Jedro

Odgovornost po načelu vzorčnosti je izjema, ki je določena v primerih, ko kljub pazljivosti ni mogoče odkloniti škodne nevarnosti in ko okoliščine pogosto privedejo do poškodbe. Revizijsko sodišče načeloma sprejema, da je taka dejavnost taktično urjenje: vojak v obrambi, vojak v napadu, ko dejavnost poteka v forsiranem tempu in morajo udeleženci na neravnem skalnatem terenu, poraslem s travo, v vojaški opremi teči, skakati, legati na tla, počepati, preskakovati ovire in odskakovati, ko simulirajo boj in uporabljajo manevrsko municijo.

Toda revizija opozarja na to, da so morali tako dejavnost opravljati vojaki. Čeprav sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je enako ravnal tudi tožnik, se vsiljuje vprašanje, ali je bil to dolžan početi. Sodišči namreč nista pojasnili razlike med delom poveljnika oddelka (ki ga je tožnik nadomeščal oz. je opravljal tudi to delo), ki mora vajo spremljati in imeti pregled nad delom vojakov; in med vojaki, ki vajo neposredno izvajajo. Tožnik namreč trdi, da se je poškodoval, ko je nerodno stopil na skalo, sama hoja po skalnatem terenu pa ni dejavnost, pri kateri je nevarnost za poškodbo povečana do take mere, da bi opravičevala objektivno odgovornost tožene stranke.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku 1.799.486,00 SIT odškodnine z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od dneva izdaje sodbe do plačila. Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da se je tožnik poškodoval na delu pri toženi stranki, ki je za to objektivno odgovorna. V zvezi s poškodbo je utrpel nepremoženjsko škodo, za katero mu je sodišče prisodilo naslednje denarne vsote: za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 800.000,00 SIT, za strah 200.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 784.486,00 SIT, tožbeni zahtevek za skaženost pa je v celoti zavrnilo. Po pritožbah obeh pravdnih strank je sodišče druge stopnje razveljavilo izpodbijano sodbo v zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, sicer pa je pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je pravnomočno prisojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem ter za strah, je tožena stranka pravočasno vložila revizijo. Meni, da sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo, in predlaga razveljavitev obsodilnega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sta sodišči zmotno šteli, da je nevarna dejavnost po drugem odstavku 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih tista dejavnost, ki poteka v forsiranem tempu, med katero morajo udeleženci na neravnem skalnatem terenu, poraslem s travo, v vojaški opremi teči, skakati, legati na tla, počepati, preskakovati ovire in odskakovati, ko simulirajo boj in uporabljajo manevrsko municijo. Toda odgovornost po načelu vzročnosti je bila uzakonjena zaradi dejavnosti, ki jih kljub zadostni skrbnosti ni mogoče vselej nadzorovati. Tožena stranka meni, da sta sodišči pri uporabi pravnega standarda nevarne dejavnosti ugotovili dejanske okoliščine tako, da sta povzeli samo tožnikove trditve. Pojasnjuje, da se je tožnik udeležil vaje kot poveljnik voda, ki je nadomeščal poveljnika oddelka. Od poveljnika voda pa se ne zahteva, da neposredno sodeluje pri urjenju vojakov, ker zadostuje, da vojakom pojasni vajo in njene elemente. Poveljnik oddelka pa vajo spremlja, tako da ima pregled nad vojaki, a vaje ne izvaja tako, kot vojaki. Zato njegovega dela ni mogoče presojati po drugem odstavku 154. člena ZOR, temveč po načelu o krivdni odgovornosti. Ker se je tožnik poškodoval zaradi tega, ker je prišlo do zdrsa zaradi hoje pri terenskem delu (pa tudi če bi res tekel, kot navajata priči B. in H.), je treba odgovornost tožene stranke presojati po 158. členu ZOR. Krivdo pa mora tožeča stranka dokazati. Tožena stranka tudi opozarja, da se je tožnik poškodoval pri košarki v letu 1993 in da je treba to poškodbo šteti kot tožnikov prispevek k nastanku škode.

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. Meni, da revizija ni dopustna, ker se večina revizije nanaša na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Revizija tudi ni utemeljena, ker se je moral tožnik udeležiti vaje z vojaškimi obvezniki in ravnati tako kot oni, zato je po mnenju tožeče stranke upravičena odločitev o objektivni odgovornosti tožene stranke.

Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Uvodoma je treba pojasniti, da je revizijsko sodišče uporabljalo določila ZPP 1977. Razlog za to je v prvem odstavka 498. člena novega ZPP, po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče pojasnjuje, da ni upoštevalo tistih revizijskih navedb, s katerimi tožena stranka izpodbija dejansko stanje in dokazno oceno, ki sta jo opravili sodišči prve in druge stopnje.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti le iz omejenih in v zakonu taksativno predpisanih razlogov in tretji odstavek 385. člena ZPP 1977 izrecno prepoveduje vložitev revizije zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Graja dokazne ocene sodišč prve in druge stopnje zato ni dovoljena in revizijsko sodišče je izhajalo iz naslednjih ugotovljenih dejstev: - da je tožnik kot poveljnik voda in kot poveljnik oddelka sodeloval pri usposabljanju oz. taktičnem urjenju vojak v obrambi, vojak v napadu; - da je šlo za dejavnost, ki poteka v forsiranem tempu, med katero morajo udeleženi vojaki pri urjenju na neravnem skalnatem terenu, poraslem s travo, v vojaški opremi teči, skakati, legati na tla, počepati, preskakovati ovire in odskakovati, ko simulirajo boj in uporabljajo manevrsko municijo; - da je tudi tožnik vse to počel; in - da si je poškodoval levo koleno (ki je bilo pred tem že poškodovano), ko je nerodno stopil na skalo.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili tista materialnopravna določila Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89, v nadaljevanju ZOR), ki za obstoj odškodninske obveznosti zahtevajo, da morajo biti sočasno podani naslednji štirje elementi: protipravno škodno dejanje, zaradi katerega je nastala škoda (vzročna zveza), odgovornost tožene stranke in nastanek premoženjske ali nepremoženjske škode. Toda pri ugotavljanju odgovornosti tožene stranke sta sodišči prezgodaj odločili, da je podana objektivna odgovornost zaradi nevarne dejavnosti po drugem odstavku 154. člena ZOR, čeprav zakon v prvem odstavku 154. člena ZOR predvideva splošno, krivdno odgovornost. Odgovornost po načelu vzročnosti je torej izjema, ki je v določenih primerih, ko kljub pazljivosti ni mogoče odkloniti škodne nevarnosti in ko okoliščine pogosto privedejo do poškodbe, utemeljena. Revizijsko sodišče načeloma sprejema, da je pri zgoraj opisani dejavnosti res večja nevarnost poškodbe, toda revizija opozarja na to, da so morali tako dejavnost opravljati vojaki. Čeprav sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je enako ravnal tudi tožnik, se vsiljuje vprašanje, ali je bil to dolžan početi. Sodišči namreč nista pojasnili razlike med delom poveljnika oddelka (ki ga je tožnik nadomeščal oz. je opravljal tudi to delo), ki mora vajo spremljati in imeti pregled nad delom vojakov, in med vojaki, ki vajo neposredno izvajajo. Poleg tega tudi ni jasno, ali je moral tožnik poleg zadolžitev poveljnika voda, sočasno opravljati še delo poveljnika oddelka in so bili zato njegovi napori večji (kakor ugotavlja sodišče druge stopnje). Tožnik namreč trdi, da se je poškodoval, ko je nerodno stopil na skalo, sama hoja po skalnatem terenu pa ni dejavnost, pri kateri je nevarnost za poškodbo povečana do take mere, da bi upravičevala objektivno odgovornost tožene stranke.

Glede na to je pritrditi reviziji tožene stranke, da sta sodišči prve in druge stopnje premalo pretehtali okoliščine, na podlagi katerih sta uporabili pravni standard stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost. Ker sta zmotno uporabili materialno pravo, sta nepopolno ugotovili dejansko stanje in zaradi tega ni pogojev za spremembo njunih odločitev. Zato je revizijsko sodišče razveljavilo izpodbijani sodbi in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. To naj natančneje ugotovi, kakšne so bile tožnikove obveznosti v zvezi s taktično vajo in ali se je poškodoval pri dejavnosti, ki jo je moral opravljati in ki je tako nevarna, da odgovarja tožena stranka po načelu vzročnosti. V dvomu naj razišče tudi dejansko stanje v zvezi s trditvijo o krivdni odgovornosti tožene stranke.

Odločitev o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 166. člena ZPP 1977.