Jedro

Napeljave za razsvetljavo prostorov, delovišč in prometnih poti morajo biti postavljene tako, da ne predstavljajo nevarnosti. V nasprotnem primeru je za škodo, ki jo delavec utrpi, ker se zaradi slabe razsvetljave poškoduje, delodajalec krivdno odgovoren.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v prvem odstavku izreka delno spremeni tako, da se v tem delu v celoti glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 1.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 9. 2008 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek pa se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 66,53 EUR v roku 15-ih dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 64,61 EUR v roku 15-ih dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 2.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 9. 2008 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške v znesku 953,38 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek izreka) in zavrnilo zahtevek v presežku do vtoževanega zneska 3.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 8. 2008 dalje (drugi odstavek izreka).

Zoper ugodilni del navedene sodbe se pravočasno pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne in tožeči stranki naloži, da povrne toženi stranki vse stroške pravdnega postopka, podrejeno pa predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da se ne more strinjati z argumenti sodišča glede temelja odškodninske odgovornosti, ker niso podane predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke, saj je v celoti za delovno nesrečo in škodo, ki jo je utrpela tožeča stranka, sama odgovorna. V konkretni zadevi ni moč toženi stranki očitati nobene opustitve, na katere se sklicuje sodišče in pri tem citira določila 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD – Ur. l. RS, št. 56/99 in nadaljnji) ter določila 10. člena Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (Ur. l. RS, št. 83/2005). Ne držijo zaključki sodišča o tem, da tožena stranka v danem primeru ni poskrbela v skladu z navedenimi predpisi, da bi bila razsvetljava stopnišča postavljena tako, da se ne bi tožnik pri tem, ko si je poskušal priklopiti elektriko, da bi lahko opravljal delo, poškodoval. Nesreča se je zgodila poleti 15. 8. 2007, podnevi, na gradbišču P.V. V ..., ko je bilo dovolj celodnevne svetlobe, stopnišče pa je bilo še dodatno razsvetljeno, kot izhaja iz izpovedi priče. Na tem gradbišču je tožeča stranka delala že dva meseca in je gradbišče ter situacijo dobro poznalo. V danem primeru, če bi tožeča stranka nosila čelado, do poškodbe zagotovo ne bi prišlo, saj bi čelada na glavi poškodbo preprečila. Ni podana krivdna odgovornost tožene stranke, saj je zagotovila, da je bilo stopnišče dovolj osvetljeno, glede železne palice pa je pojasnila, da se jih ne reže. Tožeča stranka, v nasprotju z navodili in pravili varnega dela, sploh ni uporabljala zaščitne čelade kljub opozorilnim tablam in obveščenosti, da je uporaba zaščitne čelade obvezna. Če bi tožeča stranka zaščitno čelado uporabljala, se zagotovo ne bi poškodovala, saj bi čelada ublažila udarec in do poškodbe ne bi prišlo. Da tožena stranka ni uporabljala čelade, sta z izjavo potrdila oba delovodja gradbišča, vendar jim sodišče ni verjelo. Očitek, da tožena stranka ni poskrbela za varno delovno okolje, je neutemeljen, saj je vsako gradbišče do določene mere nevarno, zato je potrebno delati z zaščitnimi sredstvi in na način, ki je varen. Sodišče verjame le tožeči stranki in izvedenki, ki je podala mnenje, ki ga je tožena stranka v celoti kritizirala kot neuporabnega. Tožena stranka le iz previdnosti izpodbija sodbo tudi v delu odločitve glede višine odškodnine, ki je pretirana, v nasprotju s sodno prakso in zdravstveno dokumentacijo. Tožeča stranka je bila zaradi poškodbe na bolniškem staležu le en teden in iz njenega zdravstvenega kartona je razvidno, da se zaradi te poškodbe kasneje ni zdravila, niti pri osebnem zdravniku ali pri specialistu. O trajnih poškodbah pa ne more biti govora, gre le za kratkotrajni bolniški stalež, ki je trajal od 16. 8. 2008 do 27. 8. 2008. Ker gre le za poškodbo kože, raztrganino, brez poškodb živčnih ali mišičnih tkiv, zato zagotovo ne more slediti toliko posledic, nikakor pa ne fizične bolečine močnejše intenzitete kar 10 dni, če se ve, da so bili šivi pobrani že po sedmih dneh. Neutemeljene in nesprejemljive so tudi ugotovitve izvedenke o utrpelem strahu, strahu za izid zdravljenja ter strahu v zvezi z domnevnim problemom z delodajalcem. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, je pa na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožeča stranka na delu pri toženi stranki dne 15. 8. 2007 utrpela telesno poškodbo. Do nezgode je prišlo, ko je opravljala delo na gradbišču P.V. V ... in je na notranjem stopnišču, ki ni bilo osvetljeno, z glavo zadela v daljši vijak „šipko“, ki je štrlel iz stene in se poškodovala. Tožeča stranka je v posledici navedene nezgode zahtevala odškodnino in sicer iz naslova bolečin in neugodnosti v času zdravljenja v znesku 1.500,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi utrpelega strahu 600,00 EUR in za prestane sedanje in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 1.000,00 EUR, skupno torej 3.100,00 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeči stranki nastala škoda v višini 2.600,00 EUR.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Očitana kršitev pravil pravdnega postopka se nanaša na izdelano izvedeniško mnenje sodne izvedenke M.J.B.. Sodišče prve stopnje predlogu za izločitev izvedenke ni ugodilo, zavrnilo pa je tudi predlog za določitev drugega izvedenca. Pri tem je ustrezno obrazložilo, katere podatke iz zdravstvene kartoteke osebnega zdravnika tožeče stranke je izvedenka uporabila in na kakšnih strokovnih podlagah je prišla do ugotovitev glede trajanja in intenzivnosti bolečin, strahu, kar je odgovorila v pisnem mnenju. Sodišče prve stopnje je dopolnilo pisno izdelano izvedeniško mnenje z zaslišanjem izvedenke in po zaslišanju izvedenke je tožena stranka na naroku dne 8. 1. 2010 umaknila dokazni predlog s postavitvijo novega izvedenca (list. št. 138), zato so neutemeljene pritožbene navedbe o neuporabnosti izvedeniškega mnenja. Pritožbeno sodišče tako glede na pritožbene navedbe še dodaja, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh relevantnih dejstev, izvedlo je tudi vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s temi dokazi dokazati ter izvede le tiste dokaze, ki so bistvenega pomena. Načelo kontradiktornosti ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku odločilo, da je tožena stranka za povzročeno škodo krivdno odškodninsko odgovorna. Ugotovilo je, da se je tožeča stranka poškodovala, ko je v pritličju stavbe nameravala priključiti elektriko, saj stopnišče ni bilo razsvetljeno, iz zidu pa so štrlele železne palce, ki so bile po nezgodi tudi porezane. Zaključilo je, da tožena stranka ni poskrbela, da bi bila razsvetljava stopnišča postavljena tako, da se ne bi tožeča stranka pri tem, ko si je poskušala priklopiti elektriko, da bi lahko opravljala delo, poškodovala. Po stopnišču je morala namreč navzdol v neosvetljeni del, kjer je bil priključek za elektriko, ko pa se je dvignila, ni mogla pričakovati štrlečega kosa železa, ob katerega se je z glavo podrsala in ji je povzročil poškodbo, kar je v pisnem mnenju in tudi ustno pojasnila sodna izvedenka.

