Jedro

Določbo prvega odstavka 5. člena ZOPOKD je po oceni višjega sodišča potrebno razlagati in razumeti na način, da se ta nanaša na primere, ko je za storilca kaznivega dejanja na primer ugotovljena neprištevnost ali da je sicer podana kakšna okoliščina, ki izključuje njegovo krivdo. Iz navedenih razlogov tudi v tem delu navedbam pritožnika ni moč slediti, ker so se izkazale za neutemeljene.

Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča o akcesorni naravi pomoči pri kaznivem dejanju, ki dejansko kazenskopravno "oživi" šele, ko je kaznivo dejanje izvršeno ali vsaj poskušano. Dejanja pomoči so izven kroga v zakonu določenih ali naravnih izvršitvenih dejanj in objektivno pomenijo le podporo, omogočanje, olajševanje, pripravljanje kaznivega dejanja in podobno. Ravnanja pomoči so po subjektivni plati sodelovanje pri tujem, ne pri lastnem kaznivem dejanju. Pomagačeva ravnanja niso vzrok nastale prepovedane posledice v kazenskopravnem pomenu vzročne zveze. Kriterij za razmejitev dajanj pomoči od ravnanj, ki tega pomena nimajo, je predvsem objektiven in šele, ko kakšno ravnanje objektivno pomeni podporo in omogočanje storilcu uresničevanje kaznivega dejanja, se lahko v presojo pritegnejo tudi subjektivni elementi pomoči, to pa pomeni določeno povezanost med pomagačem in storilcem ter pomagačev naklep, ki mora vedeti, da pomaga pri določenem kaznivem dejanju. Ker v obravnavanem primeru - vsaj za zdaj, ni podan utemeljen sum, da naj bi obdolženi A. A. storil kaznivo dejanje, pri katerem naj bi mu pomagala obdolžena B. B. in C. C., že iz tega razloga ne more biti vzpostavljena kaznivost očitanih jima ravnanj kot pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja, za katero ni podan utemeljen sum storitve le-tega.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijan sklep glede obdolženega Ivana Mikovića v točki I/2, razveljavi; v preostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom zavrnil zahtevo za preiskavo oškodovanca kot tožilca D. D. zoper navedene obdolžence in pravno osebo, zaradi kaznivih dejanj, kot to izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa. Po drugem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je o stroških kazenskega postopka odločil, da stroški iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolžencev in potrebni izdatki in nagrade njihovih zagovornikov bremenijo subsidiarnega tožilca v obsegu, kot so nastali po prevzemu pregona državnega tožilca, do takrat nastali stroški pa bremenijo proračun.

2. Zoper naveden sklep se je pooblaščenec oškodovanca kot tožilca pritožil zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je, naj višje sodišče izpodbijan sklep spremeni tako, da s sklepom uvede preiskavo zoper navedene osumljence; podrejeno, da izpodbijan sklep v celoti razveljavi in zadevo pošlje preiskovalni sodnici v dopolnitev in novo odločanje.

3. Na pritožbo pooblaščenca oškodovanca kot tožilca sta odgovorila zagovornika obdolženih E. E. in F. F. ter obdolžena G. G. in H. H. Vsi so predlagali, naj višje sodišče pritožbo pooblaščenca oškodovanca kot tožilca zavrne kot neutemeljeno.

4. Pooblaščenec oškodovanca kot tožilca je v pritožbi z dne 3. 3. 2020 predlagal, da se ga obvesti o seji pritožbenega senata, višje sodišče pa temu predlogu ni sledilo iz razloga, ker iz določb Zakona o kazenskem postopku (ZKP) glede obveščanja strank o seji senata ne izhaja, da bi višje sodišče to moralo storiti tudi za postopek odločanja o pritožbi zoper sklep. Za ta postopek se sicer smiselno uporabljajo posamezne določbe, ki urejajo postopek pritožbe zoper sodbo, ki so v prvem odstavku 403. člena ZKP tudi izrecno navedene, med temi določbami pa ni tudi določbe 378. člena ZKP, ki določa, v katerih primerih višje sodišče stranke obvesti o pritožbeni seji. Razen tega iz določbe drugega odstavka 403. člena ZKP tudi izhaja, da se določba 378. člena ZKP o obveščanju strank o seji senata uporabi le, če je vložena pritožba zoper sklep iz 492. člena ZKP, kar pa je situacija, ki se nanaša na varnostni ukrep psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu oziroma na prostosti. Torej ne gre za situacijo, ki bi narekovala obveščanje strank v zadevi, kot je obravnavana, zato je višje sodišče sejo opravilo, ne da bi o tej stranke posebej obveščalo.

**K razveljavitvi izpodbijanega sklepa glede obdolženega I. I. (točka I/2 izpodbijanega sklepa)**

5. Iz razlogov izpodbijanega sklepa v točki 5 na strani 11 izhaja, da je prvostopenjsko sodišče sprejeto odločitev v zvezi z obdolženim I. I. utemeljilo s tem, da je preiskovalna sodnica s sklepom z dne 26. 11. 2019 – IV Kpr 20221/2017 zahtevo za preiskavo v tem delu zavrgla, ker naj je ne bi vložil upravičeni tožilec.

