Jedro

Obstoj oziroma resničnost podanih navedb obeh strank se presojata oziroma ugotavljata po splošnih pravilih pravdnega postopka, saj glede navedenega ZUS-1 ne določa nič drugače. Tako je tudi v teh primerih treba šteti neprerekana dejstva za dokazana (214. člen ZPP in nasl.). Ker toženka zatrjevanih dejstev o škodi ni prerekala, se štejejo za priznana, na kar je bila toženka v pozivu sodišča izrecno opozorjena. Posledično sodišče ugotavlja, da obstoj težko popravljive škode ob izvršitvi inšpekcijske odločbe kot temeljnega pogoja za izdajo začasne odredbe med strankama ni sporen.

O utemeljenosti predloga za odlog izvršbe po 156.a členu ZGO-1 in 104. členu GZ-1 ne odloča sodišče, ampak inšpekcijski organ. V upravnem sporu je mogoče na podlagi 32. člena ZUS-1 začasno urediti sporno razmerje le do pravnomočnosti konkretnega upravnega spora.

Izrek

Zahtevi za izdajo začasne odredbe se delno ugodi tako, da se do pravnomočne odločitve sodišča v tem upravnem sporu zadrži izvršba odločbe Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Ljubljana št. 356.2-1156/00-MT z 19. 12. 2000, dovoljena s sklepom Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Ljubljana o dovolitvi izvršbe P35602-211/2005-22 z 31. 8. 2021. V preostalem delu se zahteva za izdajo začasne odredbe zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožničino pritožbo zoper prvostopenjski sklep o dovolitvi izvršbe z 31. 8. 2021. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je s sklepom z 31. 8. 2021 organ prve stopnje dovolil izvršbo inšpekcijske odločbe z 19. 12. 2000, s katero je bilo investitorju A. A. naloženo, da mora v roku 90 dni od vročitve odstraniti na JZ strani gospodarskega poslopja nadzidani objekt tlorisnih dimenzij 4,80 x 5,50 m, skupne višine 3,70 m, z balkonom tlorisnih dimenzij 1,00 x 4,80 m, z dvokapno streho in na SZ strani nadkrite enoramne stopnice širine 1,00 m, višine približno 2,80 m na zemljišču parc. št. 182/9 k.o. ... ter vzpostaviti prejšnje stanje na lastne stroške; ter odločil, da morajo A. A., B. B., C. C., Č. Č., D. D. in E. E. navedene dele stavbe odstraniti v naknadnem roku do 30. 10. 2022 in vzpostaviti prejšnje stanje, sicer bo to na njihove stroške opravil pooblaščeni izvajalec. Dalje še navaja, da so se zoper sklep o dovolitvi izvršbe pritožili A. A., Č. Č., D. D. in E. E., vendar so njihove pritožbe, z izjemo pritožbe A. A., prepozne.

2. Tožnica v tožbi zatrjuje, da je inšpekcijska odločba pravno napačna in neizvršljiva, saj stopnice, ki naj bi se rušile, stojijo in se po njih dostopa z druge parcele št. 183/3 k.o. ..., ki ni v lasti istih lastnikov, kot nepremičnina parc. št. 182/9 k.o. ..., na kateri je objekt. Parcela, na kateri stojijo stopnice, ki so nosilna konstrukcija, ni predmet nobenega inšpekcijskega postopka. Dedinje so bile z inšpekcijsko odločbo prvič seznanjene 30. 3. 2021, kar je 18 let po smrti očeta. Meni, da bi moral organ po prvem odstavku 153. člena ZUP postopek prekiniti, s čimer bi vsi roki prenehali teči. Zato so vse navedbe organa, da je bila pošta po smrti očeta, 4. 3. 2023 poslana na domači naslov, nezakonite. Trdi še, da je organ tudi zmotno ugotovil dejansko stanje, saj je objekt stal na parc. št. 182/9 ... v podobni velikosti in obsegu že pred letom 1975. Poleg tega gre za enostavni objekt površine 30 m2, za katerega tudi po veljavnem zakonu gradbeno dovoljenje ni potrebno.