Po 5. členu ZVZD je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom in mora v ta namen izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organizacijo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. Uredba v prilogi IV pa določa zahteve za varnost in zdravje pri delu na gradbišču in sicer v točki 8 „Naravna in umetna razsvetljava delovišč, prostorov in poti na gradbišču“. Po točki 8.1 morajo imeti delovišča, prostori in prometne poti čim več naravne svetlobe, ponoči in kadar naravna dnevna svetloba ni zadostna, je potrebno poskrbeti za ustrezno in zadostno umetno razsvetljavo. Kjer je potrebno, je potrebno uporabljati premične vire svetlobe, ki so zavarovani pred negativnimi vplivi. Napeljave za razsvetljavo prostorov, delovišč in prometnih poti morajo biti postavljene tako, da ne predstavljajo nevarnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je podana krivdna odgovornost tožene stranke, ker ta ni zagotovila, da bi bilo stopnišče osvetljeno in ni poskrbela, da bi se porezale železne palice oziroma opozorila na to glavnega izvajalca, saj je bila kot podizvajalka dolžna skrbeti za varnost svojih delavcev na gradbišču. Med strankama je bil sporen tako temelj odškodninske odgovornosti, kot višina odškodnine. Tožena stranka meni, da je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je za škodni dogodek krivdno odgovorna. Po mnenju pritožbe je tožeča stranka krivdno odgovorna, ker meni, da je do nezgodi prišlo iz razloga, ker tožeča stranka ni nosila zaščitne čelade, ki bi gotovo ublažila udarec in do poškodbe ne bi prišlo.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožeča stranka ni uporabljala čelade, ker sta to z izjavo potrdila delovodja, katerim pa sodišče ni verjelo. Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo izpovedbi tožnika in priče I.S., ki je bil od kraja nezgode oddaljen približno dva metra. Tožeči stranki je povedal, kje se priključi elektrika in sam nadaljeval z zidanjem, pri tem pa je videl, da je tožeča stranka imela na glavi čelado. Ko je zaslišal krik tožeče stranke in se obrnil, je videl, da sedi na stopnicah, se z roko drži za glavo, iz katere ji teče kri, čelada pa je bila na tleh ob stopnicah. Sodišče utemeljeno ni verjelo delovodji Z., saj ni bil prisoten ob samem dogodku. Tožečo stranko so po nesreči pripeljali v njegovo pisarno in je le sklepal, da je do nesreče prišlo, ker tožeča stranka ni nosila čelade, pri tem pa ni znal opisati niti mesta poškodbe. Tožena stranka po nezgodi ni opravila ogleda kraja nesreče, niti ni odredila nadrejenim, da bi sestavili zapisnik in izpolnili obrazec prijave poškodbe pri delu. Nasprotno, po navodilih tožene stranke je morala tožeča stranka pri zdravniku zamolčati, da se je poškodovala na delu, ni smela narediti prijave za nesrečo pri delu in ne obvestiti policije, ker bi bila lahko tožena stranka zaradi neupoštevanja pravil varnega dela, kaznovana.