6. Takšno odločitev pritožnik graja s sklicevanjem na to, da sklep o zavrženju ni postal pravnomočen, ker se je oškodovanec kot tožilec zoper naveden sklep pritožil in da dvakratno odločanje o isti stvari ni dopustno. Navaja še, da sklep v tem delu nima vsebinskih razlogov, kar naj bi predstavljajo zagrešeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

7. Višje sodišče po pregledu spisovnih podatkov ugotavlja, da je bil v času odločanja izvenobravnavnega senata sklep preiskovalne sodnice z dne 26. 11. 2019 dejansko izdan, ni pa bil pravnomočen, zato je opiranje na nepravnomočen sklep nepravilno. Višje sodišče tudi ugotavlja, da je bil naveden sklep z odločitvijo senata z dne 18. 2. 2020 (list. št. 372) razveljavljen, kar je res po sprejemu odločitve z dne 17. 1. 2020, vendar spisovni podatki izkazujejo (list. št. 277), da je bila pritožba zoper sklep preiskovalne sodnice z dne 26. 11. 2019 že v spisu, saj je ta bila vložena 10. 12. 2019 in torej prvostopenjskemu sodišču ni moglo ostati neznano, da je sklep preiskovalne sodnice z dne 26. 11. 2019 predmet pritožbenega izpodbijanja in kot tak ni postal pravnomočen in ni mogel predstavljati upravičene podlage za sklicevanje nanj, kot je to storilo prvostopenjsko sodišče v sklepu z 17. 1. 2020, glede dejanja pod točko I/2 izpodbijanega sklepa.

8. Navedbam pritožnika, da prvostopenjsko sodišče v tem delu ni navedlo vsebinskih razlogov za svojo odločitev, višje sodišče sicer lahko pritrdi, vendar to nima odločilnega pomena ob ugotovitvi, da se je napačno sklicevalo na drugo pravno podlago za sprejem odločitve. Taka ugotovitev je višjemu sodišču narekovala razveljavitev izpodbijanega sklepa v tem delu, pri čemer bo v postopku ponovnega odločanja o zahtevi za preiskavo v tem delu sodišče moralo upoštevati tudi v spisu obstoječe podatke, da je bilo o zahtevi za preiskavo v tem delu odločeno s sklepom z dne 23. 10. 2020 (list. št. 394 spisa) in da je tudi ta sklep predmet pritožbenega izpodbijanja, vendar ne v zvezi s sedaj obravnavano pritožbo.

**K točki I/1 (obdolženi A. A.):**

9. Razlogom izpodbijanega sklepa, s katerimi je prvostopenjsko sodišče v točki 4 na strani 11, utemeljilo odločitev s sklicevanjem na zastaranje kazenskega pregona v zvezi s tem kaznivim dejanjem, višje sodišče pritrjuje, ker so pravilni. Iz konkretnega dela opisa kaznivega dejanja izhaja obdobje izstavljenih računov za čas od septembra 2007 do oktobra 2009, pri čemer višje sodišče ugotavlja tudi, da pri posameznih računih, v konkretnem delu opisa sploh niso označeni datumi le-teh. Navedeno kljub sklicevanju pritožnikov na vsebino uradnega zaznamka o razgovoru s J. J. z dne 19. 4. 2016, sklicevanjem na sklep K., d.o.o. z dne 30. 12. 2019, e-dopis oškodovanca kot tožilca z dne 18. 1. 2010 in zagovor obdolženega A. A. z dne 28. 8. 2019, ne more privesti do drugačne odločitve, saj pri ugotavljanju okoliščin, pomembnih za oceno zastaranja kaznivega dejanja štejejo le dejstva in okoliščine, navedene v opisu dejanja, ne pa sicer obstoječi, do tedaj ali kasneje navajani podatki, katerih vsebino prvostopenjsko sodišče upravičeno ni ocenjevalo glede na zakonsko določen okvir kazenskopravnega očitka, naslovljenega obdolženemu A. A. Pravilno je ugotovilo, da je glede na predpisano kazen, kazenski pregon zastaral, ne glede na to, če je morebitno oziroma zatrjevano izvrševanje le-tega segalo tudi še v čas izven zamejenega kazenskopravnega okvira v navedeni točki.

**K točki I/3 (gospodarska družba L., d.o.o., Ljubljana:**

10. Odločitev o zavrnitvi zahteve za preiskavo zoper gospodarsko družbo L., d.o.o. Ljubljana, je prvostopenjsko sodišče utemeljilo z razlogi v točki 7 na strani 15 izpodbijanega sklepa. Sklicevalo se je na pravnomočen sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 18005/2017 z dne 13. 11. 2017 v zvezi s sklepom višjega sodišča z dne 19. 4. 2018, s katerim je bilo odločeno, da ni podan utemeljen sum, da je A. A. kot direktor družbe L. in hkrati direktor družbe M. storil očitana mu kazniva dejanja (kot so navedena tudi v izreku sedaj izpodbijanega sklepa), in ocenilo, da je kazenska odgovornost pravne osebe vezana na utemeljen sum, da storilec kot fizična oseba – kot njen vodstveni ali nadzorni organ - stori kaznivo dejanje.