3. Zahteva tudi izdajo začasne odredbe, in sicer sodišču predlaga, naj začasno ustavi rušenje, tj. odloži izvršitev izpodbijanega akta oziroma inšpekcijske odločbe za zakonsko dopustno možnost 5 let. Navaja, da bi se z izvršitvijo odločbe vsem solastnikom prizadejala nepopravljiva škoda. Njen podedovani solastniški delež je vreden 30.000,00 EUR, v primeru izvršitve inšpekcijske odločbe pa bi se porušil celoten objekt. Nepopravljiva materialna škoda bi bila prizadejana tudi premoženju A. A., ki bi tožnico in ostali dve dedinji tožil za rušenje njegove lastnine, ki jo je prvostopenjski organ izvzel iz rušenja. Konstrukcijsko in statično gre namreč za en objekt. 4. Toženka je na predlog za izdajo začasne odredbe odgovorila, da na začasno odredbo, razen obrazložitve izdanih upravnih aktov nima drugih navedb.

5. Sodišče je odločilo po sodnici posameznici na podlagi druge alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), saj je izpodbijan procesni sklep.

6. Zahteva za izdajo začasne odredbe je utemeljena.

7. Sodišče uvodoma ugotavlja, da so formalni pogoji za meritorno reševanje vložene zahteve za izdajo začasne odredbe izpolnjeni. Tožba je pravočasna, saj je vložena 6. 3. 2023, to je v 30-dnevnem roku iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1. Ker zoper ta sklep ni možna pritožba, pač pa samo upravni spor, gre za upravni akt po drugem odstavku 2. člena ZUS-1. 8. Po 32. členu ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank (drugi odstavek). Tožnik lahko iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek).

9. Vrhovno sodišče je v novejši sodni praksi (I Up 95/2022, I U 96/2022) zavzelo stališče, da iz razloga, ker (procesni) sklep o zavrženju pritožbe pritožniku ne nalaga obveznosti in zanj tudi ne ustvarja drugih materialnopravnih posledic, ni mogoče izdati začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1. Je pa sporno razmerje mogoče do pravnomočne odločitve v upravnem sporu urediti z izdajo ureditvene začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1. 10. Sodišče ugotavlja, da iz tožničinih vlog jasno izhaja, da v bistvu ne zahteva zadržanja izvršitve sklepa o zavrženju pritožbe, ampak zadržanje izvrševanja inšpekcijske odločbe, za katero uveljavlja, da je nezakonita ter pravno in dejansko neizvršljiva ter trdi, da je to uveljavljala tudi v pritožbi zoper sklep o dovolitvi izvršbe. Kot je v zadevi I Up 96/2022 pojasnilo Vrhovno sodišče, je treba v takem primeru najprej presoditi, ali lahko sodišče na podlagi tako podanega predloga izda začasno odredbo na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1. 11. Po presoji sodišča je želela tožnica v postopku pritožbe zoper sklep doseči pritožbeni preizkus upravičenosti izvršbe inšpekcijske odločbe. Ker je vložila tožbo zoper sklep o zavrženju pritožbe, je zavrženje sporno, posledično pa je sporno tudi pravno razmerje, o katerem je odločeno s sklepom o dovolitvi izvršbe inšpekcijske odločbe. V primeru, da bi bila tožba utemeljena in izpodbijani sklep odpravljen, bi ostala pritožba tožnice nerešena, s tem pa bi bilo treba o tem, ali je bilo na podlagi inšpekcijske odločbe mogoče oziroma dopustno dovoliti izvršbo, odločiti v pritožbenem postopku in (morebitnem) upravnem sporu. To sporno razmerje je torej do pravnomočne odločitve v upravnem sporu mogoče urediti z izdajo ureditvene začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1. 12. Glede na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča gre za težko popravljivo škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, (začasno) odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano začasno ureditvijo stanja. Obstajati mora neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki bi jih bilo mogoče z izdajo začasne odredbe preprečiti. Po starejši sodni praksi je veljalo, da je v primeru inšpekcijskih ukrepov pogoj za izdajo začasne odredbe (tudi) ta, da bi nastala škoda, ki presega to, kar po naravi stvari spremlja izvršitev določenega ukrepa. Na podlagi razvoja spoznanj pravne teorije in prakse pa Vrhovno sodišče pojem težko popravljive škode v novejši praksi razlaga tako, da od stranke ni mogoče terjati, da poleg škode, ki neposredno izvira iz izpodbijanega upravnega akta, utemeljuje obstoj nadaljnje (težko popravljive) škode, ki je ZUS-1 ne predvideva kot pogoja za izdajo začasne odredbe. Tožnik lahko torej upravičeno predlaga, da se nastanek take škode prepreči z izdajo začasne odredbe, če so za to izpolnjeni drugi zakonski pogoji.