Sodišče prve stopnje je glede na ugovore tožene stranke, da je poškodba tožeči stranki nastala, ker ni nosila čelade, sodni izvedenki postavilo vprašanje, ali je do nastale poškodbe lahko prišlo ob predpostavki, da je tožeča stranka nosila čelado. Sodna izvedenka je v izvedeniškem mnenju ugotovila, da je do poškodbe lahko prišlo tako, da se je čelada premaknila nazaj in ji je štrleča palica iz zidu povzročila poškodbo na glavi, brazgotina pa je bila široka tri milimetre, ni imela gladkih robov, ampak „cik-cak“, kot da bi bilo potegnjeno oziroma nagubano. Glede na vidne posledice poškodbe je izvedenka ugotovila, da je lahko prišlo do podrsanja ob koncu železne palice, kar je pokazala tudi na glavi tožeče stranke in ne do direktnega udarca v palico ob tem, ko je tožeča stranka vstala. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno verjelo tožeči stranki, da je imela ob nezgodi na glavi čelado, kar je potrdila tudi priča (S.) in sodna izvedenka, glede na vidne posledice poškodbe. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje sodišča prve stopnje, s katerim soglaša tudi pritožbeno sodišče, se izkaže, da delodajalec ni izvajal ukrepov potrebnih za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev pri delu, saj ni zagotovil, da bi bilo stopnišče osvetljeno in ni poskrbel, da bi se porezali železne palice oziroma drugače opozoril na to glavnega izvajalca, saj je bil kot podizvajalec dolžan skrbeti za varnost svojih delavcev na tem gradbišču, kakor je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

Glede na dejanske ugotovitve o načinu nastanka poškodbe, izida in dolgotrajnosti zdravljenja ter trajnih poškodb, je pritožbeno sodišče z oziroma na pritožbene navedbe preizkušalo, ali je tožeča stranka upravičena do odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode v znesku, ki ji ga je prisodilo sodišče prve stopnje.

V skladu z določili 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) prisodi sodišče pravično denarno odškodnino za pretrpljene telesne in duševne bolečine ter strah, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo. Pri odločanju o zahtevku za povrnitev negmotne škode ter pri odmeri odškodnine, sodišče presoja pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pazi pa tudi na to, da ne bi ugodilo težnjam, ki niso združljive z naravo in družbenim namenom pravične odškodnine. Sodišče mora torej pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost in trajanje fizičnih bolečin, potek in čas zdravljenja, nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem ter s tem povezane psihične bolečine, ki jih je poškodovanec utrpel, trajanje in intenzivnost strahu glede na naravo poškodbe ter trajne posledice, ki jih zaradi nezgode utrpi poškodovanec in se kažejo v splošnem zmanjšanju življenjskih sposobnosti. Poleg tega pa mora pri odmeri pravične odškodnine sodišče upoštevati tudi odškodnine, ki so v podobnih primerih že bile dosojene, kakor tudi ustrezna razmerja med odškodninami, ki se v sodni praksi prisojajo za lažje in za hujše primere poškodb.

