Jedro

1. Če delavec ni ugovarjal zoper sklep delodajalca, ker je bil zaradi osebne spremenjenosti omejen pri zavedanju in presojanju posledic svojega ravnanja, mora po prenehanju takšnega duševnega stanja najprej pri delodajalcu zahtevati vrnitev v prejšnje stanje in šele nato uveljavljati sodno varstvo. Če tožnik v takem primeru vloži tožbo neposredno pri sodišču, se tožba zavrže, ker ni izpolnjena procesna predpostavka za vodenja spora. 2. Če se zavrže tožba v delu, ki se nanaša na razveljavitev sklepov delodajalca, je neutemeljen tudi denarni zahtevek za izplačilo nadomestila plač zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v tč. 1 izreka razveljavi in tožba v tem delu zavrže, v tč. 3 in 4 izreka se sodba spremeni tako, da se zahtevek tožnika zavrne.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu (tč. 2 izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da tožniku delovno razmerje pri tožbeni stranki ni prenehalo dne 31.5.1992 in je trajalo vse do uvedbe stečaja dne 1.10.1996 in razveljavilo odločbo o prenehanju delovnega razmerja z dne 13.3.1992. Ugotovilo je, da je bil tožnik nezakonito razporejen z delovnega mesta vodje poslovne enote "A.", na delovno mesto samostojni komercialist v isti poslovni enoti in razveljavilo sklepa direktorja tožene stranke št. 1 z dne 28.11.1991 in sklep komisije za ugovore z dne 21.1.1992. Ugotovilo je, da obstoji terjatev tožnika v višini 3.259.205,66 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnega prikrajšanja pri plači od 18. dne v tekočem mesecu za plačo predhodnega meseca, vse do plačila, ter da je dožena stranka dolžna tožniku vpisati delovno dobo od 31.5.1992 do 1.10.1996 v delovno knjižico. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 155.572,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuej tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odst. 354. člena ZPP in 13. tč. 2. odst. 354. člena ZPP in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da sodba nima bistvenih razlogov za odločitev in je tako ni mogoče preizkusiti. V zvezi z razveljavljenim sklepom o prenehanju delovnega razmerja tožnik ni pravilno ravnal, saj zoper ta sklep ni uveljavljal varstva pravic v organizaciji, češ da je bil v takem psihičnem stanju, da ni bil sposoben razumeti pomena svojega ravnanja. Sodišče ves čas postopka pazi po uradni dolžnosti, ali so izpolnjene procesne predpostavke in bi moralo zaradi navedenega razširitev tožbe zavreči. Glede izpodbijanih sklepov o razporeditvi na drugo delovno mesto je sodišče razsodilo, da sta oba sklepa nezakonita, pri tem pa je svojo odločitev oprlo na izpovedbe dveh prič, iz obrazložitve odločbe pa ni razvidno, katere so bile formalne kršitve zaradi katerih bi bila izpodbijana sklepa nezakonita. Sodišče je tudi napačno ugotovilo prikrajšanje tožene stranke pri plači oz. je ugotovitev v nasprotju z navedbami v obrazložitvi. Tožnik je soglašal z višino odpravnine, ki mu je bila izplačana, glede na izrek sodbe o razveljavitvi sklepa o prenehanju delovnega razmerja, pa je povsem jasno, da tožniku torej ta odpravnina ne pripada oz. se odpravnina in prikrajšanje pri plači, ki jo uveljavlja tožnik medsebojno izključujeta. Glede na vse navedeno tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in meni, da je tudi dejansko stanje pravilno ugotovljeno. Navaja, da je bilo med strankama v postopku nesporno, da je tožniku prenehalo delovno razmerje na podlagi odločbe o prenehanju delovnega razmerja z dne 13.3.1992, zoper katero tožnik ni ugovarjal, je pa sodišče ugotovilo, da je navedeno odločbo prejel v času, ko ni bil sposoben razumeti pomena svojega ravnanja in njegovih posledic, zato so pritožbene navedbe neutemeljene. Glede pritožbe tožene stranke v zvezi z odločitvijo o razveljavitvi sklepa o razporeditvi, pa tožeča stranka povdarja, da tožena stranka ni predložila dokaznega gradiva, na podlagi katerega je bil sprejet sklep o razporeditvi. Prereka tudi navedbe pritožbe v zvezi z ugotovitvijo višine prikrajšanja tožene stranke pri plači. Tožeča stranka glede na vse navedeno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem po uradni dolžnosti pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne kršitve pravil postopka iz 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90). Ob navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje, da pa na ugotovljeno dejansko stanje ni v celoti pravilno uporabilo materialnega prava.

