Jedro

Vprašanje dvojne kaznivosti je procesna predpostavka za vodenje kazenskega postopka.

Načelo iura novit curia (sodišče pozna pravo) velja tudi v primeru tujega prava, zato je sodišče dolžno po uradni dolžnosti pridobiti podatke o tujem pravu ter opraviti presojo identiteto norme.

Kraj in čas storitve dejanja nista zakonska znaka kaznivega dejanja po 186. členu KZ-1, saj že zaradi njegove kolektivne narave ni mogoče zahtevati natančno krajevno in časovno opredelitev posameznih dejanj, temveč predstavljata sestavni del opisa kaznivega dejanja, s katerim se obtožencu omogoči uspešno obrambo.

Razlogi za sprejetje obtoženčevega priznanja ne sodijo v obrazložitev sodbe. Sodišče se v obrazložitvi omeji zgolj na ugotovitev, da je obtoženec priznal krivdo pred predsednikom senata, ki je dano priznanje sprejel. Čas prebit v ekstradicijskemu priporu se ne upošteva pri priporu v postopku pred vložitvijo obtožnice (maksimalni čas 6 mesecev), saj določbe 201. in 205. člena ZKP zanj niso uporabljive.

Izrek

I. Pritožbi višjega državnega tožilca se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se - za kaznivo dejanje pod točko I./1. določena kazen po drugem odstavku 187. člena KZ-1 zviša na 1 (eno) leto in 6 (šest) meseca zapora; - za kaznivo dejanje pod točko I./2. določena kazen zviša na 2 (dve) leti zapora; - za kaznivo dejanje pod točko II. določena kazen zviša na 2 (dve) leti in 6 (šest) mesecev zapora; in se nato obtožencu ob nespremenjeni določeni kazni za kaznivo dejanje pod točko III. izrečena enotna kazen zviša na 6 (šest) let zapora.

Sicer se pritožba višjega državnega tožilca, v celoti pa pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika, zavrnejo kot neutemeljene in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivih dejanj omogočanja uživanja ali uporabe prepovedanih drog po drugem odstavku 187. člena KZ-1, omogočanja uživanja ali uporabe prepovedanih drog po prvem odstavku 187. člena KZ-1, neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1 in odstranitve ali poškodovanja uradnega pečata ali znamenja po prvem odstavku 303. člena KZ-1. Obtožencu je za kaznivo dejanje po drugem odstavku 187. člena KZ-1, ob uporabi omilitvenih določb, določilo kazen deset mesecev zapora, za kaznivo dejanje po prvem odstavku 187. člena KZ-1 kazen eno leto zapora, za kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1 kazen eno leto in sedem mesecev ter za kaznivo dejanje po prvem odstavku 303. člena KZ-1 kazen dva meseca zapora, nato pa mu po določbi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen tri leta in šest mesecev zapora. V izrečeno kazen zapora je obtožencu vštelo čas pridržanja in pripora od 28. 8. 2021 dalje. Po prvem odstavku 75. člena KZ-1 je obtožencu naložilo v plačilo s kaznivim dejanjem pridobljeno premoženjsko korist v znesku 150,00 EUR ter ga po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo so se pritožili: - obtoženčev zagovornik iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter odločbe o kazenskih sankcijah. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v „ponovno“ sojenje oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi ter odloči skladno s 394. členom ZKP, - obtoženi A. A. iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da kazen zapora spremeni v višini pod dve leti zaporne kazni ter ga oprosti v zvezi z in _dubio pro reo_ (točka I./1. izreka izpodbijane sodbe) in _ne bis in idem_ (točka II./1. izreka izpodbijane sodbe) ter - višji državni tožilec zoper odločbo o kazenskih sankcijah. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožencu za vsako posamezno kaznivo dejanje določi višjo kazen, nato pa mu upoštevaje določbe 53. člena KZ-1 izreče višjo enotno kazen.

3. Na pritožbo višjega državnega tožilca sta odgovorila obtoženec in njegov zagovornik. Ocenjujeta, da pritožba tožilstva ni utemeljena, zato obtoženčev zagovornik pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev. Višji državni tožilec na pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika ni odgovoril. 4. Pritožbeno sodišče je v skladu z določbo prvega odstavka 378. člena ZKP o seji senata obvestilo obtoženca, zagovornika in državno tožilstvo. Na sejo ni pristopil višji državni tožilec, a ker je bil o seji v redu obveščen, svojega izostanka pa ni opravičil, so bili izpolnjeni pogoji, da se seja opravi (četrti odstavek 378. člena ZKP).

5. Po preučitvi pritožb, odgovorov na pritožbo višjega državnega tožilca, izpodbijane sodbe ter podatkov v spisu, pritožbeni senat ugotavlja, da pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika nista utemeljeni, pritožba višjega državnega tožilstva pa je delno utemeljena.

6. Pritožba obtoženčevega zagovornika je vsebinsko enaka sicer veliko obširnejši obtoženčevi pritožbi (z dopolnitvijo), saj naslavlja enaka vprašanja, zato pritožbeni senat nanjo odgovarja ob odgovarjanju na obtoženčevo pritožbo. Zaradi obsežnih, mestoma tudi nejasnih, nerazumljivih in posplošenih navedb obtoženca, pritožbeni senat nanje odgovarja strjeno in enotno ter po posameznih vsebinskih sklopih.

7. Pritožbeni senat uvodoma pojasnjuje, da se pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 395. člena ZKP ter upoštevaje ustaljeno ustavnosodno presojo1 kot tudi sodno prakso Vrhovnega sodišča RS,2 ni dolžno vselej izrecno opredeliti do vsake pritožbene navedbe. Prav tako ni treba, da ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja. Standardu obrazložitve sodišče druge stopnje (ki je drugačen oziroma nižji kot standard obrazložitve odločitve prvostopenjskega sodišča) zadosti, če iz razlogov sodbe izhaja, da se je z razlogi pritožbe seznanilo in da jih ni prezrlo.

_**O načelu specialnosti po 4. členu ZSKZDČEU-1 oziroma dovoljenju pristojnega avstrijskega pravosodnega organa za predajo obtoženca po Evropskem nalogu za prijetje**_

8. Obtoženec zatrjuje, da za kazniva dejanja po točkah II./1. -1. alineja in II./2. izreka izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ni imelo dovoljenja iz Avstrije, saj se ni odpovedal načelu specialnosti, preiskovalna sodnica pa je v februarju 2022 vseeno zaslišala vse priče in oba oškodovanca, vendar takšna trditev nima opore v spisovnem gradivu. Sodišče prve stopnje je dne 2. 9. 2021 prejelo zahtevo za razširitev preiskave Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani, zato je z zaprosilom za predajo prijete osebe z dne 20. 9. 2021 razširilo Evropski nalog za prijetje z dne 15. 7. 2021 še za ta dejanja. Sodišče prve stopnje je dne 22. 12. 2021 prejelo sklep z dovoljenjem Deželnega sodišča v Solnogradu z dne 25. 11. 2021, pravnomočnim dne 13. 12. 2021, iz katerega izhaja odreditev naknadne izročitve obtoženca za potrebe kazenskega pregona, v okviru zaprosila, ki se nanaša na naknadno predajo z dne 20. 9. 2021. Utemeljitev sklepa solnograškega sodišča potrjuje, da se obtoženec, v okviru obravnave zaradi izročitve z dne 9. 9. 2021, ni odrekel načelu specialnosti, vendar pa sodišče ni našlo nobenega razloga, ki bi preprečeval naknadno izročitev, saj so v zadevi izpolnjeni pogoji iz 27.a člena EU-JZG, tudi vzajemna kaznivost. Sodišče prve stopnje po prejemu dovoljenja avstrijskega pravosodnega organa tako ni imelo več ovir za pregon obtoženca za kazniva dejanja po zahtevi za razširitev preiskave, zato je s sklepom z dne 13. 1. 2022 upravičeno uvedlo preiskavo.

9. Pritožbeni senat ob tem še pojasnjuje, da po določilu šestega odstavka 169. člena ZKP pritožba zoper sklep o uvedbi preiskave ne zadrži izvršitve tega sklepa, kar pomeni, da je bilo postopanje sodišča prve stopnje, ko je dne 14. 1. in 15. 2. 2022 vabilo in nato zaslišalo priče B. B., C. C., D. D., E. E., F. F. in G. G., v celoti pravilno.

_**O identiteti norme oziroma dvojni kaznivosti**_

10. Tako obtoženec kot zagovornik opozarjata, da za dejanja, opisana pod točkama I./2. in II. izreka izpodbijane sodbe, ki so bila izvršena v Zvezni republiki Nemčiji, ni podana identitete norme, saj se takšna dejanja v Nemčiji obravnavajo kot prekršek in ne kot kaznivo dejanje. Kot pravilno izpostavlja obtoženec, je slednji že v ugovoru zoper obtožnico zatrjeval vprašanje dvojne kaznivosti, na katero je sodišče prve stopnje odgovorilo s sklepom I Ks 43126/2021 z dne 4. 5. 2022, in sicer da kaznivost prodaje prepovedanih drog po nemškem pravu vsaj na prvi pogled izhaja že iz kaznovalnega naloga Občinskega sodišča v Laufnu, pa tudi iz mednarodnih konvencij, pogodb in dokumentov, ki urejajo to področje. Obtoženec je nato dejanja priznal v fazi glavne obravnave, takoj ob pričetku dokaznega postopka. Glede na navedeno je zatorej pritožbeni senat po uradni dolžnosti pridobil relevantne določbe nemške kazenskopravne zakonodaje ter jih na pritožbeni seji dne 7. 11. 2023 v sodno overjenem prevodu vročil obtožencu in njegovi zagovornici, ki na poročilo sodnika poročevalca nista imela pripomb.

11. Kot pravkar navedeno je pritožbeni senat opravil poizvedbo pri slovenskem predstavniku na Eurojustu ter pridobil podatke o nemški kazenskopravni ureditvi, tj. Zakon o trgovini s prepovedanimi drogami (Zakon o prepovedanih drogah – BtMG). Po seznanitvi strank o pridobitvi nemškega BtMG je pritožbeni senat na vprašanje obtoženca pojasnil, da gre pri kaznovalnem nalogu za vprašanje _res iudicata_ ter da je za potrebe vprašanja dvojne kaznivosti pridobilo sodno overjen prevod 29. in 29.a člena BtMG, ki sta primerljiva s 186. in 187. členom KZ-1. Obtoženec je dne 10. 11. 2023 pri tukajšnjem sodišču vložil prošnjo oziroma „dopolnitev pritožbene seje“ z dne 7. 11. 2023, s katero se je pritožbeni senat seznanil in jo obravnaval na posvetovanju dne 23. 11. 2023. V vlogi obtoženec podaja dokazni predlog za postavitev izvedenca za tuje pravo ter navaja, da predložen kaznovalni nalog izključuje analogno uporabo 29. člena BtMG, saj je razvidno, da gre za identični primer, ter da zaslišani oškodovanec H. H. in priče D. D., B. B., I. I. in F. F., ki so bili prisotni na hišni preiskavi dne 21. 7. 2020, pred nemškimi kriminalisti niso izpovedovali ničesar protipravnega, niti ga niso obremenili s kajenjem oziroma uživanjem trave, tudi H. (H. H.) ni izjavil, da je prenašal, transportiral oziroma pakiral prepovedane droge. Po obtoženčevi oceni gre za napačno uporabo nemškega BtMG, saj ni razvidno, kako in zakaj bi navedena obtožba in 1,7 let zapora, ob navedenih paragrafih, pomenila zakonito uporabo 186. člena KZ-1, glede na dvojno kaznivost. Ob tem navaja, da je kršen 19. člen KZ-1 ter da konkretna in podrobna presoja pritožbenega sodišča ni mogoča brez izvedenca, saj bi tudi nemški kaznovalni nalog lahko izrekel kazen zapora, pa je ni. Navaja še, da je bila z vročitvijo prevoda določil nemškega BtMG na pritožbeni seji kršena neposrednost, zato uveljavlja kršitev pravice do obrambe. Prav tako navaja, da glede na spremembo 2. člena 2G dne 26. 7. 2023 ni razvidno, kaj je kaznivo dejanje in kaj je upravni prekršek ter zaključuje, da je za interpretacijo nemškega BtMG pristojno nemško občinsko sodišče Laufen, saj gre za uporabo BU-1, uporabo milejšega zakona.