11. Zavzeto stališče pritožnik, kljub sprejemanju dejstva obstoječe pravnomočne odločitve v zadevi IV Kpr 18005/2017, graja z navedbami, da je pravnomočna odločitev v zadevi opr. št. IV Kpr 18005/2017 nepravilna, nezakonita in protiustavna, kar je bil tudi razlog, da je pritožnik vložil ustavno pritožbo v zvezi z navedeno odločitvijo – Up 1026/2018 in pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti pod opr. št. U-I-429/2018 in ki sta bili obe vlogi sprejeti v obravnavo. Razen tega še navaja, da se posameznim osumljenim - tudi pravni osebi - očita storitev samostojnih kaznivih dejanj. Pritožnik napotuje tudi na določbo 5. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD), ko je pravna oseba odgovorna za kaznivo dejanje, tudi če storilec za storjeno kaznivo dejanje ni kriv, pa je pravna oseba pridobila protipravno premoženjsko korist iz kaznivega dejanja, upoštevaje določbo 3. točke 4. člena ZOPOKD, sklicuje pa se tudi na odločbo Vrhovnega sodišča I Ips 7963/2013 z dne 26. 9. 2019, ki jo delno tudi povzema.

12. Višje sodišče po proučitvi razlogov izpodbijanega sklepa, pritožbenih navedb in spisovnih podatkov v zvezi s tem, pritrjuje pravilnosti zaključka prvostopenjskega sodišča, da ob dejstvu obstoječega pravnomočnega sklepa o zavrnitvi zahteve za preiskavo zoper A. A. kot direktorja družbe M., predsednika uprave družbe K., d.o.o. ter direktorja in edinega družbenika družbe L., ne more biti samostojno in sama zase vzpostavljena kazenska odgovornost pravne osebe L., d.o.o. Čeprav se pritožnik ne strinja s pravilnostjo pravnomočne odločitve o zavrnitvi zahteve za preiskavo zoper A. A., navedeno ne pomeni, da takšne odločitve ni potrebno spoštovati, ovire za upoštevanje le-te pa ne predstavlja niti vložena ustavna pritožba in pobuda za začetek postopka ocene ustavnosti, na katero se pritožnik sicer sklicuje.

Kolikor pritožnik opozarja na določbo 3. točke 4. člena ZOPOKD tudi višje sodišče ugotavlja, da pri določitvi temeljev odgovornosti pravne osebe v navedenem členu izrecno iz 3. točke dejansko ne izhaja (tako kot pri točkah 1, 2 in 4 tega člena, v zvezi s posameznimi navedenimi izvršitvenimi oblikami) tudi delovanje ali odobritev vodstvenih ali nadzornih organov pravne osebe, vendar je, upoštevaje navedeno zakonsko določbo ter jasno zavzeto stališče v sodni praksi v zvezi s tem, kot izhaja iz odločbe I Ips 7963/2013 z dne 26. 9. 2019, na katero se sicer sklicuje tudi pritožnik, navedeno določbo potrebno razumeti na način, da je tudi v tem primeru, torej ko pravna oseba pridobi protipravno premoženjsko korist iz kaznivega dejanja ali predmete, nastale s kaznivim dejanjem, to potrebno razumeti in razlagati v povezavi s preostalimi točkami 4. člena, da mora biti podan (nek) prispevek pravne osebe (vodstvenih ali nadzornih organov), saj bi v nasprotnem primeru, če bi zadostovalo že golo dejstvo pridobitve protipravne premoženjske koristi iz kaznivega dejanja pravni osebi, to pomenilo vzpostavitev objektivne odgovornosti pravne osebe, te pa kazensko pravo ne pozna, tudi kolikor bi se ta nanašala na pravno osebo. V prid razumevanja navedene odločbe na tak način govori tudi že samo besedilo 4. člena ZOPOKD, ki določa, da za kaznivo dejanje, ki ga je storilec storil v imenu, na račun ali v korist pravne osebe, je pravna oseba odgovorna … (1. do 4. točka), kar določno napotuje na zaključek, da mora biti izkazano (z ustrezno stopnjo utemeljenega suma), da je kaznivo dejanje storilec v imenu, na račun ali v korist pravne osebe storil. Ker v obravnavani zadevi utemeljen sum storitve kaznivega dejanja na strani obdolženega A. A. zaradi zavrnjene zahteve za preiskavo ni podan, ne more biti vzpostavljena samostojna kazenska odgovornost pravne osebe L., neodvisno od obstoja utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja na strani njenega vodstvenega organa, tudi ne upoštevaje sklicevanje pritožnika na navedeno odločbo Vrhovnega sodišča I Ips 7963/2013 z dne 26. 9. 2019. Po oceni višjega sodišča jo pritožnik zgrešeno razlaga, ko navaja, da za vzpostavitev kazenske odgovornosti pravne osebe zadošča že opis prispevka vodstvenih organov oziroma storilca, ki omogoča ustrezno subjektivizacijo odgovornosti pravne osebe, pri tem pa ne upošteva tudi zapisano stališče v navedeni odločbi, da ugotovitev prispevkov vodstvenih ali nadzornih organov pravne osebe k pridobitvi protipravne premoženjske koristi ne more izostati. To pa pomeni, da vsebina 3. točke četrtega odstavka ZOPOKD, ki se nanaša na pridobitev protipravne premoženjske koristi iz kaznivega dejanja, ne more sama zase predstavljati temelja odgovornosti pravne osebe in ugotovitve tako imenovanega „prispevka“ h kaznivemu dejanju s strani vodstvenih ali nadzornih organov pravne osebe. „Subjektivizirana“ odgovornost pravne osebe po oceni višjega sodišča ne more pomeniti enake odgovornosti kot krivdna odgovornost pravne osebe.