Utemeljeno opozarja pritožba, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za sodno varstvo v delu zahtevka, s katerim je zahteval razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 13.3.1992. Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90) v 2. odst. 83. člena določa, da delavec ne more zahtevati varstva pravic pri pristojnem sodišču, če se za to varstvo ni prej obrnil na pristojni organ v organizaciji, razen ko gre za pravico do denarne terjatve. Tožnik je z vlogo z dne 8.11.1993, ki jo je vložil na sodišče dne 9.11.1993 na glavni obravnavi, razširil svojo tožbo tako, da je zahteval tudi razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 13.3.1992. Navajal je, da je bil takrat v takem psihičnem stanju, da se ni zavedal pomena odločitve delodajalca in da iz tega razloga šele sedaj izpodbija sklep o prenehanju delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je navedeni sklep presojalo meritorno, potem ko je zaslišalo lečečo psihiatrinjo, ki je tožnika prvič pregledala dne 15.11.1993, to je po razširitvi tožbenega zahtevka. Izpovedala je, da je bil tožnik v spornem času zaradi osebne spremenjenosti omejen pri zavedanju in presojanju posledic svojega ravnanja ter obvladovanju svojega ravnanja. Sodišče prve stopnje je pri tem spregledalo, da je vložitev ugovora oz.

zahteve za varstvo pravic pri delodajalcu procesna predpostavka za vložitev tožbe. Tožnik, kar je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje nesporno ugotovljeno in je nesporno tudi v pritožbenem postopku, ugovora zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja pri delodajalcu ni vložil. Kot pravilno opozarja pritožba, bi moral tožnik najprej zahtevati vrnitev v prejšnje stanje in vložiti ugovor pri delodajalcu, šele tako bi si lahko zagotovil pravico do sodnega varstva, kot to določa 2. odst. 83. člena ZTPDR. Tožnik pa ni ravnal v skladu z 80. členom ZTPDR v posledici česar tudi ne izpolnjuje pogoja za sodno varstvo po 2. odst. 83. člena ZTPDR. Sodišče mora, kot pravilno opozarja pritožba, ves čas paziti ali so izpolnjene procesne predpostavke za sodno varstvo. Če procesne predpostavke manjkajo, sodišče tožbo zavrže. Sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava ni pravilno uporabilo določb postopka in tožbe tožnika v tem delu ni zavrglo, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišče prve stopnje razveljavilo in tožbo zavrglo, kar bi moralo storiti že sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odst. 282. člena ZPP/77. Za tako odločitev je imelo pritožbeno sodišče podlago v določbi 2. odst. 369. člena ZPP/77. Glede na gornjo odločitev, da se zavrže tožba tožnika v delu, v katerem zahteva razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 13.3.1992 in ugotovitev, da mu delovno razmerje ni prenehalo dne 31.5.1992, temveč mu je trajalo do 1.10.1996, je tudi neutemeljena odločitev sodišča prve stopnje, da obstoji terjatev tožnika v višini 3.259.205,66 SIT, kar predstavlja prikrajšanja pri plači za čas od 31.5.1992 do 1.10.1996 in dolžnost tožene stranke, da tožniku navedeno obdobje vpiše v delovno knjižico. Ugotovitev obstoja navedene terjatve je namreč vezana na obstoj delovnega razmerja v spornem obdobju. Ker tožnik ne izpolnjuje pogojev za sodno varstvo v zvezi s presojo sklepa o prenehanju delovnega razmerja in mu je tako delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo dne 31.5.1992, je tudi neutemeljen njegov zahtevek za izplačilo prikrajšanja na plači za čas po tem, ko mu je delovno razmerje pri toženi stranki že prenehalo in tudi vpis delovne dobe po prenehanju delovnega razmerja. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožnikov zahtevek na ugotovitev obstoja terjatve v višini 3.259.205,66 SIT in vpis delovne dobe v delovno knjižico za čas od 31.5.1992 do 1.10.1996 zavrnilo.