12. Obtoženec je bil z izpodbijano sodbo med drugim spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 187. člena KZ-1, ki je bilo delno storjeno v kraju Freilassing v Nemčiji (očitek I./2.), in kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1, ki je bilo v celoti storjeno na območju Nemčije (očitka II./1. in II./2.). Obtoženec je v pritožbi, na pritožbeni seji in zgoraj povzeti vlogi zavzel stališče, da je za pregon očitanih kaznivih dejanj pristojna Nemčija po načelu ubikvitete, torej na podlagi kraja, kjer je storilec deloval ali bi moral delati ali kjer je nastala prepovedana posledica. Vendar pritožbeni senat poudarja, da slovenska kazenskopravna ureditev določa veljavnost kazenskega zakona Republike Slovenije tudi za njenega državljana, ki stori kaznivo dejanje v tujini. V obravnavanem primeru je pristojnost slovenskega sodišča vzpostavljena po t.i. aktivnem personalitetnem načelu, urejenem v 12. členu KZ-1. V takšnem primeru pa morajo biti podani tudi posebni pogoji, ki so določeni v drugem in tretjem odstavku 14. člena KZ-1. V drugem odstavku 14. člena KZ-1 je določena omejitev, da za isto kaznivo dejanje ni v celoti izčrpana jurisdikcija tuje države, v tretjem odstavku pa je kot omejitev določena dvojna kaznivost. Slovenskemu državljanu, ki je storil kaznivo dejanje v tujini, je tako mogoče soditi v Republiki Sloveniji, vendar pod pogojema: 1) da v tujini kazenski postopek za istovrstno kaznivo dejanje ni bil pravnomočno zaključen oziroma jurisdikcija tuje države ni bila v celoti izčrpana ter 2) da je dejanje kaznivo po pravu obeh držav. Ob tem je pomembno poudariti še, da pogoj dvojne kaznivosti ni absoluten, saj lahko pregon dovoli minister za pravosodje, skladno s tretjim in četrtim odstavkom 14. člena KZ-1. Vprašanje dvojne kaznivosti je torej procesna predpostavka za vodenje predmetnega kazenskega postopka, ki bi jo moral izkazati že državni tožilec.

13. Obtoženec sicer zatrjuje, da kaznovalni nalog izključuje analogno uporabo 29. člena BtMG, s čimer meri na vprašanje _res iudicata_, kar bo obravnavano v nadaljevanju, ter da konkretna in podrobna presoja pritožbenega sodišča ni mogoča brez izvedenca za tuje pravo, a takšnemu stališču ni mogoče pritrditi. Obtoženec v pritožbi izpostavlja pravilo drugega odstavka 354. člena ZKP ter navede načelo _iura novit curia_ (sodišče pozna pravo), kar pa velja tudi v primeru tujega prava, zato izvedenec za tuje pravo ni potreben oziroma takšen niti ne obstaja. Sodišče je tako dolžno po uradni dolžnosti pridobiti podatke o tujem pravu ter opraviti presojo identitete norm _in abstracto_, kar pomeni, da se pri tem ne zahteva dobesedna preslikava norme iz enega v drug pravni red, temveč je potrebno le, da sta normi po vsebini zakonskih dejanskih stanj med seboj podobni, upoštevajoč vrednostno in teleološko razlago.3

14. Zakon o prepovedanih drogah – BtMG v 1. točki prvega odstavka 29. člena določa, da se z zaporno kaznijo do petih let ali denarno kaznijo kaznuje oseba, ki goji, izdeluje, trguje, uvaža, izvaža, prodaja, razdeljuje, kako drugače daje v promet ali kako drugače pridobiva prepovedane droge brez dovoljenja. Tudi slovenski KZ-1 v prvem odstavku 186. člena opredeljuje kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami z več izvršitvenimi oblikami, med drugim tudi, kdor “prodaja“, ter, „kako drugače neupravičeno daje v promet” substance, ki so razvrščene kot prepovedane droge. Ta izvršitvena oblika zajema vse primere, ko storilec prepovedane droge na kakršenkoli način preda oziroma posreduje, podari, zamenja za drugo dobrino drugim osebam.4 Slovenski zakonodajalec je glede na veliko nevarnost, ki jo predstavljajo prepovedane droge, uporabil analogijo _intra legem_ in s predmetno določbo inkriminiral kakršenkoli način neupravičenega spravljanja prepovedanih drog v obtok.5 Po enaki zakonodajni tehniki je, glede na opravljeno presojo identitete norm, posegel tudi nemški zakonodajalec. Nikakršnega dvoma ni, da sta kokain in konoplja, ki sta v Sloveniji z Uredbo o razvrstitvi prepovedanih drog (Ur. list RS, št. 69/19 in 157/20), razvrščena v II. skupino pod zaporednima številkama 53 in 112, prepovedani drogi tudi v Nemčiji, saj sta obe državi članici Evropske unije in ju zavezujejo Schengenska konvencija z dne 19. 6. 1990, Uredba Sveta ministrov št. 3677/90 z dne 13. 12. 1990 in Akt o skupni akciji z dne 17. 12. 1996. Poleg tega gre pri nedovoljeni proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami za mednarodno kaznivo dejanje, katerega ureja več mednarodnih dokumentov, sprejetih s strani Združenih narodov, in zavezujejo obe državi, med drugim Enotna konvencija o mamilih z dne 20. 3. 1961, Konvencija o psihotropnih substancah z dne 21. 2. 1971 in Dunajska konvencija o drogah z dne 20. 12. 1988, ki so z ratifikacijo postale del našega notranjega prava, tj. del domačega kazenskega zakona.6 Glede na navedeno pritožbeni senat zaključuje, da opis kaznivega dejanja pod točko II. izreka izpodbijane sodbe z vrednostno in namensko razlago zagotovo ustreza zakonskemu znaku “kako drugače daje v promet” po prvi točki prvega odstavka 29. člena BtMG.

15. Nadalje nemški BtMG v 11. točki prvega odstavka 29. člena določa, da se z enako kazensko sankcijo, kot že navedeno zgoraj, kaznuje tudi osebo, ki pridobi ali omogoči drugi osebi priložnost za nedovoljeno uživanje prepovedanih drog brez dovoljenja, medtem ko slovenska opredelitev kaznivega dejanja po prvem odstavku 187. člena ZKP določa več izvršitvenih oblik, in sicer kdor napelje drugega k uživanju prepovedanih drog oziroma mu jih da, da jih uživa ali uporabi on ali kdo drug oziroma kdor da na razpolago prostore za uživanje ali uporabo prepovedanih drog oziroma kako drugače omogoči drugemu, da uživa ali uporabi prepovedane droge. Obema inkriminacijama je skupno, da storilec prepovedano drogo preda drugi osebi, da jo ta zaužije. Ne glede na izvršitev kaznivega dejanja z eno ali več različnimi izvršitvenimi oblikami po slovenskem KZ-1, so te izvršene v okviru enega samega kaznivega dejanja, saj tvorijo navidezni stek.7 Kot pojasnjeno zgoraj, tudi v obravnavanem primeru ni dvoma, da je, poleg konoplje in kokaina, tudi kristalni metamfetamin, ki je v Sloveniji z Uredbo o razvrstitvi prepovedanih drog razvrščen v II. skupino pod zaporedno številko 62, prepovedana droga tudi v Nemčiji. Ob primerjavi podobnosti zakonskih dejanskih stanov pritožbeni senat zaključuje, da opis kaznivega dejanja pod točko I./2., ki se nanaša na dejanja storjena v Freilassingu v Nemčiji, ustreza zakonskemu znaku „omogoči drugi osebi priložnost“ po 11. točki prvega odstavka 29. člena BtMG.

16. Glede na pojasnjeno obtoženec z navedbo o spremembi 2. člena BtMG ni vnesel nikakršnega dvoma, da naj ne bi bilo razvidno, kaj je kaznivo dejanje in kaj upravni prekršek, saj je v obravnavanem primeru relevanten le 29. člen tega zakona, poleg pa je napisano „Kazniva dejanja“, kar nedvomno vodi v zaključek, da zakon v omenjenem delu zagotovo ne ureja upravnih prekrškov. Očitana dejanja niso časovno odmaknjena, zato ni mogoče govoriti niti o zastaranju kazenskega pregona. Se pa pritožbeni senat strinja z obtožencem, da bi nemško sodišče lahko izreklo zaporno kazen, saj je kazenska sankcija predpisana v razponu od denarne kazni do petih let zapora. Vendar pa to ne pomeni, da lahko sodišče, v primeru sojenja državljanu Republike Slovenije za kazniva dejanja storjena v tujini, izbere tuj, četudi milejši, zakon. Kot že pojasnjeno predhodno, 12. člen KZ-1 za takšne primere kot je obravnavani določa veljavnost kazenskega zakona Republike Slovenije. Sodno oblast v Sloveniji namreč izvajajo sodniki, ki so pri opravljanju sodniške funkcije vezani le na ustavo in zakon, v skladu z ustavo pa tudi na splošna načela mednarodnega prava in ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe.8 _**O**_ **ne bis in idem** _**oziroma**_ **res iudicata**

17. Obtoženec zatrjuje, da je bil za dejanja pod točko II. izpodbijane sodbe že kaznovan. Sklicuje se na Kaznovalni nalog Deželnega sodišča Laufen, Nemčija, s katerim mu je bilo naloženo plačilo denarne kazni v višini 600,00 EUR, zato je izrečena kazen v nasprotju s prvim odstavkom 31. člena Ustave Republike Slovenije ter v zvezi z 10. členom ZKP.

18. Takšna pritožbena teza ne drži. Obtoženec je bil pod navedeno točko spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena ZKP, ki ga je izvrševal v obdobju od 1. 6. do 30. 12. 2020 v kraju Freilassing v Nemčiji, kjer je H. H. vsaj trikrat prodal 1 g kokaina, vsakokrat v zameno za 50,00 EUR, vsaj trikrat dal 1,5 g kokaina v zameno za to, da je H. H. ob prehodu meja z Avstrijo in Nemčijo po obtoženčevih navodilih v spodnje hlače skril vsakokrat okoli 10 g kokaina, ki ga je obtoženec v tem času prevažal v vozilu, dne 30. 12. 2020 J. J. ponujal 1 g kokaina v zameno za spolni odnos, kar pa je slednji zavrnil, do izročitve droge ni prišlo in je dejanje ostalo pri poskusu ter H. H., D. D. in B. B., ki so za obtoženca v navedenem obdobju v Nemčiji opravljali dela, večkrat brezplačno delil konopljo, tako da jim je vsakokrat dal vsaj 0,3 g konoplje, ki zadostuje za en zvitek.

19. Očitano kaznivo dejanje predstavlja t.i. kolektivni delikt, saj določba v opisu izvršitvenega ravnanja uporablja številne nedovršne glagole (proizvaja, predeluje, ponuja, ponuja naprodaj, kupuje, hrani, prenaša, posreduje, daje v promet, deli, izdeluje, nabavlja), ki pojmovno zajema niz dejavnosti oziroma ponavljajočih se ravnanj.9 Pritožbeni senat je zato preučil kaznovalni nalog Občinskega sodišča v Laufnu Cs 140 Js 35225/20 (list. št. 1392), da ugotovi, katera posamezna izvršitvena dejanja v okviru kolektivnega kaznivega dejanja glede na čas storitve sodijo v časovni okvir že razsojene stvari. Iz opisa kaznivega dejanja po 1. točki prvega odstavka 29. člena BtMG izhaja, da je obtoženec v obdobju od konca marca 2020 do začetka maja 2020 na nekem neznanem mestu v kraju Saaldorf-Surheim zavedno in namerno hranil najmanj 20 g marihuane ter ne izključujoč to količino marihuane prodal in izročil v drugi kazenski zadevi preganjanemu K. K., v zgoraj navedenem obdobju, nazadnje dne 11. 4. 2020, v najmanj štirih posameznih poslih po en odmerek marihuane za uživanje po ceni od 5 do 12,50 EUR ter s tem ustvaril dobiček v neznani višini.

20. Z vidika presoje kršitve načela _ne bis in idem_ navedeno pomeni, da med očitkoma ni podana zahtevana objektivna identiteta, saj obravnavano kaznivo dejanje ne predstavlja istega historičnega dogodka, ker gre za obtoženčevo drug(ačn)o izvršitveno ravnanje, kot je bilo obravnavano pred nemškim sodiščem. Opisa se razlikujeta po vseh njunih sestavinah. Glede na navedeno je obtoženčeva ugotovitev, da sta kazenska postopka iz Nemčije in Slovenije ista, da je bila s kaznovalnim nalogom v Nemčiji sprejeta pravnomočna odločba, da gre za isto zadevo (_idem_), kjer se očita 20 g marihuane in da gre za ponovno obravnavanje (_bis_), v celoti napačna.