13. Na pravilnost sprejete odločitve ne more vplivati niti nadaljnje sklicevanje pritožnika na določbo prvega odstavka 5. člena ZOPOKD, iz katerega izhaja, da je ob pogojih iz 4. člena ZOPOKD pravna oseba odgovorna za kaznivo dejanje tudi, če storilec za storjeno kaznivo dejanje ni kriv ali če je dejanje storil pod vplivom sile ali grožnje pravne osebe. Navedeno določbo je po oceni višjega sodišča potrebno razlagati in razumeti na način, da se ta nanaša na primere, ko je za storilca kaznivega dejanja na primer ugotovljena neprištevnost ali da je sicer podana kakšna okoliščina, ki izključuje njegovo krivdo. Iz navedenih razlogov tudi v tem delu navedbam pritožnika ni moč slediti, ker so se izkazale za neutemeljene.

**K točki I/4 (obdolženi N. N.):**

14. Obrazložitvi izpodbijanega sklepa v točkah 8 do 9 višje sodišče ne more odreči utemeljenosti, kljub ponovljenim navedbam pritožnika, da je bila prokura obdolženemu N. N. omejena le na sklepanje običajnih vsakodnevnih poslov v primeru odsotnosti članov uprave, kar pa ni situacija, ki bi bila podana v zvezi s sklepanjem pogodbe o odplačni odsvojitvi 2,44 % poslovnega deleža v družbi K., d.o.o., z dne 3. 7. 2013. Bistvo obdolženemu N. N. naslovljenega očitka je zloraba pooblastil slednjega kot prokurista družbe M. (ta družba je bila edini družbenik družbe K.), d.o.o. in v zvezi s pogodbo o prodaji poslovnega deleža družbe K., d.o.o. in pridobitev protipravne premoženjske koristi družbi L. d.o.o., ter hkrati oškodovanje družbe K. za najmanj 12.846,27 EUR. O neutemeljenosti obdolženemu N. N. naslovljenih očitkov je prvostopenjsko sodišče odločilo ne le upoštevaje zagovor N. N., pač pa tudi upoštevaje listinsko dokumentacijo, na katero se je določno sklicevalo in iz katere obdolženčeva pooblastila kot prokurista družbe M. v smislu omejitve le-teh iz družbene pogodbe ali iz kakšnega drugega akta družbe niso izhajala, pravilno pa je ugotovilo tudi, da glede na vsebino sklenjenega posla, prekoračitve pooblastil prokurista ni moč utemeljevati niti s kršitvijo določb Zakona o gospodarskih družbah (ZGD). Kolikor se pritožniki v zvezi z obsegom pooblastil, izhajajočih iz podeljene prokure sklicujejo na uradni zaznamek osumljenca z dne 17. 8. 2016, višje sodišče ugotavlja, da ob ugotovitvi, da je obdolženi N. N. pred preiskovalnim sodnikom podal zagovor, upoštevaje dokazno vrednost uradnega zaznamka, to ne more vzbujati utemeljenih pomislekov o dejanski omejitvi prokure oziroma, da je prišlo do prekoračenja njegovih pooblastil iz tega naslova v zvezi s sklepanjem posla – pogodbe o prodaji 2,44 % poslovnega deleža K. Zgolj s ponavljanjem stališč pritožnika, ne da bi za dejansko omejitev prokure predložil kakršnekoli dokaze, ki bi pooblastila N. N. na tej podlagi kakorkoli zamejevala, pa pritožnik tudi v pritožbi ni ponudil. 15. Neupoštevne so tudi navedbe pritožnika, da je bil že prvoten posel prodaje oziroma nakupa večinskega poslovnega deleža družbe K. s strani družbe L. glede deleža v višini 97,56 % izveden na nedopusten način, saj navedeno ni predmet odločanja v zvezi z izpodbijanim sklepom in glede utemeljenosti suma obdolženega N. N. v tem postopku. Prezreti tudi ne gre, čeprav drži navedba pritožnika, da je s tem poslom M. d.o.o. prenehal biti družbenik K., da na podlagi tako sklenjenega posla med družbama M. in L. d.o.o. glede na določeno in dejansko plačano kupnino tudi ni moč prepoznati utemeljenosti očitka, da je družba L. d.o.o. z navedenim poslom pridobila protipravno premoženjsko korist. Tudi glede na opisano vlogo N. N. kot prokurista družbe M. bi bilo moč govoriti o prekoračitvi njegovih pooblastil iz naslova prokure zaradi omejitve le-te (ki pa, kot rečeno, ni z ničemer izkazana), le v primeru, če bi škoda dejansko nastala M., ne pa K., česar pa podatki spisa ne izkazujejo.