13. V obravnavanem primeru tožnica zatrjuje škodo, ki bi ji nastala z rušenjem objekta, kot tudi škodo, ki bi, če bi odstranila to, kar jim inšpekcijska odločba nalaga, nastala drugim. Zatrjuje namreč, da inšpekcijska odločba zahteva rušenje nosilne konstrukcije, zaradi katere bi se porušil tudi legalni del objekta.

14. Obstoj oziroma resničnost podanih navedb obeh strank se presojata oziroma ugotavljata po splošnih pravilih pravdnega postopka, saj glede navedenega ZUS-1 ne določa nič drugače. Tako je tudi v teh primerih treba šteti neprerekana dejstva za dokazana (214. člen ZPP in nasl.). Ker toženka zatrjevanih dejstev o škodi ni prerekala, se štejejo za priznana, na kar je bila toženka v pozivu sodišča izrecno opozorjena. Posledično sodišče ugotavlja, da obstoj težko popravljive škode ob izvršitvi inšpekcijske odločbe, kot temeljnega pogoja za izdajo začasne odredbe, med strankama ni sporen.

15. Ker je torej tožnica na ta način izkazala, da ji bo s takojšnjo izvršitvijo inšpekcijske odločbe nastala škoda, ki bo težko popravljiva, toženka pa ne, da bo z začasnim zadržanjem prisilne izvršitve nesorazmerno prizadeta javna korist, je sodišče predlagani začasni odredbi delno ugodilo in odločilo, da se odloži izvrševanje sklepa o dovolitvi izvršbe in s tem izvrševanje inšpekcijske odločbe do pravnomočne odločitve sodišča v tem upravnem sporu. To pomeni, da na podlagi tega sklepa oziroma inšpekcijske odločbe ni mogoče izvajati nadaljnjih izvršilnih dejanj na podlagi že izdanega sklepa o izvršbi.

16. Ni pa moglo ugoditi zahtevi za izdajo začasne odredbe v delu, da bi zadržalo izvrševanje inšpekcijske odločbe za čas 5 let. Odlog izvršbe za čas 5 let je bil mogoč na podlagi 156.a člen Zakona o graditvi objektov, prav tako pa je mogoč na podlagi 104. člena Gradbenega zakona (GZ-1), seveda zgolj tedaj, če so izpolnjeni v zakonu predpisani pogoji. O utemeljenosti predloga za odlog po navedenih določbah pa ne odloča sodišče, ampak inšpekcijski organ. V upravnem sporu pa je mogoče na podlagi 32. člena ZUS-1 začasno urediti sporno razmerje le do pravnomočnosti konkretnega upravnega spora. Zato je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe v delu, s katerim tožnica zahteva izdajo začasne odredbe za daljši čas od pravnomočnosti oziroma drugo obdobje, zavrnilo.