samega udarca v glavo zelo ustrašila za svoje zdravje. Strah ji je pustil tudi določene posledice, saj je kmalu po nesreči začela jemati tablete Lexaurin, ki jih po potrebi še vedno jemlje. Razen tega je bila tri dni na opazovanju, ko je bila v njeni hotelski sobi 24 ur na dan prisotna medicinska sestra. Prenizko je in v nasprotju z 200. čl. ZOR prisojena odškodnina zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tudi če je bilo to le začasno, pa je bilo toliko intenzivnejše in ji zato pripada višja odškodnina, kot le 400.000,00 SIT. Ne gre spregledati, da je tožnica stara 49 let, da opravlja odgovorno delo v vrtcu, kjer ima stalen in neposreden kontakt z otroci in so vse posledice poškodbe, zlasti pa slabša koncentracija, razdražljivost in omotica povzročile, da svoje delo opravlja bistveno težje kot prej. Opozarja, da je izvedenec dr. B. ugotovil, da ima še sedaj občasne glavobole ob vremenskih spremembah in psihičnih obremenitvah, sodba pa o tem nima razlogov. Drugotoženi vrtec sodbo izrecno izpodbija glede zneska 555.987,40 SIT oziroma do višine, ki presega pogodbeno zavarovalno vsoto, s predlogom, da se v takem obsegu razveljavi in zadeva vrne v ponovno sojenje. Poudarja, da je bila tožnica po poškodbi, ki so jo vsi trije izvedenci označili kot lahko telesno poškodbo, kar pet mesecev v bolniškem staležu. Če bi izvedenci vedeli, da je bila "brez poškodbe" že leta 1990 več kot pol leta v bolniški (in že od takrat tudi zaposlena s polovičnim delovnim časom), bi najbrž spremenili svoje mnenje, da je bila bolniška v letu 1993 izključno posledica poškodbe. Ugotovljeno tudi ni bilo, kakšna zdravila je tožnica uživala pred poškodbo in kakšne težave je imela takrat. Kljub težavam, ki jih je opisovala izvedencem in sodišču, pa se je na izrecno željo udeleževala vseh športnih aktivnosti pri drugotoženki že naslednje leto po poškodbi. Pri takih aktivnostih pa tudi privatno ni bila prizadeta, saj si je npr. 9.6.1997 pri igranju tenisa zlomila nogo. Pritožnica še meni, da je bil kršen postopek, ker ni bila zaslišana, da bi lahko navedla in dokazala sedaj zatrjevana dejstva. Zmotno je tudi uporabljeno materialno pravo, saj je odškodnina za fizične bolečine prisojena za polovico previsoko, za duševne bolečine zaradi trajno zmanjšanih življenjskih aktivnosti pa v celoti neutemeljeno. Končno se drugotoženka pritožuje še zoper odločitev o stroških. Tožnica je uspela s svojim zahtevkom 3,200.000,00 SIT do polovice. Obema strankama je torej treba priznati polovico stroškov in jih medsebojno pobotati, razliko pa bosta toženki plačali solidarno. Pritožba drugotoženke je delno utemeljena, pritožba tožnice pa ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je natančno in izčrpno povzelo ter zelo podrobno in obširno primerjalno analiziralo mnenja kar treh angažiranih izvedencev medicinske stroke. Do vseh se je pretehtano opredelilo in pojasnilo, zakaj in v kakšni meri posameznemu mnenju sledi, glede česa pa ne. To velja, v nasprotju s pritožbnenim stališčem tožnice, tudi v zvezi z mnenjem dr. B. (stran 8 sodbe, list. št. 169). Na taki podlagi so posledice obravnavane tožničine poškodbe več kot pregledno in zanesljivo prikazane in ugotovljene. Glede na stopnjo in trajanje teh posledic se po presoji pritožbenega sodišča približuje namenu določil 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) le odškodnina, prisojena za prestane telesne bolečine. Pritrditi pa je tudi ob tej postavki delno treba pritožbi drugotoženke, da je znesek 1,100.000,00 SIT previsok, zato iz tega naslova sodišče druge stopnje tožnici priznava 1,000.000,00 SIT, kar ocenjuje kot primerno odmeno v smislu 1. in 2. odst. 200. čl. ZOR. V celoti pa ima ta pritožba prav glede zahtevka iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanje življenjske aktivnosti. Po uvodoma navedenih izvedenih dokazih, to je izvedenskih mnenjih, tudi v povezavi z izpovedjo same tožnice, obstoja tovrstne škode ni mogoče ugotoviti. Izvedenci namreč zatrjevanih težav, to je zmanjšane možnosti koncentracije, razdražljivosti, vrtoglavice, ne povezujejo z obravnavano nezgodo, pač pa z drugimi dejstvi in tožničinimi obolenji. V kolikor so bile te težave prisotne v prvih mesecih po poškodbi, to je v času bolniškega staleža, pa je odškodnina zanje v celoti že zajeta v znesku, priznanem za prestane fizične bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Zahtevek iz naslova "trajnih posledic" je torej pritožbeno sodišče po temelju zavrnilo in zato prisojeno odškodnino znižalo za nadaljnjih 400.000,00 SIT, kolikor je bilo tožnici priznano za to postavko. Ob tem ugotavlja, da temelj sicer ni podan tudi za zahtevano odškodnino za sekundarni strah, vendar pa se v tej smeri tožena stranka ne pritožuje, zato v prisojeni znesek 100.000,00 SIT iz tega naslova ni mogoče posegati. Glede odsotnosti primarnega strahu pa se pritožbeno sodišče v celoti strinja s prvostopenjskimi argumenti, ki so v tem delu narekovali zavrnitev zahtevka in zato zadevnim tožničinim pritožbenim izvajanjem ne sledi. Glede na obrazloženo je torej sodišče druge stopnje prisojeno odškodnino znižalo za skupno 500.000,00 SIT in v takem obsegu na podlagi določila 4. točke 373. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo. Temu ustrezno, vendar v mejah pritožbenega predloga drugotoženke, je bilo treba spremeniti tudi stroškovni izrek. Polovico stroškov obeh strank, kakor jih je pravilno odmerilo prvo sodišče (666.883,00 SIT in 405.732,00 SIT), je torej medsebojno pobotalo in od tako dobljenega zneska 132.410,00 SIT po odbitku solidarne stroškovne obveznosti 12.588,00 SIT, drugotoženki naložilo v povrnitev tožnici še 119.822,00 SIT. Drugotoženka je s pritožbo v pretežnem delu uspela, zato ji mora tožnica, katere pritožba je po prej povedanem v celoti neuspešna, povrniti pritožbene stroške (čl. 166 ZPP). Odmerjeni so po predloženem specificiranem stroškovniku v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (Ur.l. RS, št. 7/95) in Zakonom o sodnih taksah.