21. Ob navedenem se za povsem neutemeljeno izkaže še obtoženčeva navedba, da je sodišče v Nemčiji prvo začelo postopek, saj je zaslišalo oškodovanca H. H. in priče D. D., B. B., in F. F. o hišni preiskavi v Nemčiji dne 21. 7. 2020, ki zoper obtoženca niso povedali ničesar obremenilnega, sodišče v Ljubljani pa je obtožnico vložilo šele po končanem sodnem postopku, v katerem se mu je s kaznovalnim nalogom izrekla denarna kazen.

22. Obtoženec večkrat zatrjuje, da je preiskovalna sodnica posegla v izvršitev evropskega preiskovalnega naloga (EPN) z navedbo „ne nabaviti podatkov, če so storilci ali konzumenti, uživalci ali kot prodajalci, mladoletniki ali polnoletniki“ ter „da se ne bi slučajno kaj narobe razumelo“. Ocenjuje, da gre za prirejanje, kršitev kazenskega zakona in pravico do obrambe, vse to pa je vplivalo na zakonitost sodbe.

23. Obtoženčeva ocena ne drži. Obtoženec je elektronsko sporočilo strokovne sodelavke preiskovalnega oddelka sodišča prve stopnje, namenjeno nacionalnemu predstavniku na Eurojustu (list. št. 1.364), razumel napačno. Sodišče prve stopnje je v okviru instrumentov mednarodne pravne pomoči na nemški pristojni pravosodni organ naslovilo EPN, v katerem je zaprošen organ zaprosilo za podatke, ali je Državno tožilstvo Traunstein vodilo postopek zoper obtoženca zaradi kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami oz. drugega kaznivega dejanja povezanega s prepovedanimi drogami po nemški zakonodaji, ter ali se je v katerem izmed postopkov A. A. očitalo, da je dajal na voljo prepovedane droge določenim mladoletnikom, in sicer: L. L,, M. M., J. J., H. H., D. D., C. C., in če da, v katerem obdobju, kdaj je bila vložena kazenska ovadba, pod katero opravilno številko se je vodil postopek oziroma so se vodili postopki, v kateri fazi je predmetni postopek oziroma predmetni postopki, ali je postopek ustavljen oziroma so postopki ustavljeni, in ali je to po nemški zakonodaji _res iudicata_. Hkrati so navedli še opravilne številke zadev 120 Js 33285/20, 120 Js 35225/20 in 140 Js 40723/21 ter zaprosili za kopije oziroma skene navedenih spisov. EPN je bil nato realiziran preko nemških in slovenskih predstavnikov na Eurojustu, zato je slovenski predstavnik v elektronskem sporočilu sodišču prve stopnje med drugim sporočil, da tožilstvo v Traunsteinu mladoletnih oseb, ki so navedene v EPN, zaradi istovrstnih kaznivih dejanj ni obravnavalo. V navedenem odgovoru je strokovna sodelavka zaznala morebitno nejasnost pri izvrševanju EPN, saj so zahtevali podatke, če se je obtožencu v postopkih očitalo, da je navedenim osebam dajal na voljo prepovedane droge. V elektronskem sporočilu, ki ga obtoženec zazna kot prirejanje, kršitev kazenskega zakona in kršitev pravice do obrambe, tako ni razviden poseg v izvršitev EPN, temveč le pojasnilo o obsegu zaprošenih podatkov.

_**O sklepčnosti obtožbe**_

24. Tudi v predmetni pritožbi obtoženec vztraja pri tezi, da ne ve, kaj je predmet obtožbe, ki je predpogoj za uspešno obrambo ter s tem zatrjuje da ni presoje, ali ravnanje, ki se mu očita predstavlja uresničitev kaznivega dejanja. Izraža tudi kritiko, da doslej 65 sodnic in sodnikov ni zavzelo nobenega vsebinskega stališča. Obtoženec s tem ponavlja navedbe, ki so bile odgovorjene s sklepom I Ks 34126/2021 z dne 4. 5. 2022, s katerim sta bila ugovora obtoženca in njegovega zagovornika zavrnjena kot neutemeljena. V ugovornem postopku namreč sodišče opravi materialni (vsebinski) preizkus obtožnice, v katerem med drugim preveri, ali so v opisu dejanja konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja (1. točka prvega odstavka 277. člena ZKP). Torej, če predmetna obtožnica ne bi prestala navedenega preizkusa ob obravnavi ugovorov, sodišče obtožbe ne bi dopustilo in bi kazenski postopek ustavilo. V citiranem sklepu je tako izvenobravnavni senat sodišča prve stopnje obrambi vsebinsko odgovoril, da kazniva dejanja izpolnjujejo vsa obeležja očitanih kaznivih dejanj, kar pomeni, da je obtožba sposobna obravnavanja. Tudi po presoji pritožbenega senata opis obravnavanega dejanja izpolnjuje vse zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1, do katerih se je smiselno opredelil že v okviru presoje dvojne kaznivosti in _res iudicata_.

25. Na tem mestu pritožbeni senat obtožencu pojasnjuje še, da kraj in čas (časovni okvir) kaznivih dejanj, ki je po obtoženčevo odprt od junija do 31. 12. 2020, nista zakonska znaka kaznivega dejanja po 186. členu KZ-1, saj že zaradi njegove kolektivne narave ni mogoče zahtevati natančno krajevno in časovno opredelitev posameznih dejanj. Podatek o kraju in času storitve kaznivega dejanja je sestavni del opisa kaznivega dejanja, s katerim se obtožencu omogoči uspešno obrambo, za kar pa zadošča, da so posamezna dejanja določljiva in je kaznivo dejanje v tolikšni meri individualizirano, da je razvidno na kateri historični dogodek se očitek nanaša. Zakonski znak navedenega kaznivega dejanja ni niti količina prepovedane droge, za katero obtoženec opozarja, da se je pri očitku pod točko II./2. izreka izpodbijane sodbe spremenilo iz 0,03 g na 0,3 g konoplje. Obtoženčeva opazka je sicer pravilna, saj je do navedene spremembe prišlo z vložitvijo obtožnice, vendar pa je obtoženec priznal krivdo tudi za to kaznivo dejanje, zato s takšno navedbo ne more uspeti, saj uveljavlja nedovoljen pritožbeni razlog, skladno z drugim odstavkom 370. člena ZKP. Enako velja tudi za navedbo, da je uporabljal CBD, ki ni nezakonit. V konkretnem primeru torej za izpolnjenost biti inkriminacije zadošča ugotovitev, da je obtoženec določen del prepovedane droge dal „kako drugače dal v promet“.

_**O podprtosti obtoženčevega priznanja krivde z dokazi ter njihova (ne)zakonitost**_

26. Po obtoženčevem mnenju sodišče sprejme priznanje krivde le, če je podprto z dokazi, česar pa sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni storilo.

27. Na načelni ravni pritožbeni senat sicer pritrjuje obtožencu, kajti sodišče mora pri izjavi obtoženca, da krivdo po obtožbi priznava, med drugim presoditi, ali je priznanje jasno, popolno in podprto z drugimi dokazi ter s sklepom na zapisnik odločiti, ali obtoženčevo priznanje sprejme ali zavrne. Vendar že sama jezikovna razlaga prvega in drugega odstavka 285.č člena ZKP pripelje do sklepa, da razlogi za sprejetje obtoženčevega priznanja ne sodijo v obrazložitev sodbe. Obrazložitev sodbe, kadar je izdana na podlagi sprejetega priznanja krivde, ureja šesti odstavek 285.č člena ZKP, ki določa, da se glede sodbe določbe XII. poglavja tega zakona uporabljajo smiselno, razen glede obrazložitve izreka o krivdi, kjer se sodišče omeji zgolj na ugotovitev, da je obtoženec priznal krivdo pred predsednikom senata, ki je dano priznanje sprejel. Povedano še drugače, zakon ne predpisuje, da bi moralo sodišče v sodbi obrazložiti dejstva in dokaze, na podlagi katerih je sprejelo obtoženčevo priznanje krivde. Takšnemu stališču v prid nenazadnje govori tudi določba drugega odstavka 370. člena ZKP, ki v primeru sodbe na podlagi priznanja krivde izključuje pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato podaja dokazne ocene ob priznanju krivde niti ni potrebna oziroma je celo odveč.

28. Sodišču prve stopnje zato ni mogoče očitati, da je priznanje krivde sprejelo brez presoje o njegovi podprtosti z dokazi, saj je to opravilo že na naroku za glavno obravnavo dne 8. 12. 2022. Iz zapisnika navedenega naroka namreč izhaja, da je predsednica senata obtoženca posebej vprašala, ali se je zgodilo tako, kot je (tedaj) prebral tožilec in je navedeno v obtožnici, na kar je obtoženec odgovoril, da se je zgodilo točno tako. Posledično ga je predsednica senata izprašala še o temeljnih dejstvih in poteku očitanih kaznivih dejanj, obtoženec pa je priznal, da je kaznivo dejanje storil tako, kot se mu očita v obtožnici. Ob tem ne gre spregledati niti dejstva, da sta obtoženec in njegov tedanji zagovornik vložila ugovora zoper obtožnico, ki sta bila s sklepom I Ks 34126/2021 z dne 4. 5. 2022 zavrnjena kot neutemeljena, kar nadalje pomeni, da je predsednica senata že pred sprejemom obtoženčevega priznanja krivde razpolagala s podatkom, da je pri obtožencu podana visoka stopnja verjetnosti, da je storil očitana mu kazniva dejanja.10 Na podlagi tako preverjenega obsega priznanja in nedvoumnost, da se priznanje nanaša prav na kazniva dejanja, opisana v obtožnici, in po opravljeni presoji, da obtoženec razume naravo in posledice priznanja (da se s tem odpoveduje, da bi sodišče o obtožbi odločalo na glavni obravnavi, da bo dokazni postopek izveden le glede tistih okoliščin, ki so pomembne za izrek kazenske sankcije, da priznanja krivde ne more preklicati in da je priznanje podal prostovoljno, brez kakršnihkoli pritiskov), je predsednica senata, upoštevaje še mnenje izvedenca psihiatrične stroke, sprejela sklep, s katerim je priznanje krivde obtoženega sprejela. Po oceni pritožbenega senata je ugotovitev o sprejemu obtoženčevega priznanja krivde v izpodbijani sodbi ustrezno pojasnjena, s tem pa vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih.

29. Obtoženčeva pritožba na več mestih sodišču prve stopnje očita, da ni izločilo dokazov, ki bi jih moralo glede na drugi odstavek 83. člena ZKP in ob tem obsežno navaja domnevne kršitve, ki naj bi jih naredila policistka N. N. v zvezi s telefonskim pogovorom z obtožencem dne 16. 12. 2020 (opustitev pouka po četrtem odstavku 148. člena ZKP, čeprav naj bi bil takrat že osredotočen sum) in v postopku z L. L. Po obtoženčevi zmotni oceni slednjega ni poučila po šestem odstavku 184. člena ZKP ter o tem, da kriva ovadba pomeni kaznivo dejanje, prikrila naj bi njegovo edicijsko dolžnost, saj naj bi posedoval _corpus delicti_ (cigaretni ogorek, filtre, papir za zvijanje in mlinček za mletje). V nadaljevanju polemizira glede dokazov, ki so bili pridobljeni na podlagi nezakonite hišne preiskave, čeprav so bila tosmerna zatrjevanja, kot tudi navedbe glede postopka z L. L., že večkrat predmet sodne presoje z vidika _prima facie_ nezakonitosti dokazov.11