16. Kolikor pritožnik navaja okoliščine, za katere ocenjuje, da izkazujejo N. N. naklepno delovanje in izkazano seznanjenost z izdano začasno odredbo Okrožnega sodišča v Ljubljani V Pg 785/2011 z dne 28. 11. 2011, s katero je bilo A. A. kot direktorju družbe M. prepovedano odtujiti poslovne deleže, ki jih ima družba M. d.o.o. v družbi K., višje sodišče ugotavlja, da pritožnik svoje trditve o seznanjenosti N. N. z navedeno odredbo ni z ničemer izkazoval, kar ob izrecnem zanikanju N. N. o vedenju le-te ter dodatni ugotovitvi višjega sodišča, da navedeno ni že samo po sebi omejevalo tudi N. N. pooblastil kot prokurista, ne more privesti do drugačnih ugotovitev kot da utemeljen sum ni izkazan. O ravnanju s konkretno zatrjevano krivdno obliko pa je glede na stanje kazenskega postopka povsem neprimerno zavzemati stališče, še posebej ob ugotovitvi, da utemeljen sum storitve kaznivega dejanja niti ni izkazan.

Glede na tako ugotovitev ne morejo imeti posebnega upoštevnega pomena niti nadaljnje navedbe pritožnika o nominalni vrednosti prodanega deleža, saj tudi z zatrjevanji v tej smeri, razen z lastnim navajanjem o tem, pritožnik ne more uspešno konkurirati ali omajati sprejemljivosti pojasnil obdolženega N. N., ki je zatrjeval smotrnost in ekonomsko upravičenost sklenjenega posla in cene le-tega, pri čemer prvostopenjsko sodišče takih navedb ni ocenjevalo le samih zase in nekritično, temveč v povezavi z ugotovitvijo, da je družba K., d.o.o. že od leta 2008 dalje poslovala z izgubo, da je bila v letu 2012 ustvarjena izguba v višini 1.351.784,00 EUR, na ta način pa je pravilno ugotovilo, da je bila tudi tržna vrednost predmetnega poslovnega deleža, ki je bil predmet prodaje, nižja od nominalne vrednosti, zaradi česar je pravilno štelo, da je bil posel z družbo M. smotrn in tudi ekonomsko upravičen.

**K točki I/5 (obdolžena C. C., B. B.):**

17. V točki 10 obrazložitve se je v zvezi z očitkom kaznivih dejanj, naslovljenih tema obdolžencema prvostopenjsko sodišče sklicevalo na dejstvo, da je bila zahteva za preiskavo zoper A. A. pravnomočno zavrnjena in zaključilo, da je pomoč h kaznivemu dejanju kazniva le pod pogojem, da je glavni storilec storil ali poskušal izvršiti kaznivo dejanje, v primeru, ko temu ni tako, pa gre lahko le za nekazniva pripravljalna dejanja. V nadaljevanju se je opredelilo tudi do dinamike imenovanja posameznih članov uprave družbe K. v različnih obdobjih, ugotovilo pa tudi, da je članstvo v nadzornem svetu obdolženemu B. B. poteklo 24. 10. 2012, obdolženemu C. C. pa 17. 2. 2012. 18. Pritožnik takšne zaključke graja z navedbami, da vztraja pri stališču, da je odločitev v zadevi II Kp 18005/2017 nepravilna, nezakonita in da je zoper njo vložena ustavna pritožba in pobuda za oceno ustavnosti, sicer pa da gre pri ravnanjih teh obdolženih za samostojni kaznivi dejanji in da sodišče neupravičeno ni sledilo tudi listinskim dokazom temveč le zagovoroma obdolženih. Njuna ravnanja, usmerjena v imenovanje neustreznih kandidatov in zgolj opravljeno veliko število sej nadzornega sveta ne izkazuje aktivnega nadziranja nadzorovane družbe.

19. Višje sodišče glede na razloge izpodbijanega sklepa in vsebino pritožbenih navedb in listinsko dokumentacijo, na katero se v obrazložitvi sodišče prve stopnje prav tako opira, ugotavlja, da je pravilno stališče prvostopenjskega sodišča o akcesorni naravi pomoči pri kaznivem dejanju, ki dejansko kazenskopravno „oživi“ šele, ko je kaznivo dejanje izvršeno ali vsaj poskušano. Dejanja pomoči so izven kroga v zakonu določenih ali naravnih izvršitvenih dejanj in objektivno pomenijo le podporo, omogočanje, olajševanje, pripravljanje kaznivega dejanja in podobno. Ravnanja pomoči so po subjektivni plati sodelovanje pri tujem, ne pri lastnem kaznivem dejanju. Pomagačeva ravnanja niso vzrok nastale prepovedane posledice v kazenskopravnem pomenu vzročne zveze. Kriterij za razmejitev dajanj pomoči od ravnanj, ki tega pomena nimajo, je predvsem objektiven in šele, ko kakšno ravnanje objektivno pomeni podporo in omogočanje storilcu uresničevanje kaznivega dejanja, se lahko v presojo pritegnejo tudi subjektivni elementi pomoči, to pa pomeni določeno povezanost med pomagačem in storilcem ter pomagačev naklep, ki mora vedeti, da pomaga pri določenem kaznivem dejanju1. Ker v obravnavanem primeru – vsaj za zdaj, ni podan utemeljen sum, da naj bi obdolženi A. A. storil kaznivo dejanje, pri katerem naj bi mu pomagala obdolžena B. B. in C. C., že iz tega razloga ne more biti vzpostavljena kaznivost očitanih jima ravnanj kot pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja, za katero ni podan utemeljen sum storitve le-tega.