Iz izvedeniškega mnenja sodne izvedenke M.J.B., dr. med., specialist kirurg, je razvidno, da je tožeča stranka v delovni nezgodi utrpela udarec v glavo in rano na levi strani glave dolgo tri centimetre. Še istega dne je bila odpeljana v Zdravstveni dom v ..., kjer so ji rano primarno kirurško oskrbeli, napravilo so lokalno infiltracijo rane z analgetikom, rano so zašili, dobil pa je tudi sredstva proti tetanusu in kasneje tudi antibiotik Zitrocin. V staležu bolnih je bila tožeča stranka od 16. 8. 2007 do 27. 8. 2007, fizične bolečine močnejše intenzitete so bile prisotne še 10 dni, nato pa dva tedna srednje hude bolečine, ter ves čas glavoboli. Nato je imela tožeča stranka še nekaj tednov manjše, občasne bolečine lažje intenzitete in tudi občasne glavobole, imela pa je tudi bolečine v smislu omejene gibljivosti v vratu in zelo pogoste glavobole. Izvedenka je pri tem tudi pojasnila, da rane na glavi bolijo, ker je glava zelo oživčena. Z oziroma na opisane telesne bolečine in ob upoštevanju prisojenih odškodnin iz tega naslova v podobnih primerih, je po stališču pritožbenega sodišča primerna odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 700,00 EUR, kar predstavlja ustrezno denarno zadoščenje tožeče stranke za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in je pritožba v tem delu delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče pa nima nikakršnih pomislekov glede prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova utrpelega strahu v višini 300,00 EUR, saj iz strokovnih ugotovitev izvedenke izhaja, da je tožeča stranka utrpela strah, ki je trajal dve uri, ko se je bala za svoje življenje, saj jo je poškodba v temi na hodniku presenetila, sekundarni strah pa je trajal še več tednov, ko se je bala za izid zdravljenja in tudi, da bo zaradi poškodbe ob službo. Toženkina sestra je tožeči stranki namreč dejala, da naj ne pove, da je delala na gradbišču, da ne bi prišla policija, ker so delali na praznik. Prav tako o nesreči ni smel povedati v zdravstvenem domu. Prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo iz tega naslova je po stališču pritožbenega sodišča povsem ustrezna in primerljiva odškodnina v podobnih primerih, zato je pritožbena navedba v zvezi s tem delom neutemeljena.

Pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti oziroma trajnih posledic je sodišče prve stopnje upoštevajoč izpoved tožeče stranke in ocene izvedenke ugotovilo, da je tožeča stranka pred nezgodo rekreativno igrala nogomet in košarko, sedaj pa so se ji zaradi poškodbe zmanjšale fizične aktivnosti. Iz strokovnih ugotovitev izvedenke izhaja, da ima tožeča stranka v posledici poškodbe pri delu še vedno glavobole, ki so prisotni predvsem pri obremenitvah in pri spremembi vremena. Pred poškodbo se je ukvarjala s športom (košarko), kar sedaj ne zmore več, ker jo ob teku boli glava v predelu, kjer se je poškodovala. Glede na izpoved tožeče stranke in izvedenke, je dosojena odškodnina iz naslova trajno zmanjšanih življenjskih aktivnosti pravična in primerna (800,00 EUR).

Ker je po ugotovitvi pritožbenega sodišča tožeča stranka upravičena do odškodnine iz naslova telesnih bolečin, strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v skupni višini 1.800,00 EUR, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in ugodilni del izpodbijane sodbe na podlagi 4. točke 358. člena ZPP delno spremenilo tako, da je znižalo odškodnino na znesek 1.800,00 EUR, v preostalem pa pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo v nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje.

Takšna delna sprememba izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje pa pomeni, da je potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka, upoštevaje uspeh strank v tem individualnem delovnem sporu (151. do 163. člen ZPP). Prisojeni del odškodnine znaša 1.800,00 EUR, zato je tožeča stranka v sporu uspela z 58,06 %, tožena stranka pa z 41,94 %. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki pravilno odmerilo stroške v skupnem znesku 1.507,63 EUR in ker je tožeča stranka v tem sporu uspela v višini 58,06 % je upravičena do povrnitve stroškov, ki so potrebni za pravdo v višini 875,33 EUR. Toženi stranki je sodišče pravilno odmerilo potrebne stroške postopka v višini 1.928,46 EUR in ker je tožena stranka uspela v višini 41,94 EUR, je upravičena do povrnitve stroškov v višini 808,80 EUR. Po medsebojnem pobotanju je pritožbeno sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 66,53 EUR v roku 15-ih dni po prejemu sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka.

Tožena stranka je s pritožbo delno uspela, zato je upravičena do delne povrnitve utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov. Utemeljena priglašena nagrada za pritožbo znaša 375 točk (tar. št. 15/4 OT), k temu je potrebno prišteti še 20 % DDV (75 točk) in 2 % (7,5 točk) materialne stroške. Celotno utemeljeno priglašeni pritožbeni stroški tožene stranke tako znašajo 209,99 EUR. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela v višini 30,77 %, je pritožbeno sodišče tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 46,61 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku 15-dnevnega paricijskega roka (1. in 2. odstavek 165. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 154. in 155. člena ZPP).

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitve v obravnavani pravdni zadevi niso pomembne, prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijani del sodbe in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).