30. Na tem mestu pritožbeni senat poudarja vsebino drugega odstavka 285.d člena ZKP, po kateri je obramba na predobravnavnem naroku dolžna podati zahtevo za izločitev dokazov, s čimer se zagotavlja učinkovit potek kazenskega postopka, saj se še pred začetkom glavne obravnave razčisti vprašanje dovoljenosti dokazov in izogne morebitnim kasnejšim procesnim zapletom.12 Po podatkih spisa je obramba, natančneje obtoženec, takšno zahtevo podal, vendar pa jo je na predobravnavnem naroku dne 26. 10. 2022 po posvetu z zagovornikom umaknil.13 Glede na določbo 4. točke tretjega odstavka 285.a člena ZKP, o kateri je bil obtoženec poučen že v vabilu na predobravnavni narok, ki mu je bilo vročeno dne 20. 5. 2022, je za obrambo nastopila prekluzija glede navajanja ugovorov v zvezi z zatrjevanjem nezakonitosti dokazov. Drži sicer navedba obtoženca, da je sodišče dolžno presoditi ali so dokazi, na katere se opre sodba, zakoniti oziroma nezakoniti ter jih v tej posledici izločiti iz spisa, vendar pa takšnega bremena ob zavestnem umiku svoje zahteve ne more prevaliti na sodišče, naj le-to sámo ugotavlja zakonitost dokazov in odredb istega sodišča.14 Ob vsem navedenem ne gre spregledati dejstva, da je obtoženec očitana kazniva dejanja priznal, s tem pa tudi objektivna in subjektivna dejstva, ki so zajeta v obtožbenem očitku in predstavljajo zakonske znake teh kaznivih dejanj. Obtoženec je tako priznal odločilna dejstva, na katerih temelji obtožbeni očitek, s čimer je posredno priznal tudi dokazno podlago, na kateri ta dejstva temeljijo.15

31. Glede na navedeno zvodenijo vse obtoženčeve navedbe, s katerimi kritizira postopanje policistov, in sicer: - da je dovolil vstop v stanovanje ter so zato imeli vse pogoje za vstop brez naloga za hišno preiskavo in brez prič po 218. členu ZKP, pa je niso izvedli, - da so s štirikratnim vstopom v stanovanje v enem dnevu kršili določila ZKP, - da ni obrazloženo, zakaj niso zavarovali kraja kaznivega dejanja ter da so spremenili kraj dejanja, - da bi s pravočasnim ravnanjem in izvajanjem odredbe za hišno preiskavo preprečili nadaljnje izvrševanje kaznivega dejanja po 187. členu KZ-1, - da bi morali dne 31. 12. 2020 na mejnem prehodu Jesenice napraviti vrsto policijskih postopkov, - da so neupravičeno pridobili njegovo fotografijo, - da so ga 788-krat kontrolirali po evidencah policije, - da niso pojasnili, na kakšen način so bili podani zahtevki do študentskih servisov, ter da bi ga morda morali glede na navedene podatke obvestiti o preiskavi na sedežu firme, v Nemčiji in Sloveniji, kateri nista bili izvršeni, kljub obtoženčevemu predlogu, - da je O. O. aktivno sodeloval s policistom P. P., brez sodne odredbe, ki bi dovolila poseg v komunikacijsko zasebnost, saj z njimi uveljavlja nedovoljen pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

32. Pritožbeni senat na tem mestu pojasnjuje še, da je brez osnove tudi pritožbeno izvajanje, da gre pri J. J. in M. M. za privilegirani priči in je njune izjave zato potrebno izločiti. Obtoženec je v odgovoru na pritožbo državnega tožilca sicer pojasnil, zakaj meni, da sta priči privilegirani, vendar pa priči J. J. in M. M. nista obdolženca v predmetnem postopku, pri katerih bi bilo mogoče uporabiti določbe osmega in desetega odstavka 227. člena ZKP. Popolnoma neuporabljiv je v konkretnem primeru tudi obtoženčev sklic na določbo tretjega odstavka 216. člena ZKP, ki določa prisotnost solemnitetnih prič pri izvajanju hišne preiskave. Obtoženčeva navedba, da zakon izrecno prepoveduje uporabo izjav, pri katerih je bila izrabljena volja oziroma odstranjene psihične zavore in tako temeljijo na zmanjšani zavesti, meri na določbo 237. člena ZKP, ki izrecno prepoveduje izsiljevanje izpovedbe priče s silo, grožnjo ali kakšnim drugim podobnim prepovedanim sredstvom. Glede na citirano določbo, njena uporaba v konkretnem primeru ne pride v poštev, saj sta navedeni priči zgolj izpovedovali o dejanju, opisanem pod točko I./2. izreka izpodbijane sodbe, iz katerega izhaja, da sta v času pod obtožbo zaužila več vrst prepovedanih drog, torej ne gre za primer, ko bi navedenima v času zasliševanja pred preiskovalno sodnico nekdo dal sredstvo, s katerim bi se vplivalo na njuno voljo pri izpovedovanju.

33. Za povsem neutemeljene se izkažejo tudi obtoženčeve navedbe o dokaznih predlogih obrambe, na katere naj ne bi prejel nobenega odgovora. Iz podatkov spisa izhaja, da so bili obtoženčevi dokazni predlogi presojani v okviru nestrinjanja preiskovalne sodnice, ki jih je izvenobravnavni senat sodišča prve stopnje s sklepom I Ks 34126/2021 z dne 10. 3. 2022 zavrnil kot neutemeljene ter v 18. točki pojasnil, da lahko obramba dokazne predloge ponovno poda v fazi glavne obravnave, kar je obtoženec na predobravnavnem naroku dne 26. 10. 2022 in z vlogo z dne 6. 11. 2022 tudi storil, vendar pa se je nato izvedbi dokaznega postopka (razen glede dokazov, ki so pomembni za izrek kazenske sankcije) s priznanjem krivde odpovedal, zato je razumljivo, da glede na določbo drugega odstavka 370. člena ZKP sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni podalo razlogov o zavrnitvi dokaznih predlogov.

_**O razdelitvi kazenskega spisa**_

34. Obtoženec kritizira zanj arbitrarno odločitev sodišča o ločitvi postopka na dva dela ter pri tem navaja, da je že Vrhovno sodišče RS večkrat pojasnilo, da je za sodišče, v primeru subjektivne koneksitete tj. če je obdolženec obtožen storitve več kaznivih dejanj, izvedba enotnega postopka in izdaja ene same odločbe pravilo.

35. Vendar pa nasprotno od stališča obtoženca preiskovalna sodnica predmetnega spisa ni razdelila na dva dela _ab initio_, ker naj bi ji zmanjkalo časa za podaljšanje pripora, slednjega ni naredila niti _sua sponte_ (na lastno pobudo), na kar meri povzeta navedba, temveč je kazenski spis z opravilno številko II Kpr 61082/2021 rezultat predkazenskega postopka, v katerem so policisti Policijske postaje (PP) ... med preiskovanjem tukaj obravnavanih kaznivih dejanj prišli do dodatnih dokazov, iz katerih izhaja, da je osumljenec (tj. obtoženi A. A.) izvršil še istovrstna kazniva dejanja na škodo drugih oškodovancev, kot to izhaja iz uvoda obrazložitve zahteve za preiskavo Okrožnega državnega tožilstva Kt 15963/2021 z dne 8. 11. 2021.16 Sicer pa se je predmetni kazenski postopek začel dne 29. 6. 2021, z vložitvijo zahteve za preiskavo Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani Kt 6701/2021, zaradi kaznivih dejanj pod točkami I./1., I./2., II./1.-2. alineja in III. izreka izpodbijane sodbe.17 Za navedena kazniva dejanja je bila dne 14. 7. 2021 uvedena preiskava ter na podlagi tožilske zahteve za razširitev preiskave, vložene dne 2. 9. 2021, s sklepom II Kpr 34126/2021 z dne 13. 1. 2022 razširjena še na kazniva dejanja pod točkama II./1.-1. alineja in II./2. izpodbijane sodbe.18 Glede na navedeno tako ni mogoče govoriti o razdelitvi spisa, saj so vsi navedeni očitki po obtožnici Kt 6701/2021 z dne 16. 3. 2022 predmet tega postopka ter so zajeti tudi v izreku izpodbijane sodbe. Skratka, sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti rešilo predmet obtožbe.

36. Pritožbeni senat je po uradni dolžnosti vpogledal še v kazenski spis II Kpr 61082/2021 ter ugotovil, da se navedena zadeva trenutno nahaja v fazi preiskave in se vodi zoper obdolženega A. A. zaradi dveh kaznivih dejanj po drugem odstavku 187. člena KZ-1 na škodo G. G. in E. E., storjeni dne 28. 10. 2020 in dne 27. 11. 2020 ter za kaznivo dejanje po prvem odstavku 286. člena KZ-1, ter s tem kot nedvomno zaključil, da navedena kazenska postopka ne obravnavata istih historičnih dogodkov. Pritožbeni senat dodatno pojasnjuje še, da je obtoženi A. A. dopis preiskovalne sodnice z dne 21. 12. 2021 in odgovor okrožne državne tožilke z dne 23. 12. 2021 (list. št. 991 in 992) očitno razumel napačno, saj je preiskovalna sodnica tožilki zgolj predlagala izločitev dela postopka, ki se nanaša na zahtevo za razširitev preiskave, ki pa se je glede na zgoraj pojasnjeno, obravnaval in dokončal enotno.

37. Obtoženec tudi v pritožbi vztraja pri predlogu za združitev predmetnega kazenskega postopka s postopkom, ki se vodi pod opravilno številko II Kpr 61802/2021, vendar s tem ne more uspeti iz istih razlogov, kot jih je navedlo že sodišče prve stopnje v sklepu Su 256/2022 z dne 29. 11. 2022. Še vedno se navedena postopka nahajata v različnih fazah, tokrat s to razliko, da se predmetni postopek nahaja v pritožbenem postopku, zato je združitev nemogoča. Obtoženec tudi sam izpostavlja pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki pa bi bila v primeru čakanja, da kazenska zadeva II Kpr 61082/2021 doseže isto fazo postopka, kršena, saj se obtoženec v predmetnem postopku nahaja v priporu, zato je potrebno postopati posebno hitro. Na drugačno presojo zato ne morejo vplivati niti obtoženčeve navedbe o težki bolezenski situaciji, v kateri se je znašel. 38. Ob tako pojasnjenem se pritožbeni senat ne opredeljuje do obtoženčevih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na zgoraj citirano kazensko zadevo, saj presegajo domet instančne presoje izpodbijane sodbe.

39. V zvezi z navedbo o razdelitvi kazenskega spisa je potrebno pojasniti še, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ni upoštevalo časa, prebitega v ekstradicijskemu priporu, v trajanje pripora v postopku še pred vložitvijo obtožnice (maksimalni čas 6 mesecev), saj določbe 201. in 205. člena ZKP zanj niso uporabljive. Ekstradicijski postopek je namreč posebna oblika mednarodne pravne pomoči, v katerem država izvršiteljica, ki je tujega državljana prijela na svojem ozemlju, preveri izpolnjenost pogojev za izročitev tujega državljana drugi državi na njeno prošnjo. Namen pripora v tem postopku je torej zagotoviti navzočnost tujca v postopku odločanja o izročitvi in s tem možnost njegove dejanske izročitve državi prosilki.

_**O pravni kvalifikaciji kaznivih dejanj pod točkama I. in II. izreka izpodbijane sodbe**_

40. Obtoženec glede na napačno razumljen dopis preiskovalne sodnice nadalje navaja, da je sodišče, kljub priznanju krivde, dolžno paziti na pravno kvalifikacijo očitanih kaznivih dejanj. Obtoženčevi trditvi, da se s priznanjem krivde ni odrekel pravilni uporabi materialnega prava, ni mogoče oporekati, vendar v predmetnem kazenskem postopku do takšne kršitve ni prišlo. Obtoženec velik del pritožbe posveti stališču, da bi sodišče prve stopnje moralo kazniva dejanja obravnavati kot nadaljevano kaznivo dejanje, za kar se zavzema tudi njegov zagovornik, saj ocenjujeta, da so za takšno postopanje izpolnjeni vsi pogoji. Obtoženec takšno stališče utrjuje z navedbo, da je to predlagala tudi državna tožilka R. R., čemur ni mogoče pritrditi. V odgovoru na dopis preiskovalne sodnice je tožilka namreč predlagala oziroma vztrajala pri enotnem obravnavanju kaznivih dejanj po zahtevi za razširitev preiskave, ki tvorijo t.i. kolektivno kaznivo dejanje, tj. kaznivo dejanje pod točko II. izreka izpodbijane sodbe.