20. Na navedbe pritožnika, da gre za samostojni kriminalni količini in samostojno izvršitev kaznivih dejanj s strani obdolženih B. B. in C. C., višje sodišče tudi temu delu pritožnikovih navedb ne sledi iz razloga, ker iz opisa kaznivega dejanja izhaja, da jima je očitana pomoč pri kaznivem dejanju, na kakšen način, v kakšnih vlogah, s katerimi njunimi ravnanji, predvsem pa tudi iz časovnega okvira očitane jima pomoči (31. 1. 2011 in 8. 10. 2012) določno izhaja, da so kazenskopravni očitki slednjima naslovljeni na čas pred izvršitvijo kaznivega dejanja obdolženemu A. A., ko mu je bila storitev le-tega očitana za čas 16. 11. 2012, 19. 11. 2012 in 30. 11. 2012. Kot rečeno, je bila zahteva za preiskavo v tem delu pravnomočno zavrnjena. Temu gre po oceni višjega sodišča lahko pripisati tudi sedanja zavzemanja pritožnika, za vzpostavitev samostojne kaznivosti ravnanj navedenih obdolžencev, vendar je sodišče vsakokrat vezano na opis dejanja in ne na pravno opredelitev le-tega, opis v konkretnem primeru pa se nanaša na očitek pomoči obdolženih B. B. in C. C., zato je bila zahteva za preiskavo tudi v tem delu upravičeno zavrnjena. Ob takih ugotovitvah nimajo upoštevnega pomena niti nadaljnje navedbe pritožnika o načinu imenovanja članov nadzornega sveta z neustreznimi kandidati, o nepomembnosti števila sej nadzornega sveta in kaj to pomeni ali ne pomeni, saj bi ocenjevanja teh okoliščin bilo lahko pomembno šele v primeru, če bi bil utemeljen sum storitve kaznivih dejanj v obsegu in načinu, kot je bil očitan obdolženima, izkazan.

**K točkam I/7, 8, 9 (obdolženi E. E., G. G. , O. O.):**

21. V zvezi z očitkom kaznivega dejanja navedenim obdolžencem v tej točki (stran 19 do 21 izpodbijanega sklepa), pritožniki prvostopenjskemu sodišču naslavljajo očitek, da je senat v celoti sledil le navedbam v pisnih zagovorih obdolženih, da ni naredil nobenih zaključkov, zato gre za arbitrarno odločitev, čeprav je pisni zagovor osumljenih protispisen in v nasprotju z listinami, obdolženci pa na vprašanja sodišča in pooblaščencev oškodovanca kot tožilca niso odgovarjali.

22. Višje sodišče na ta del pritožbenih navedb odgovarja, da iz razlogov izpodbijanega sklepa v tem delu izhaja, da se zaključki ne opirajo le na zagovore obdolženih E. E. in G. G. temveč tudi na druge listine, ki so v tem delu izrecno navedene, zato očitek o arbitrarni odločitvi ni utemeljen. Pritožniki prav tako niso pojasnili, v čem so pisni zagovori protispisni in v nasprotju s katerimi listinami v spisu so, povsem deplasiran pa je tudi pritožbeni „očitek“ naslovljen obdolžencem, da na vprašanja niso bili pripravljeni odgovarjati, saj je navedeno pravica obdolženih v postopku, odločitev o tem, če bodo, kaj, koliko, kdaj in komu izpovedovali oziroma odgovarjali na vprašanja pa njihova osebna odločitev, o kateri ni moč razpravljati, še posebej ne na način, kaj bi, če bi na vprašanja odgovarjali, to lahko pomenilo ali pojasnjevalo.