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, ki se nanašajo na razveljavitev sklepov direktorja tožene stranke in komisije za ugovore tožene stranke o razporeditvi tožnika z delovnega mesta vodje poslovne enote "A.", na delovno mesto samostojni komercialist v poslovni enoti "A.". Dokazno breme, da so obstajali razlogi za razporeditev tožnika po določbi 23. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91) so na strani tožene stranke. 23. člena ZDR namreč določa, da sklep o razporeditvi delavca, za katerega se ugotovi, da nima potrebnega znanja in zmožnosti za opravljanje del delovnega mesta h katerim je razporejen, oz. ki ne dosega pričakovanih rezultatov dela, na drugo delovno mesto, ustrezno njegovemu znanju in zmožnostim, sprejme poslovodni organ na podlagi dokumentiranega in strokovno utemeljenega predloga. Tožena stranka kjub večkratnim pozivom sodišča dokumentiranega in strokovo utemeljenega predloga, na podlagi katerega naj bi direktor tožene stranke sprejel sklep o razporeditvi tožnika, ni predložila. Tega predloga tožena stranka ni predložila niti s pritožbo. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da se je sodišče prve stopnje oprlo le na izpoved prič, ki so izpovedale, da ni bilo razlogov za razporeditev. Sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno toženi stranki pojasnjevati, kako bi moral potekati postopek razporeditve tožnika po določbi 23. člena ZDR, kot to zmotno meni pritožba. Ker pritožba ne predlaga nobenih novih dokazov, temveč zgolj pavšalno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, je pritožbeno sodišče, potem ko je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbe 23. člena ZDR, zavrnilo pritožbo tožene stranke v delu, ki se nanaša na razveljavitev razporeditvenih sklepov z dne 28.11.1991 in 21.1.1992 in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v tem delu.

Pritožbeno sodišče je ugodilo pritožbi tožene stranke tudi v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka, saj je v posledici odločitve pritožbenega sodišča, ko je delno razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in tožbo zavrglo ter v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja terjatve in vpisa delovne dobe v delovno knjižico, sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, tako da je zahtevek tožnika zavrnilo, tudi ugodilo pritožbi tožene stranke v zvezi s stroški postopka in tožnikov zahtevek na povrnitev stroškov postopka zavrnilo, ker je uspel le z manjšim delom zahtevka. Pri tem je upoštevalo določbe 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS, št. 19/94), ki določa, da o sporih o prenehanju delovnega razmerja trpi delodajalec svoje stroške postopka ne glede na izid postopka. Tako da je pri odločitvi o stroških postopka upoštevalo le stroške postopka v zvezi z zahtevkom na razveljavitev sklepov o razporeditvi in ugotovitev obstoja terjatve v višini 3.259.105,66 SIT. Glede na navedena dva zahtevka, pa je upoštevalo določbe 2. odst. 154. člena ZPP/77, ki se uporablja tudi v postopku pred delovnimi sodišči na podlagi določbe 1. odst. 14. člena ZDSS in odločilo, da glede na to, da je tožnik uspel z manjšim delom zahtevka, sam nosi svoje stroške postopka in njegov zahtevek za povračilo stroškov zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da vsaka stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka zato, ker je s pritožbo le delno uspela, tožeča pa zato ker z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k razrešitvi pritožbe. Za navedeno odločitev je sodišče prve stopnje imelo podlago v določbi 154. člena ZPP/77 v zvezi s 166. členom ZPP/77.