41. Pritožbeni senat je že ob obravnavanju pritožbenih navedb o kršitvi načela prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari pojasnil naravo kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1, da gre za kolektivni delikt, ki pojmovno zajema niz dejavnosti oziroma načrtno dejavnost storilca, sestavljeno iz ponavljajočih se ravnanj. Opisano kaznivo dejanje sledi takšni opredelitvi, saj se obtožencu očita več istovrstnih dejanj. V obravnavanem primeru gre torej za t.i. navidezni realni stek, pri katerem storilec z dvema ali več ravnanji izpolni zakonske znake ali prepovedane posledice dveh ali več kaznivih dejanj, vendar je kazensko odgovoren samo za eno.19

42. Pritrditi gre obtožencu pri navajanju pogojev, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, da se določeno kaznivo dejanje obravnava kot nadaljevano kaznivo dejanje. Merila za opredelitev takšne celote dejanj kot eno nadaljevano kaznivo dejanje so koristoljubnost ali oškodovalni nagib storilca (enoten psihični odnos storilca), istočasna ali zaporedna oziroma poskus izvršitve dveh ali več premoženjskih dejanj, istovrstnost oziroma istost premoženjskih kaznivih dejanj ter da se kazniva dejanja, izvršena v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja, kažejo glede na kraj, način ali druge enake okoliščine kot enotna dejavnost.20 Pogoje za uporabo tega instituta določa prvi odstavek 54. člena KZ-1. Glede na izpostavljena merila pa obtoženec spregleda, da očitano mu kaznivo dejanje ne izpolnjuje vseh zakonsko določenih pogojev. Gre namreč za kaznivo dejanje, ki spada v 20. poglavje KZ-1, kamor se uvrščajo kazniva dejanja zoper človekovo zdravje, s katerimi se varuje zdravje kot eno najpomembnejših človekovih dobrin, ne pa njegovo premoženje. Obtoženčevo zavzemanje, da so v obravnavani zadevi podani vsi elementi nadaljevanega kaznivega dejanja, je torej neutemeljeno, kršitev kazenskega zakona pa ni podana.

43. Iz istega razloga ne moremo kot nadaljevano kaznivo dejanje opredeliti niti kaznivih dejanj po prvem in drugem odstavku 187. členu KZ-1. Glede na zakonodajalčevo rabo dovršnih glagolov za opis izvršitvenih ravnanj (da na razpolago, napelje, da jih uživa, kako drugače omogoči) pa ni mogoč niti zaključek, da gre za kolektivni delikt.21 Pritožbeni senat zato zaključuje, da je pravna kvalifikacija kaznivih dejanj pod točkama I. in II. izreka izpodbijane sodbe pravilna.

44. Sodišču prve stopnje tako ni moč očitati napačne uporabe materialnega prava in posledično, da bi moralo priznanje krivde s sklepom zavrniti, za kar se zavzema obtoženec.

_**O vlogi H. H.**_

45. Načelno se je mogoče strinjati z obtožencem, da iz opisa kaznivega dejanja pod točko II./1.- 1. alineja izreka izpodbijane sodbe izhaja določena vloga H. H. pri izvrševanju obtožencu očitanega kaznivega dejanja. Vendar obtoženec z navedbo o njegovem sostorilstvu pri kaznivem dejanju ne more uspeti. Kot v pritožbi izpostavi sam obtoženec se kazenski postopek začne le na zahtevo upravičenega tožilca (prvi odstavek 19. člena ZKP), v konkretnem primeru je Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani zahtevo za preiskavo, njeno razširitev in obtožnico vložilo le zoper obtoženca. Skladno s prvim odstavkom 354. člena ZKP mora biti med obtožbo in sodbo poleg objektivne identitete (dejanje, opisano v obtožbi), podana tudi subjektivna identiteta, torej se sme sodba nanašati zgolj na osebo, ki je obtožena. Glede na povedano, je sodišče vezano na obtožbo (z izjemo, določeno v drugem odstavku 354. člena ZKP, glede pravne opredelitve dejanja) in bi s sojenjem H. H. prevzelo funkcijo pregona, s tem pa bi nedvomno prekoračilo obtožbo, s čimer obtoženec, ravno zaradi „negativne“ identitete (glede nepreganjanja H. H.), sodišču prve stopnje povsem neutemeljeno očita kršitev 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

46. Iz istih razlogov se obtoženec neutemeljeno zavzema za kršitev identitete norme, nezakonitosti dokazov, _ne bis in idem_ in „cost beneficium“ glede H. H. O privilegiju pridruženja (_beneficium cohaesionis_) bi bilo mogoče govoriti namreč le v primeru, če bi se obtožba nanašala tudi nanj in bi s tem postal subjekt obravnavanega postopka z možnostjo obrambe. Njegovo pričanje v predmetnem kazenskem postopku, kjer je pravilno prejel pouk po 238. členu v zvezi z drugim odstavkom 240. členom ZKP, glede na pojasnjeno, ne pomeni, da je pričal v lastni zadevi, zato je obtoženčevo stališče o koliziji pravic oziroma dolžnosti dveh procesno pravnih položajev H. H. v celoti napačno.

_**O izključeni protipravnosti za kazniva dejanja pod točkama I in II izreka izpodbijane sodbe**_

47. Pritožba obtoženca opozarja tudi na kršitev kazenskega zakona, saj gre pri očitku pod točko II./1.-2. alineja izreka izpodbijane sodbe za izključitev protipravnosti, ker gre za neprimerni poskus oziroma je prostovoljno odstopil od izvrševanja kaznivega dejanja.

48. Oba izpostavljena instituta pomenita, da je storilec že začel izvrševati kaznivo dejanje, vendar ga ni dokončal. Razlika je v tem, da pri prostovoljnem odstopu prepovedana posledica ni nastala iz subjektivnih razlogov, tj. na strani storilca (z védenjem, da lahko dejanje dokonča, vendar si je premislil na podlagi lastne volje) in ne pod vplivom zunanjih, od njega neodvisnih okoliščin,22 torej iz kakšnih objektivnih razlogov kot npr. oškodovančeva zavrnitev oziroma njegov odhod; pri neprimernem poskusu pa prepovedana posledica izostane, ker je storilec deloval z neprimernim sredstvom, s katerim prepovedane posledice ni mogel povzročiti oziroma proti neprimernemu predmetu, na katerem ali proti kateremu tistega dejanja ni mogel izvršiti.23 Opis kaznivega dejanja nedvomno vodi v zaključek, da obtoženec dejanja ni končal zaradi lastne odločitve, temveč zaradi zavrnitve J. J., zato o prostovoljnem odstopu in posledični kršitvi kazenskega zakona ni mogoče govoriti. Medtem pa obtoženec s pavšalno navedbo o neprimernem poskusu uveljavlja nedovoljen razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Ob tem pritožbeni senat pripominja, da pri nobenem od izpostavljenih institutov ne gre za izključitev protipravnosti, saj je zakonodajalec sodišču zgolj dopustil možnost, da storilcu odpusti kazen oziroma povedano drugače, da v takšnih primerih storilca spozna za krivega očitanega dejanja, vendar pa ga za to ne kaznuje.

49. Ni pa protipravno dejanje iz prvega in drugega odstavka 187. člena KZ-1, če storilec ravna po programu zdravljenja odvisnosti ali nadzorovane uporabe, ki je v skladu z zakonom potrjen in se izvaja v okviru ali pod nadzorom javnega zdravstva. Nasprotno od obtoženčevega stališča torej četrti odstavek 187. člena KZ-1 izključuje protipravnost le pri ravnanju storilca, ki uporablja droge po programu zdravljenja odvisnosti oziroma njihove nadzorovane uporabe v t.i. varnih sobah in ne za storilca, ki prepovedane droge uživa izven takega programa. Obtoženčevo zatrjevanje, da je vključen v program zdravljenja, tako ne meri na kršitev kazenskega zakona, temveč s tem ocenjuje, da je bilo dejansko stanje zmotno ali nepopolno ugotovljeno, kar pa je glede na obtoženčevo priznanje krivde nedovoljen pritožbeni razlog, zato se pritožbeni senat do navedenega podrobneje ne opredeljuje.

_**O pravici do obrambe**_

50. Obtoženec opozarja, da mu je sodišče kršilo pravico do pravnega sredstva, ki omogoča nadzor nad odločitvami nižjih sodišč, saj ga 65 sodnic in sodnikov do sedaj ni obravnavalo po vsebini oziroma njegove pritožbe ni obravnavalo drugostopenjsko in prvostopenjsko sodišče. Ob tem kot primer navede sklep z dne 30. 3. 2022, čemur je mogoče delno pritrditi.

51. Ne drži navedba, da predmetne zadeve do sedaj sodniki niso obravnavali vsebinsko, saj je pri preučitvi spisovnega gradiva razvidno, da je obtoženec redoma (in povsem legitimno) vlagal tako redna in izredna pravna sredstva, o katerih je bilo odločeno s sklepi izvenobravnavnega senata sodišča prve stopnje, pritožbenega sodišča in s sklepi in sodbami Vrhovnega sodišča RS. Pravilno pa obtoženec opozarja na pritožbo zoper sklep izvenobravnavnega sodišča z dne 30. 3. 2022, v katerem so tedaj obdolženemu A. A. podaljšali pripor ob vložitvi obtožnice po predlogu državnega tožilca. Obtoženec je dne 1. 4. 2022 preko uprave ZPKZ Ljubljana pravočasno vložil pritožbo, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo dne 5. 4. 2022. Iz predložitvenega poročila z dne 7. 4. 2022 izhaja, da je bila pritožbenemu sodišču predložena le pritožba obtoženčevega zagovornika, o kateri je bilo odločeno s sklepom I Kp 34126/2021 z dne 8. 4. 2022. Glede na povzeto pritožbeni senat ugotavlja, da je do kršitve pravice do pravnega sredstva sicer prišlo, vendar pa je bil nadzor nad odločitvijo izvenobravnavnega senata, torej da je izdan sklep pravilen in zakonit, opravljen zaradi obravnavanja pritožbe obtoženčevega zagovornika, ki je bila z zgoraj citiranim sklepom zavrnjena kot neutemeljena. Tudi sicer pa je bila konkretna kršitev sanirana s kasnejšimi odločitvami izvenobravnavnega senata sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča, saj je tedaj uveljavljane pritožbene navedbe navajal tudi v ugovoru zoper obtožnico ter pritožbah zoper sklepe I Ks 34126/2021 z dne 27. 5. 2022, 26. 7. 2022 in z dne 23. 9. 2022, ki so bile obravnavane s sklepom sodišča prve stopnje I Ks 34126/2021 z dne 4. 5. 2022 ter sklepi tukajšnjega sodišča I Kp 34126/2021 z dne 8. 6. 2022, 5. 8. 2022 in 7. 10. 2022. Zgolj zato, ker se obtoženec z navedenimi odločitvami ne strinja, pa ne pomeni, da obravnavana kazenska zadeva ni bila vsebinsko (večkrat) obravnavana.

52. V zvezi s tem obtoženec trdi tudi, da je obrambo neuspešno vodil sam, ker s svojimi aktivnimi procesnimi dejanji ni uresničeval svoje pravice do obrambe, tako materialne kot formalne, saj je bil odvetnik S. S. določen le za prvo stopnjo in še to od konca julija 2021, ko je bil na dopustu.

53. Tudi v tem delu ni mogoče pritrditi obtožencu, saj je svojo pravico do obrambe izvajal sam (materialna obramba) in s strokovno pomočjo zagovornika (formalna obramba). Kot že navedeno predhodno, je iz podatkov spisa razvidno, da je obtoženec v dosedanjem postopku aktivno uresničeval svojo pravico do obrambe, med drugim z vlaganjem različnih pravnih sredstev in vlog, aktivnim sodelovanjem na narokih in s pregledovanjem kazenskega spisa. Njegovo obrambo je dopolnjeval njegov (vsakokratni) zagovornik. Že dne 4. 1. 2021 je namreč pooblastil odvetnika T. T., ki ga je zastopal vse do 26. 7. 2021, na podlagi obtoženčeve prošnje za brezplačno pravno pomoč (BPP) mu je bil nato z odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani BPP 2150/2021 z dne 23. 7. 2021 za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. in II. stopnje od dne 20. 7. 2021 določen mag. S. S., ki je bil navzoč od prvega procesnega dejanja sodišča (naroki o zaslišanju prič dne 26. 7. 2021). Na podlagi obtoženčeve prošnje je služba za BPP z odločbo dne 3. 10. 2023 razrešila odvetnika S. S. ter mu za pravno svetovanje in zastopanje določila odvetnico U. U. Obtoženčeve navedbe, da je bila obramba aktivno zavirana in onemogočena, pa pritožbeni senat ne more preizkusiti, saj ni konkretiziral, na kakšen način naj bi se posegalo v njegov pravico do obrambe.