23. Pritožnik navaja, da se je prvostopenjsko sodišče tudi na tem mestu in v zvezi z navedenimi obdolženci neutemeljeno sklicevalo na pravnomočno zavrnjeno zahtevo za preiskavo zoper A. A. v sklepu Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 13. 11. 2017, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 19. 4. 2018, ki se je nanašal tudi na prenos dejavnosti investicijskih in pomožnih investicijskih storitev iz K. na družbo P. in izvršitev pogodbe v zvezi s tem z dne 30. 11. 2012, na podlagi katere je bil izpeljan prenos strank iz družbe K. na družbo P. Navajajo še, da je obdolženim očitana storitev samostojnega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja po 240. členu v zvezi z 20. členom KZ-1. 24. Višje sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je sklicevanje prvostopenjskega sodišča na pravnomočno zavrnjeno zahtevo za preiskavo zoper A. A. tudi za navedene obdolžence pomembno iz razloga, ker ugotovitev o neizkazanem obstoju utemeljenega suma izvršitve kaznivega dejanja s strani obdolženega A. A. v zvezi s sklenjeno pogodbo med K., d.o.o. in P. z dne 30. 11. 2012, izkazuje, da ničesar v smislu kaznivega ni moč očitati niti navedenim obdolženim v vlogah, ki so jih imeli v času pred sklenitvijo in realizacijo navedene pogodbe, če pri tem posebej niti ne omenja razlogov utemeljitve sprejete odločitve v izpodbijanem sklepu v delu, ko je prvostopenjsko sodišče zavzelo stališče o tem, kdaj in na koga sta se nanašali začasni odredbi z dne 28. 11. 2012 in z dne 13. 12. 2012 in da je bila sklenjena pogodba z dne 30. 11. 2012 pravno veljavna in zavezujoča, za izvršitev le-te pa zadolžena uprava K. v sestavi, v kateri ni bilo več A. A. Do tega se je prvostopenjsko sodišče jasno opredelilo v obrazložitvi na strani 20 in 21. Tem razlogom je po oceni višjega sodišča v celoti moč pritrditi, pritožniki pa jih zgolj z vztrajanjem pri svojih stališčih ne morejo uspešno omajati, še manj izpodbiti.

Na del pritožbenih navedb, ki se nanaša na zatrjevanje bistva začasnih odredb, ki je po oceni pritožnikov predvsem v tem, da je bila A. A. prepovedana odtujitev in razpolaganje z deleži družbe K., d.o.o. ter odtujitev njene klientele brez pisnega soglasja D. D., je že prvostopenjsko sodišče odgovorilo z argumentacijo, ki ji pritrjuje tudi višje sodišče in na katero sta opozorila tudi obdolžena E. E. in G. G. v svojih zagovorih, namreč, da se je prva začasna odredba z dne 28. 11. 2012 po vsebini in obsegu obrazložene odločitve dejansko nanašala osebno na A. A. kot direktorja družbe M. in da ni v ničemer posegala v vodenje poslov družbe K. in v obseg pooblastil A. A. kot direktorja družbe K. (stran 19 izpodbijanega sklepa). Tudi v nadaljevanju je prvostopenjsko sodišče z razumnimi razlogi pojasnilo dinamiko sprejetih odločitev nadzornega sveta K., ki pa jim pritožnik z vztrajanjem na lastnih okopih pripisuje le naklepno izigravanje navedenih odredb in s tem opustitev dolžne skrbnosti in ravnanja ter dopustitev izvedbe škodljivega posla za družbo K. Tudi v zvezi z izvedbo navedene pogodbe z dne 30. 11. 2012 se je prvostopenjsko sodišče opredelilo z razlogi na strani 20 in 21, te razloge pa oprlo na dokazne podlage, kot iz navedenega dela obrazložitve tudi izrecno izhajajo, zato temu delu tudi višje sodišče lahko le pritrdi, kljub drugačnemu stališču in videnju ravnanja obdolženih s strani pritožnika. Več in drugega kot ponavljanje lastnih videnj v zvezi s tem ne ponuja.

25. Prezreti tudi ne gre, da pritožniki na več mestih omenjajo tudi nastanek nenadomestljive ali težko nadomestljive škode nadzirani družbi K., d.o.o. in da obseg navedene škode ni vsebinsko natančneje opredeljen kot le z višino in zneskom vsaj štirih milijonov, medtem ko v pritožbi pritožniki zatrjujejo nastanek velike premoženjske škode v višini več milijonov EUR. Ker sprejeta odločitev o zavrnitvi zahteve za preiskavo A. A. že daje odgovor na to, da v realiziranem prenosu oziroma izvedbi pogodbe med K., d.o.o. in P. z dne 30. 11. 2012, niso bili prepoznani znaki kaznivega dejanja, se višjemu sodišču tudi v zvezi s pritožbenimi navedbami zoper izpodbijan sklep ni treba opredeljevati do navedb pritožnika, kaj je bilo mišljeno z izdanima začasnima odredbama Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 13. 12. 2012 in pred tem z dne 28. 11. 2012. 26. Kolikor pritožnik prvostopenjskemu sodišču očita, da pred izdajo izpodbijanega sklepa v povezavi z zagovori osumljenih ni ocenjeval tudi pisne vloge oškodovanca kot tožilca z dne 12. 9. 2019, višje sodišče ugotavlja, da vloga, imenovana kot „pojasnilo sodišču“, izraža stališča oškodovanca kot tožilca po podanih zagovorih obdolženih. Zgolj zato, ker se prvostopenjsko sodišče ni izrecno opredeljevalo do te vloge, ni moč šteti, da se z njo ni seznanilo, sicer pa pritožnik v navedeni vlogi navaja stališča, ki jih ponavlja tudi v pritožbi in ki bistvenih zaključkov o neizkazanem obstoju utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj navedenim obdolžencem, ne morejo omajati (čas imenovanja članov uprave K. – F. F. in H. H. z dne 20. 1. 2013; pravno mnenje Odvetniške družbe R. z dne 18. 2. 2013; usklajeno vsebinsko pojasnjevanje Agencije za trg vrednostnih papirjev s strani A. A. in E. E. v njunih vsakokratnih vlogah).