54. Nadalje obtoženec v pritožbi vztraja, da se ni več zmogel soočati z mnenjem 65 sodnic in sodnikov, da ima tumor na desni dojki, abdomen in kožnega raka, ki so ga že operirali ter da ni bil sposoben sodelovati na glavni obravnavi, jo razumeti, se braniti oziroma razumeti pravne pouke. Kot gre razbrati iz neprevedenih listin, ki jih je v spis predložil obtoženec, je bil slednji dne 14. 7. 2021 v Nemčiji operiran na abdomnu, glede tumorja na desni dojki in vključenosti v program Dora pa sta v spisu zgolj podatka, da je bil obtoženec poslan na UZ dojke, pregled pa je potrdil pravosodni policist, ki ga je na pregled odpeljal, torej obtoženec slednje zatrjuje povsem nekonkretizirano. Enako tudi glede kožnega raka, za katerega obtoženec v spis ni vložil nobenih dokazil. Glede obtoženčevega psihičnega stanja pa je sodišče prve stopnje odredilo izvedenstvo psihiatrične stroke ter njegove zaključke iz mnenja in izvida, dopolnitve mnenja in izpovedbe na predobravnavnem naroku korektno povzelo v 2. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Glede na izvedensko mnenje pritožbeni senat zaključuje, da ni dvoma, da je obtoženec sposoben razumeti obtožbo, se izjasniti o njej in o krivdi ter se udeleževati, spremljati in sodelovati na narokih za glavno obravnavo, saj pri obtožencu ni prisotna kakšna psihična motnja, ki bi pomembneje krnila njegove višje živčne funkcije, torej njegovo sposobnost razumevanja kazenskega postopka.

55. Glede na obtoženčevo navedbo, da mu je bila kršena pravica do prevajanja in prevodov dokumentov v slovenski jezik, saj se nista prevedli pogodbi o najemu prostorov na naslovu ... in stanovanja na naslovu ..., Nemčija, ki sta pomembni za njegovo obrambo, pa pritožbeni senat pojasnjuje še, da sodišče ni dolžno zagotoviti prevodov listin, ki jih vloži obramba. Prvi odstavek 7. člena ZKP namreč jasno določa, da se tožbe, pritožbe in druge vloge podajajo sodišču v slovenskem jeziku.

_**O kaznivem dejanju po 303. členu KZ-1**_

56. Obtoženec je na pritožbeni seji predložil kopijo neprevedene listine (v nemškem jeziku), s katero izkazuje svoj alibi. Iz nje gre sicer razbrati, da gre za potrdilo v zvezi s testiranjem na okužbo s COVID-19 pri obtožencu na dan 4. 1. 2021 ob 11.17, ko mu je bil odvzet vzorec. Navkljub navedeni listini pa ne gre prezreti, da je obtoženec priznal krivdo tudi za kaznivo dejanje po 303. členu KZ-1, katerega je predsednica senata sprejela po zgoraj opisani presoji podprtosti priznanja v dokaznem gradivu, zlasti z izpovedbo priče V. V., za katerega obtoženec navaja, da je tajni sodelavec policije, elektronskim sporočilom Z. Z. (priloga B140), nenazadnje pa tudi obtoženčevim pooblastilom odvetniku T. T. z dne 4. 1. 2021, podpisanim v Ljubljani (priloga B1). Obtoženec s takšnimi navedbami, kot tudi navedbo, da je pečat odstranil Č. Č., uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa je v konkretnem primeru, kot že večkrat pojasnjeno, nedovoljen. Ne gre spregledati niti dejstva, da iz podatkov spisa izhaja, da je obtoženec šele v predmetni pritožbi prvič navedel, da ima alibi, s tem, ko naj bi bil dne 4. 1. 2021 ob 11.00 uri na Covid testu, pred tem je zatrjeval le, da je bil takrat v Nemčiji.

_**O kršitvi načela nepristranskosti**_

57. Več pritožbenih navedb obtoženca je usmerjeno tudi v kritiziranje dela preiskovalne sodnice, ki naj bi po njegovi oceni kazalo na kršitev pravice do nepristranskega sojenja, kar je dvakrat uveljavljal zaman, ter so tako resne, da presegajo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka v smislu 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Preiskovalni sodnici očita, da je prevzela vlogo upravičenega tožilca in se prelevila v stranko postopka, saj je samo postavljala zakonski vrstni red „na glavo“. Opozarja, da mora po ZKP priča oziroma oškodovanec najprej povedati vse kar ve o zadevi, brez obremenitev, nato pa kot prvi sprašuje obtoženec, nato njegov odvetnik, potem tožilec, šele na koncu preiskovalni sodnik, zato je ta kršitev znatno vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

58. ZKP res določa vrstni red postavljanja vprašanj, vendar je določba prvega odstavka 334. člena ZKP, ki ureja naveden postopek zaslišanja, umeščena v poglavje, ki ureja dokazni postopek na glavni obravnavi. Glede na določbe sedmega odstavka 178., 240. in 241. člena ZKP takšne zahteve pri zasliševanju prič v fazi preiskave, kjer naj bi po mnenju obtoženca tudi prišlo do kršitve, namreč ni. Preiskovalni sodnik mora torej poskrbeti le, da se s postavljanjem vprašanj pričina izpovedba preskusi, dopolni in razjasni.

59. Obtoženec preiskovalno sodnico kritizira tudi iz razloga, da samovoljno ni izločevala nedovoljenih dokazov ter da je onemogočala „pritožbo“ na Vrhovno sodišče RS z navedbo "boš pa še dolgo čakal", brez možnosti pritožbe na Višje sodišče Ljubljana.

60. Do vprašanja (ne)izločitve dokazov se je pritožbeni senat že opredelil. Na tem mestu zato zgolj pojasnjuje, da iz podatkov spisa ne izhaja, da bi obtoženec v času preiskave vložil zahtevo za izločitev dokazov, temveč je dne 18. 10. 2021 vložil zahtevo za izločitev preiskovalne sodnice, ki jo je istega dne prebral na naroku za zaslišanje. Zahtevo je podal tudi na naroku za zaslišanje dne 9. 2. 2022. Preiskovalna sodnica je zahtevi zavrgla s sklepoma II Kpr 34126/2021 z dne 28. 10. 2021 in z dne 9. 2. 2022, iz razloga, ker zahteva kaže obtoženčev namen spodkopavanja avtoritete sodišča, zato skladno s petim odstavkom 42. člena ZKP zoper takšen sklep ni pritožbe. Obtoženec ne more uspeti niti z navedbo, da je preiskovalna sodnica onemogočala zahtevo za varstvo zakonitosti, saj mu je bilo že z dopisom urada predsednika sodišča prve stopnje Su 39/2021 z dne 5. 11. 2021 pojasnjeno, da je preiskovalna sodnica s citirano navedbo imela v mislih podaljšanje pripora, ko o njem odloča Vrhovno sodišče. S pojasnilom se strinja tudi pritožbeni senat, saj je bila obtoženčeva zahteva za varstvo zakonitosti z dne 2. 10. 2021, dopolnjena dne 24. 10. 2021 v redu predložena Vrhovnemu sodišču v odločanje.

61. Napačna je tudi teza obtoženca, da se je v predmetni kazenski zadevi odstopilo od pravila dodeljevanja sodnikov po abecednem redu, in sicer od sodnice Š. Š. do sodnice Ž. Ž. Drugi odstavek 23. člena Ustave zagotavlja pravico do naravnega oziroma zakonitega sodnika, ki predpisuje, da lahko v zadevi sodi samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom. Slednje na zakonski ravni udejanja določba 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki nepravilno sestavljeno sodišče določa kot absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Po 14. členu Zakona o sodiščih (ZS) sodnik izvaja sodno oblast na enem ali več področjih, na katero oziroma katera je pred začetkom koledarskega leta razporejen z letnim razporedom dela. Način dodeljevanja zadev sodnikom je določen v 15. členu ZS, v 17. členu pa isti zakon določa natančnejšo ureditev pravil za dodeljevanje zadev v Sodnem redu. V času vložitve zahteve za preiskavo dne 30. 6. 2021 je veljal Letni razpored dela Okrožnega sodišča v Ljubljani Su 1/2021 z dne 22. 6. 2021. Predmetna zadeva se je v fazi preiskave vodila pod vpisnikom II Kpr, ki ga ureja 2. točka III. poglavja, naslovljenega Načrt delitve zadev, in sicer se pripadle zadeve dodeljujejo vsem sodnikom po abecednem redu začetnic priimkov, po vrstnem zaporedju vložitve začetnega procesnega akta, vsakemu po eno zadevo. Če je isti dan vloženih več začetnih procesnih aktov, se zadeve najprej razvrstijo po abecednem redu začetnic priimkov osumljenca, zoper katerega je vložen procesni akt, nato pa dodelijo sodnikom, upoštevaje abecedni red začetnic priimkov sodnikov. Po podatkih spisa izhaja, da je bila zadeva od samega začetka dodeljena sodnici Ž. Ž., medtem ko je sodnica Š. Š. kot dežurna preiskovalna sodnica dne 24. 12. 2020 zgolj izdala odredbo za hišno preiskavo IV Kpd 68973/2020 (ter ponovno odredbo z dne 5. 1. 2021), skladno s 7. točko III. poglavja citiranega letnega razporeda dela. Način dodeljevanja tožilcev na zadeve pa medtem ni ustavno varovana pravica, ureja ga Zakon o državnem tožilstvu, podrobneje pa Državnotožilski red. Že iz zakonskih določb 144. člena navedenega zakona izhaja, da se sicer slednje dodeljujejo praviloma po vrstnem redu prispetja, ob upoštevanju organizacije dela, specializacije in enakomerne obremenjenosti, vendar pa se lahko v primerih odveze in prevzema, daljše odsotnosti, obremenitve z drugimi obsežnimi in pravno zahtevnimi zadevami, izločitve, zaradi združitve ali izločitve državnega tožilca oziroma spremembe pravnega področja, začasno pa tudi zaradi oprave posameznega procesnega dejanja, zadevo z odredbo predodeli drugemu državnemu tožilcu. Sicer pa je tudi v primeru tožilk razvidno, da je tožilka Q. Q. vložila predlog za izdajo odredbe za hišno preiskavo, torej vezano na zadevo IV Kpd 68973/2020, medtem ko je tožilka R. R. vložila zahtevo za preiskavo.

62. Ni pa mogoče razbrati na kaj meri obtoženčeva navedba, s katero zatrjuje, da mu je preiskovalna sodnica v priporu dne 14. 7. 2021 kršila dolžnost zdravnika, saj je bil obtoženec v ekstradicijskem priporu od dne 28. 8. 2021, zato tosmernega pritožbenega zatrjevanja ni mogoče preizkusiti. Enako velja glede navedbe, da preiskovalna sodnica ni hotela skupne preiskovalne komisije (JIT). Že iz same določbe prvega odstavka 53. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (ZSKZDČEU-1) namreč izhaja, da je to v izključni pristojnosti policije, vezano na zadevo, ki je predmet predkazenskega postopka, preiskave ali sodnega postopka v eni ali več državah članicah.

_**K vsem trem pritožbam v zvezi z odločbo o kazenskih sankcijah**_

63. Obtoženec trdi, da mu je sodišče prve stopnje izreklo popolnoma neprimerno kazen, s tem pa storilo kršitev po 5. točki 372. člena ZKP, na način, da je kršilo 49. člen, 45.a člen in 54. člen KZ-1. Po obtoženčevi oceni je sodišče prve stopnje izreklo kazensko sankcijo zunaj zakonskih meja, ki jo je odmerilo samovoljno ter da je kazen arbitrarna. Sodišče prve stopnje je pri določitvi kazni dalo preveliko težo obteževalnim okoliščinam. Navaja tudi, da izpodbijana sodba „protispisno“ zapiše, da so kazni odraz ravnotežja med obteževalnimi in olajševalnimi okoliščinami, upoštevaje težo in način storitve očitanih kaznivih dejanj.