27. Pritožnik očita prvostopenjskemu sodišču tudi, da preiskovalna sodnica ni opravila zaslišanja osumljenega O. O., ki ga je sicer neuspešno vabila na zaslišanje, vendar v nadaljevanju njegovo zaslišanje ni bilo opravljeno, izpodbijan sklep pa o tem nima razlogov. Višje sodišče na te navedbe odgovarja, da je že preiskovalna sodnica v nestrinjanju z zahtevo za preiskavo oškodovanca kot tožilca navedla, da O. O. ni bil zaslišan, da pa glede na dejansko stanje po oceni sodišča njegovo zaslišanje niti ni potrebno, kar so očitno razlogi, ki so prepričali tudi prvostopenjsko sodišče, da je vseeno lahko odločilo o zahtevi za preiskavo tudi v delu, kolikor se je ta nanašala nanj in na njegovo vlogo, kot je bila ta pač navedena v opisu kaznivega dejanja, obrazložitev izpodbijanega sklepa v tej točki pa se nanaša na vse obdolžence.

Stopnja utemeljenega suma, da so navedeni obdolženci storili očitano jim kaznivo dejanje tako ni izkazana na način in v meri, kot je prikazoval v zahtevi za preiskavo in njenih modifikacijah oškodovanec kot tožilec, zato je višje sodišče razlogom izpodbijanega sklepa tudi v tem delu pritrdilo.

**K točkama I/10 in 11 (obdolžena H. H. in F. F. ):**

28. Iz izreka in obrazložitve izpodbijanega sklepa v zvezi s tema obdolžencema izhaja, da je navedenima bilo očitano, da sta kot član in predsednik uprave K., d.o.o. sklenila pogodbo z družbo P. z dne 30. 11. 2012, v nadaljevanju pa le-to tudi realizirala z ravnanji, ki so prav tako opisana. Obrazložitev v tem delu je prvostopenjsko sodišče oprlo na zagovora obdolženih in listinsko dokumentacijo, izrecno navedeno na strani 22 in 23, sklicevalo pa se je tudi na tem mestu na pravnomočen sklep o zavrnitvi zahteve za preiskavo zoper A. A. v zvezi s sklenitvijo in izvedbo posla na podlagi pogodbe med K., d.o.o. in P. z dne 30. 11. 2012. Do tega se je tudi višje sodišče v tej odločbi že opredelilo v točkah 24 in 25 in se v izogib ponavljanju na navedene razloge sklicuje tudi na tem mestu, še posebej v delu glede dejstva, da na podlagi navedene pogodbe ni bila izkazana storitev kaznivega dejanja, zato tudi opisana ravnanja obdolženih F. F. in H. H. ne moreta predstavljati kaznivih dejanj, ko so ta ravnanja bila usmerjena v izvršitev pravnoveljavne in zavezujoče pogodbe z dne 30. 11. 2012. 29. Razloge izpodbijanega sklepa tudi v zvezi s tema obdolžencema pritožnik izpodbija z vsebinsko enakimi razlogi kot ravnanja članov oziroma predsednice nadzornega sveta v K., d.o.o. in sicer, da gre za samostojno izvršitev kaznivih dejanj, da je bil naveden posel z začasno odredbo z dne 13. 12. 2012 označen kot škodljiv za družbo K. in njegova izvedba predhodniku v upravi družbe A. A., prepovedana. To zadnje sicer drži, vendar v zvezi s tem ni moč prezreti, da je bila pogodba veljavno sklenjena, realizirana pa s strani novo imenovane uprave, v kateri ni bil A. A. v nobeni vlogi. Za vse ostale navedbe, ki jih pritožnik ponavlja v zvezi s škodljivostjo posla za K., da je šlo za naklepno ravnanje obdolženih in obid izdane začasne odredbe z dne 13. 12. 2012 velja povedano že v prejšnjih točkah obrazložitve tega sklepa (24, 25), še posebej tudi v delu ugotovitev, na koga sta se začasni odredbi izrecno nanašali in ga tako zavezovali, seznanjenost posameznih obdolžencev z začasnima odredbama pa, še posebej glede na vsebino le-teh, ne more utemeljevati njihove krivde. O dejansko nastali premoženjski škodi za K. velja ugotoviti, da tudi ni z ničemer izkazana, posebej ne v navajani višini. Vse to so trditve, ki tudi višje sodišče prepričujejo v pravilnost sprejete ocene, da ni izkazan utemeljen sum storitve kaznivih dejanj niti s strani teh obdolženih, to pa izkazuje pravilnost sprejete odločitve o zavrnitvi zahteve za preiskavo oškodovanca kot tožilca zoper obdolžence in glede dejanj, kot izhaja iz izreka te odločbe.

1 Dr. Ljubo Bavcon, dr. Alenka Šelih, dr. Damjan Korošec, dr. Matjaž Ambrož, dr. Katja Filipčič: Kazensko pravo, splošni del, 5. izdaja, Uradni list RS, Ljubljana 2009, stran 335, 336.