64. Zagovornik ugotavlja, da je sodišče prve stopnje za očitana kazniva dejanja z relativno manjšo kriminalno vsebino določilo previsoko zaporno kazen za vsako posamezno kaznivo dejanje in posledično izreklo previsoko enotno prostostno kazen. Pri točki I. sodbe se izkaže, da je obtoženec dal le zavitek v obliki cigareta, da se ne ve, ali je bila mešanica ali čista konoplja, vsekakor pa je šlo za manjšo količino. Poleg tega oškodovanca L. L. ni silil, da bi kadil, saj je v miru pokadil, pri čemer je bil vajen jemanja psihotropnih substanc. Ob priznanju obtoženca bi sodišče lahko izreklo kazen v okviru spodnjega minimuma zagrožene kazni v višini 6 mesecev. Podobno zagovornik zatrjuje pri točki I./2., zato je kazen 1 leto zapora previsoka. Tudi za dejanje v točki II. po zagovornikovi presoji ni bilo zakonitega razloga za izrek zaporne kazni v višini 1 leta in 7 mesecev zapora, saj bi morala biti odločitev popolnoma drugačna. Kar se tiče točke III. sodbe pa zagovornik ocenjuje, da gre za resnično bagatelno kaznivo dejanje, ki je bilo storjeno v specifičnih okoliščinah. Zavzema se za opustitev kazenskega pregona ob smiselni uporabi razlogov o dejanju majhnega pomena po 14. členu KZ, v zvezi s predhodno določbo 378. člena KZ-1. 65. Višji državni tožilec sodišču prve stopnje očita, da je preveliko težo namenilo olajševalnim okoliščinam, medtem ko obteževalni okoliščini, predkaznovanosti obtoženca, ni dalo zadostne teže. Posledično je za posamezna kazniva dejanja določilo prenizke kazni, saj so v spodnjih mejah zakonsko predpisanih kazni in s tem tudi prenizko enotno kazen.

66. Pritožbeni senat ugotavlja, da se zagovornik in obtoženec neutemeljeno zavzemata za izrek nižjih kazni, tožilstvo pa se utemeljeno zavzema za izrek višjih kazni za kazniva dejanja pod točkama I. in II. izreka izpodbijane sodbe.

67. Kot že zgoraj pojasnjeno sodišče prve stopnje ni kršilo prvega odstavka 54. člena KZ-1. Obtoženec neutemeljeno očita tudi kršitve 5. točke 372. člena ZKP na način, da je sodišče prve stopnje kršilo 49. člen in 45.a člen KZ-1. Navedena kršitev kazenskega zakona bi lahko bila podana le, če bi sodišče prve stopnje obtožencu izreklo kazensko sankcijo zunaj zakonskih meja ali če bi kazen odmerilo samovoljno ali arbitrarno, kar pa v obravnavanem postopku ni primer, saj so kazni zapora za posamezna dejanja določena v spodnjih mejah zakonsko predpisanih kazni, ena tudi pod zakonskim minimumom. Neutemeljeno se sklicuje na odločbi Vrhovnega sodišča I Ips 35478/2015 z dne 30. 3. 2017 in I Ips 5964/2013 z dne 7. 9. 2017, v katerih je Vrhovno sodišče RS poudarilo, da po vrsti ali višini neprimerna kazenska sankcija oziroma kazen ne pomeni kršitve kazenskega zakona, temveč gre za pritožbeni razlog iz 374. člena ZKP. Pojasnilo je, da bi v nekaterih izjemnih primerih sodišče z izrekom nepravilne (neprimerne) kazni lahko kršilo kazenski zakon, če bi bila kazen glede na ugotovljene okoliščine očitno neutemeljena. Slednje obtoženec ne zatrjuje, temveč s svojimi navedbami nasprotuje presoji sodišča prve stopnje s kritiko, da je dalo preveliko težo obteževalnim okoliščinam, olajševalnim pa premajhno. Po njegovem mnenju kazni niso odraz ravnotežja med obteževalnimi in olajševalnimi okoliščinami, upoštevaje težo in način storitve kaznivih dejanj, kar ocenjuje kot protispisno. S tem torej ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona in ne vprašanja zakonitosti izrečene kazenske sankcije, ampak vprašanje njene primernosti, vendar pa slednje zatrjuje pavšalno, zato pritožbeni senat njegovih navedb vsebinsko ne more preizkusiti.

68. Nasprotno pa državni tožilec obrazloženo in povsem utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje dalo premajhno težo okoliščinam, da je bil obtoženec pri izvrševanju kaznivih dejanj pod točkama I. in II. usmerjen v mlajšo populacijo, pri katerih je izkoristil njihovo željo po (dodatnem) zaslužku, z njimi vzpostavil zaupen/prijateljski odnos, nato pa jim v uživanje ponujal prepovedane droge in jih vozil v tujino, kjer so bili v celoti odvisni od njega. Utemeljena je tudi kritika, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je vsa ta dejanja storil v obdobju pol leta, na škodo oškodovancev, ki so bili tedaj stari od 16 do 20 let, in so bili v podrejenem odnosu do tedaj 63-letnega obtoženca.

69. Tudi po presoji pritožbenega senata je obtoženec navedena kazniva dejanja storil na premišljen način, z visoko stopnjo angažiranosti. Mladostnike je namreč iskal z oglasi za delo na študentskih servisih, pri čemer iz dokaznega gradiva izhaja, da nobena od izdanih napotnic ni bila obračunana, torej plačilo ni bilo realizirano preko študentskih servisov. Do nekaterih mladostnikov pa je pristopil sam in jim osebno ponujal delo. Pritrditi gre torej državnemu tožilcu, da obtoženec z mladostniki ni vzpostavil stikov z izključnim namenom, da bi zanj delali, saj tega ni opazil niti X. X., ki je bil v tem času obtoženčev voznik. Državni tožilec nadalje utemeljeno poudarja, da je obtoženec ustvaril priložnosti za svoja ravnanja, in sicer tako, da je nekatere mladostnike odpeljal na svoj naslov prebivanja, kjer so tudi prespali, pri čemer je izbiral mladostnike brez stabilnih družinskih odnosov, ki so bili ranljivi in čustveno labilni.

70. Obtoženčeva angažiranost in vztrajnost je še toliko bolj razvidna pri storitvi kaznivega dejanja pod točko I./1. izreka izpodbijane sodbe, saj se je obtoženec dan po tem, ko je mama oškodovanca L. L. vzpostavila stik z njim za delo njenega sina, odpravil v ..., na sestanku v njuni hiši pridobil njeno zaupanje, na lastne stroške L. L. uredil osebno izkaznico na Upravni enoti v ..., mu kupil cigarete in dal vnaprej 20,00 EUR ter ga nato odpeljal v ..., na naslov obtoženčevega prebivališča, čeprav je materi povedal, da ga pelje v ... Pritrditi gre zato stališču državnega tožilca, da sodišče prve stopnje pri tem kaznivem dejanju ni prepričljivo pojasnilo uporabe zakonskega pooblastila iz 2. alineje 50. člena KZ-1, saj tudi pritožbeni senat ni prepoznal okoliščin, ki bi to dejanje delale posebno lahko oziroma utemeljevale omiljeno sankcioniranje. Namreč ravno zaradi obtoženčevega načina izvrševanja kaznivih dejanj, kar je pri L. L. povzročilo močno prestrašenost, enkratnosti dogodka ni mogoče upoštevati kot olajševalno okoliščino. Še manj torej kot posebno olajševalno okoliščino, pri čemer tudi majhna količina in vrsta prepovedane droge ne utemeljujeta omilitve kazenske sankcije. S tem se namreč popolnoma zaobide zakonodajalčev namen pri navedeni inkriminacij, s katero se zagotavlja varstvo mladoletnim osebam, ki zaradi svoje nerazvitosti niso sposobne preudarne in popolnoma voljne odločitve glede uživanja prepovedanih drog,24 torej ne glede na količino in njihovo vrsto. Ravno zaradi takšnega varstva mladoletnikov je neutemeljeno tudi obtoženčevo sklicevanje na sodno prakso glede podrejenosti, ki sicer opredeljuje podrejenost kot zakonski znak kaznivega dejanja nasilja v družini po 191. členu KZ-1. 71. Sodišče prve stopnje je pri kaznivem dejanju pod točko I./2. kot obteževalni okoliščini pravilno upoštevalo, da je dejanje storil na škodo dveh oseb, njuno mladost, saj sta bila tedaj stara 18 let, ter da jima je dal v uživanje več raznovrstnih drog, vendar pa je pri tem zanemarilo obtoženčev zgoraj opisan način pridobivanja mladih oseb, s katerim si je obtoženec ustvaril priložnosti za izvrševanje kaznivih dejanj, na kar utemeljeno opozarja državni storilec. Upoštevalo ni niti tega, da je navedeno kaznivo dejanje storil v več izvršitvenih oblikah. Obtoženec je namreč oškodovancema dal raznovrstne prepovedane droge, da jih zaužijeta ter jima dal na razpolago prostor za njihovo uživanje, s čimer je dejanje pridobilo na kriminalni količini in postalo bolj nevarno.25

72. Tudi pri kaznivem dejanju pod točko II. izreka izpodbijane sodbe državni tožilec utemeljeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje obteževalni okoliščini, obtoženčevemu načinu izvrševanja kaznivih dejanj, dalo premajhno težo, ob tem je spregledalo še, da so te okoliščine skupne vsem očitanim kaznivim dejanjem pod točkama I. in II. izreka izpodbijane sodbe, izvršene pa so v obdobju pol leta, na škodo več mladostnikov. Pri obravnavanem dejanju je še bolj očitna premišljenost obtoženca, saj je bilo celotno dejanje v navedenem obdobju izvršeno v tujini, kamor je mladostnike vozil in je na tak način poskrbel, da so bili od njega popolnoma odvisni, saj tam niso imeli opore v svoji družini oziroma socialni mreži, kar bi sicer lahko omogočilo njihov umik od obtoženca. Povsem pravilna pa je odločitev, da dejstvu, da je dejanje na škodo J. J. ostalo pri poskusu, kot olajševalni okoliščini ni dalo posebne teže, saj je dejanje ostalo pri poskusu zgolj zaradi zavrnitve J. J. 73. Glede na tožilčev predlog, da pritožbeni senat za vsako kaznivo dejanje določi višjo kazen zapora, pa pritožbeni senat ugotavlja, da tožilec kazensko sankcijo za kaznivo dejanje po III. točki izreka izpodbijane sodbe vsebinsko ne napada, zato pritožbe v tem delu niti ni moglo preizkusiti. Je pa takšen preizkus možen pri zagovornikovi pritožbi, s katero obravnavano kaznivo dejanje opredeljuje kot bagatelno in se zavzema za opustitev kazenskega pregona po 14. členu KZ v zvezi s predhodno določbo 378. člena KZ-1, čeprav je institut dejanja majhnega pomena v ZKP urejen od novele I, ki je začela veljati 1. novembra 2008,26 ki pa ne omogoča opustitev pregona, temveč bi v konkretni fazi postopka njegova uporaba vodila v izrek oprostilne sodbe. Zgolj zaradi kaznovalnega okvira kaznivega dejanja po 303. členu KZ-1, ki določa kaznovanje z denarno kaznijo oziroma zaporom do 6 mesecev, zagovornik ne more uspeti z zatrjevanjem, da gre za bagatelno kaznivo dejanje, storjeno v specifičnih okoliščinah, ki jih sicer ne konkretizira. Vendar pa ravno specifične okoliščine konkretnega primera narekujejo izrek zaporne kazni. Z obravnavanim kaznivim dejanjem je obtoženec napadel zavarovano dobrino javni red in mir,27 s pečatenjem se je namreč zavarovalo prostor ter onemogočilo poseganje vanj. Glede na dejstvo, da je obtoženec posegel v prostor, stanovanje v katerem biva in je bil predmet hišne preiskave, skladno z odredbo Okrožnega sodišča v Ljubljani IV Kpd 68973/2020 z dne 24. 12. 2020, bi lahko posegel v prostor in s tem vplival na izsledke hišne preiskave. Kot olajševalno okoliščino pa pritožbeni senat vseeno prepozna v dejstvu, da je obtoženec po odstranitvi pečata stanovanje po nekaj minutah zapustil, kar pomeni, da večjega posega v prostor ni mogel izvršiti, zato je določena kazen 2 meseca zapora povsem ustrezna.

74. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je pri vseh kaznivih dejanjih kot obteževalno okoliščino upoštevalo obtoženčevo predkaznovanost, pri kaznivih dejanjih pod točkama I. in II. pa, da je obtoženec specialni povratnik, vendar pa se po mnenju državnega tožilca te okoliščine ne zrcalijo v določitvi višine kazenskih sankcij. Pritožbeni senat se strinja z državnim tožilcem, da je bil obtoženec predhodno že večkrat obsojen, in sicer v Sloveniji, Avstriji, Nemčiji in Franciji, tudi na večletne zaporne kazni, pri čemer mu je bila z nemško sodbo opr. št. 1 Cs 150 Js31345/2006 z dne 3. 11. 2006, za kaznivo dejanje namernega uvoza prepovedanih drog poleg denarne kazni izrečena še prepoved zaposlovanja, nadzorovanja, dajanja navodil in izobraževanja mladoletnikov. V Sloveniji pa je bil s sodbo K 223/99 z dne 13. 4. 2001, v zvezi s sodbo Kp 343/01 z dne 24. 10. 2001 obsojen zaradi kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let. Pritožbeni senat pripominja, da gre za kazniva dejanja, ki so bila storjena pred 17 in več leti, pa vendar ni mogoče odreči utemeljenosti tožilčeve navedbe, da izkazujejo obtoženčevo usmerjenost v mlajšo populacijo, ki ob dejstvu, da večletne zaporne kazni pri obtožencu niso dosegle svojega namena ter ob vsem navedenem zgoraj, zagotovo vodijo v zaključek, da sodišče prve stopnje ni imelo tehtnih argumentov za odmero kazni na zakonskem minimumu oziroma v enem primeru celo z omilitvijo.

75. V zvezi z obtoženčevim priznanjem krivde se državni tožilec sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 95280/2010 z dne 12. 1. 2012, iz katere izhaja, da olajševalno okoliščino pri odmeri kazni predstavlja le konstruktivno priznanje, zaradi katerega je postopek bistveno krajši in enostavnejši, ter opozarja, da je obtoženec v konkretnem postopku zatrjeval, da ne razume vsebine obtožbe, predobravnavni narok pa se je večkrat preložil, tudi po tem, ko je izvedenec psihiatrične stroke navedel, da pri obtožencu ni prisotna kakšna psihična motnja, ki bi pomembneje krnila njegove višje živčne funkcije in zaradi katerih ne bi bil sposoben razumeti obtožbe, se izjasniti o njej in krivdi ter se udeleževati, spremljati in sodelovati na narokih za glavno obravnavo. Ob tem poudarja, da takšno izvajanje obrambe obtožencu ne sme biti šteto v škodo, vendar pa se zavzema, da takšno priznanje ne more predstavljati posebne olajševalne okoliščine, s čimer se pritožbeni senat strinja. Vseeno pa je takšno priznanje obtožencu potrebno šteti kot olajševalno okoliščino, saj je, kot je pravilno zapisalo sodišče prve stopnje, s tem preprečil dodatno izpostavljanje žrtev obravnavanih kaznivih dejanj, glede na obrambne dokazne predloge pa tudi pomembneje skrajšal predmetni kazenski postopek.

76. Pritožbeni senat je glede na vse navedeno ter ob upoštevanju obtoženčevega psihičnega stanja, kot ga je ugotovil izvedenec psihiatrične stroke, in priznanja krivde kot olajševalni okoliščini ocenil, da je obtožencu primerno in pravično za kaznivo dejanje pod točko I./1., po drugem odstavku 187. člena KZ-1, določiti kazen 1 leto in 6 mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko I./2., po prvem odstavku 187. člena KZ-1, kazen 2 leti zapora, za kaznivo dejanje pod točko II., po prvem odstavku 186. člena KZ-1, kazen 2 leti in 6 mesecev zapora ter ob nespremenjeni zaporni kazni za kaznivo dejanje pod točko III. izreči višjo enotno kazen, in sicer 6 let zapora. V izrečeno kazen se všteje čas pridržanja in pripora, vključujoč čas, ko mu je bila odvzeta prostost v tujini, tj. od dne 28. 8. 2021 (prvi odstavek 56. člena KZ-1 v zvezi s 15. členom KZ-1).

77. Pritožbeni senat ob tem pojasnjuje še, da državni tožilec ni dolžan podati kaznovalnega predloga, kar mu očita obtoženec, saj je sodišče edino, ki je pristojno izreči obsodilno sodbo, in ki po načelu individualizacije kazenske sankcije slednjo prilagodi teži kaznivega dejanja in okoliščinam, v katerih ga je storilec storil (49. člen KZ-1).

78. Nihče od pritožnikov ne napada odločbe o odvzemu premoženjske koristi, vendar pa pritožba, vložena zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo o odvzemu premoženjske koristi (386. člen ZKP), zato je pritožbeni senat po uradni dolžnosti preizkusil odločbo o odvzemu premoženjske koristi. Ugotovil je, da je odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s tem pravilna in primerno obrazložena v točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe.

79. Obtoženec neutemeljeno napada tudi odločbo o stroških kazenskega postopka, in sicer da se odvetniku S. S. prizna 10,000 točk po 0,65 EUR zaradi pridobitve dokaznih predlogov iz tujine, čeprav iz podatkov spisa izhaja, da odvetnik S. S. dokaznih predlogov iz tujine ni pridobival, temveč jih je po uradni dolžnosti pridobilo sodišče prve stopnje. Tudi sicer pa bo o utemeljenosti posameznih nagrad in izdatkov, priglašenih v stroškovniku zagovornika, odločalo sodišče prve stopnje, natančneje njegova služba za BPP. Obtoženec zahteva tudi stroške za odvetnika od 16. 12. 2020 do julija 2021, ker brezplačna pravna pomoč ni bila odobrena, zagovornika _ex offo_ pa mu niso želeli določiti. Tudi ta zahteva je neutemeljena, saj je odvetnik T. T. obtoženca zastopal po pooblastilu, stroške takšnega zastopanja zato nosi obtoženec sam, ne glede na obvezno obrambo. Predmet pritožbenega postopka ni neodobrena BPP oziroma premalo točkovana nagrada zagovorniku po BPP, zato se pritožbeni senat do tosmernih navedb ne opredeljuje. Pritožbeni senat pa končno pojasnjuje še, da je bil obtoženec z izpodbijano sodbo po četrtem odstavku 95. člena ZKP oproščen povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, zato je zagovornik upravičen do povrnitve potrebnih izdatkov, kar pa ne velja za izdatke, ki so nastali obtožencu.

80. Pri preizkusu izpodbijane sodbe, ki ga mora v okviru določbe prvega odstavka 383. člena ZKP po uradni dolžnosti opraviti pritožbeni senat, niso bile zaznane nobene kršitve, zato je ob oceni, da je pritožba višjega državnega tožilca delno utemeljena, tej pritožbi delno sledilo, sicer pa navedeno pritožbo v preostalem delu, v celoti pa pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika, zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

81. Čeprav obtoženec in njegov zagovornik s pritožbama nista uspela, je pritožbeni senat obtoženca oprostil plačila stroškov pritožbenega postopka iz vsebinsko enakih razlogov kot je to storilo že sodišče prve stopnje (11. točka obrazložitve), pri čemer je tako odločitev oprlo na določbo prvega odstavka 98. člena in četrtega odstavka 95. člena ZKP.

1 Prim. sodbo Ustavnega sodišča RS Up-206/96 z dne 10. 12. 1996. 2 Prim. sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 289/2010-167 z dne 5. 2. 2015, I Ips 31821/2014-136 z dne 18. 2. 2016 in I Ips 61594/2013 z dne 5. 12. 2019. 3 Prim. odločbo Ustavnega sodišča RS Up-265/01 z dne 26. 10. 2001 in sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 117/2001 z dne 24. 4. 2001. 4 Mag. Deisinger, Mitja, V: Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, GV Založba, Ljubljana, 2002, str. 302. 5 Šepec, M. V: Veliki znanstveni komentar Posebnega dela KZ-1, urednikov Korošec, Filipčič in Zdolšek, 2. Knjiga, Ljubljana, 2018, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, str. 193. 6 Šepec, M. V: Veliki znanstveni komentar Posebnega dela KZ-1, urednikov Korošec, Filipčič in Zdolšek, 2. Knjiga, Ljubljana, 2018, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, str. 176. 7 Šepec, M. V: Veliki znanstveni komentar Posebnega dela KZ-1, urednikov Korošec, Filipčič in Zdolšek, 2. Knjiga, Ljubljana, 2018, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, str. 217. 8 Prvi odstavek 1. člena in prvi odstavek 3. člena Zakona o sodiščih (ZS). 9 Šepec, M. V: Veliki znanstveni komentar Posebnega dela KZ-1, urednikov Korošec, Filipčič in Zdolšek, 2. Knjiga, Ljubljana, 2018, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, str. 183. 10 Dokazni standard za preizkus obtožbe je postavljen višje, in sicer med dokazni standard utemeljenega suma in standard gotovosti, ki se zahteva za obsodbo, kajti kazenska zadeva mora biti po opravljeni preiskavi, glede vseh elementov obtožbe, pravno razčiščena (osredotočena) ter tudi v višji meri dokazana. Prim. sklep Ustavnega sodišča RS Up-34/96 z dne 19. 6. 1996. 11 Glej sklep VSL I Kp 34126/2021 z dne 5. 11. 2021 in sklepa I Ks 34126/2021 z dne 4. 5. 2022 in z dne 10. 3. 2023. 12 Prim. sodbo VSRS I Ips 43372/2017 z dne 29. 10. 2020 in sodbo VSRS I Ips 43428/2011-187 z dne 22. 12. 2015. 13 Iz zapisnika o predobravnavnem naroku z dne 5. 10. 2022 izhaja, da se je predobravnavni narok zaradi prošnje zagovornika, da se obtožencu omogoči posvet z zagovornikom glede izjasnitve o zahtevi za izločitev nedovoljenih dokazov (list. št. 1496), preložil. 14 Prim. sodbo VSRS I Ips 7474/2013-302 z dne 4. 9. 2014. 15 Prim. sklep VSRS I Ips 25975/2017 z dne 17. 12. 2020. 16 Obtoženemu A. A. je bila zahteva za preiskavo Kt 15963/2021 z dne 8. 11. 2021 vročena na naroku dne 11. 1. 2022, na katerem je bil tudi zaslišan. Sodišče je dne 10. 8. 2023 uvedlo preiskavo s sklepom, zoper katerega sta obtoženec in njegova zagovornica vložila pritožbi. 17 Opis kaznivega dejanja pod točko I./2. izreka izpodbijane sodbe je bil z vložitvijo obtožnice podrobneje konkretiziran. 18 Čas kaznivega dejanja pod točko II./1. izreka izpodbijane sodbe je bil z vložitvijo obtožnice spremenjen iz dne 15. 9. 2020 na dan 30. 12. 2020, in sicer zaradi vključitve dejanja v konstrukcijo kolektivnega kaznivega dejanja, skupaj s predhodno očitanim dejanjem, sedaj točka II./1.-2. alineja izpodbijane sodbe. Z vložitvijo obtožnice se je pri očitku pod točko II./2. izreka izpodbijane sodbe izpustilo ime C. C. ter dodalo ime B. B. ter spremenila količina droge iz 0,033 grama na 0,3 grama konoplje. 19 Šepec, M. V: Veliki znanstveni komentar Posebnega dela KZ-1, urednikov Korošec, Filipčič in Zdolšek, 2. Knjiga, Ljubljana, 2018, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, str. 183. Prim. tudi sodbo VSRS I Ips 28411/2018 z dne 11. 2. 2021. 20 Bavcon, L., Šelih A., et al: Kazensko pravo. Splošni del, 5. izdaja, Uradni list RS, Ljubljana 2009, str. 211-213. 21 Šepec, M. V: Veliki znanstveni komentar Posebnega dela KZ-1, urednikov Korošec, Filipčič in Zdolšek, 2. Knjiga, Ljubljana, 2018, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, str. 216. 22 Bavcon, L., Šelih A., et al: Kazensko pravo. Splošni del, 5. izdaja, Uradni list RS, Ljubljana 2009, str. 317-318. 23 Bavcon, L., Šelih A., et al: Kazensko pravo. Splošni del, 5. izdaja, Uradni list RS, Ljubljana 2009, str. 316. 24 Šepec, M. V: Veliki znanstveni komentar Posebnega dela KZ-1, urednikov Korošec, Filipčič in Zdolšek, 2. Knjiga, Ljubljana, 2018, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, str. 223. 25 Šepec, M. V: Veliki znanstveni komentar Posebnega dela KZ-1, urednikov Korošec, Filipčič in Zdolšek, 2. Knjiga, Ljubljana, 2018, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, str. 217. 26 Glej prvi odstavek 161. člena, 5. točko prvega odstavka 181. člena, 5. točko prvega odstavka 277. člena in 4. točko 358. člena ZKP. 27 Bobnar, T. V: Veliki znanstveni komentar Posebnega dela KZ-1, urednikov Korošec, Filipčič in Zdolšek, 3. Knjiga, Ljubljana, 2018, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, str. 467