Jedro

Če obramba uveljavlja tako imenovano relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, pri čemer mora izkazati ne le kršitev, ampak tudi vpliv te kršitve na zakonitost pravnomočne sodbe, v zvezi z izvedenimi dokazi, mora določno pojasniti vsebino dokaza in v čem je dokaz razbremenilen.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. S sodbo Okrožnega sodišča v Celju K 160/2008 so bili obsojeni M.Z., J.D. in G.V. spoznani za krive nadaljevanih kaznivih dejanj ropa po drugem in prvem odstavku 206. člena, v zvezi s 54. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Obsojenemu M.Z. je bila izrečena kazen 4 (štiri) leta zapora in stranska denarna kazen 1.186,80 EUR, obsojenemu J.D. kazen 5 (pet) let zapora in stranska denarna kazen 1.483,50 EUR in obsojenemu G.V. kazen 3 (tri) leta zapora in stranska denarna kazen 890,24 EUR. V izrečene zaporne kazni je bil obsojencem vštet čas prebit v priporu. Na podlagi določbe prvega odstavka 73. člena KZ-1 je bil obsojenima J.D. in G.V. izrečen tudi varnostni ukrep odvzema predmetov. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena KZ-1 je bila obsojenemu M.Z. odvzeta premoženjska korist v višini 100,00 EUR. Obsojenci so bili oproščeni plačila stroškov kazenskega postopka. Na podlagi določbe drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je sodišče oškodovancema družbi R. in M. dosodilo njuna premoženjskopravna zahtevka v višini 227,73 EUR oziroma 227,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter ju naložilo obsojenemu M.Z. v plačilo, s presežkom premoženjskopravnega zahtevka pa je oškodovanko M. napotilo na pravdo. Višje sodišče v Celju je s sodbo II Kp 21/2009 delno ugodilo pritožbam zagovornikov obsojencev in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kaznih tako, da je obsojencem kazni znižalo, in sicer M.Z. in J.D. na 3 (tri) leta zapora ter G.V., ob uporabi omilitvenih določil iz 2. točke 50. člena KZ-1 na 1 (eno) leto in 6 (šest) mesecev zapora. V ostalem je pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo so zagovorniki obsojenega M.Z. vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču so predlagali, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi.

3. Vrhovni državni tožilec F.M. je v pisnem mnenju, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagal, naj se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena, saj v zahtevi navedene kršitve postopka niso podane.

4. O odgovoru državnega tožilca so zagovorniki podali pisno izjavo.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki jih mora konkretizirati in ne le poimensko navesti.

7. Zagovorniki zatrjujejo, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je na glavni obravnavi sodeloval sodnik, ki bi moral biti izločen. Zatrjujejo, da je za predsednika razpravljajočega senata bil podan izločitveni razlog po 4. točki 39. člena ZKP, saj je sodeloval kot član izvenobravnavnega senata, ki je s sklepom Ks 278/2008 z dne 13.5.2008 zavrnil pritožbo obsojenca zoper sklep preiskovalnega sodnika o odreditvi pripora, in kot član izvenobravnavnega senata, ki je s sklepom Ks 340/2008 z dne 6.6.2008 obsojencu podaljšal pripor. Ne strinjajo se z argumentacijo v sodbi višjega sodišča, da izločitveni razlog ni podan, ker določba 4. točke 39. člena ZKP ne vsebuje procesne situacije, da je sodnik, ki je sodeloval kot član izvenobravnavnega senata in je sprejemal odločitve o priporu, izločen kot član senata, ki odloča na glavni obravnavi o glavni stvari.

8. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če je na glavni obravnavi sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti izločen (1. do 5. točka 39. člena ZKP). Po določbi drugega odstavka 41. člena ZKP mora stranka zahtevati izločitev sodnika prve stopnje takoj, ko izve za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave. Procesni zakon od strank zahteva, da morajo izločitvene razloge uveljavljati do določene faze postopka, sicer so prekludirane. Na kršitev iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP se sme pritožnik sklicevati tudi v pritožbi samo, če na kršitev ni mogel opozoriti med glavno obravnavo, ali če je nanjo opozoril pa je sodišče prve stopnje ni upoštevalo (384. člen ZKP). Zagovorniki obsojenca so šele v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo prvič uveljavljali razlog iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, česar glede na določbo 384. člena ZKP več niso bili upravičeni storiti. Ker so bili z uveljavljanjem te kršitve prekludirani že v pritožbenem postopku, to še toliko bolj velja za postopek z zahtevo za varstvo zakonitosti, zato Vrhovno sodišče navedb o zatrjevani procesni kršitvi po vsebini ni obravnavalo (o tem se je izreklo Vrhovno sodišče že v odločbi I Ips 255/2000 z dne 7.11.2002 in kasnejših).

9. Zagovorniki uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP z navedbami, da sodišče prve stopnje v sodbi ni navedlo, kako presoja verodostojnost protislovnih dokazov, kar je vplivalo na zakonitost sodbe, saj ni ravnalo v smislu določbe sedmega odstavka 364. člena ZKP. Kršitev utemeljujejo s tem, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do nasprotij med zagovori obsojenega Z. in soobsojenih D. in V. ter verodostojnost zagovora obsojenega Z. ni ocenilo. Vložniki zahteve uveljavljajo citirano bistveno kršitev z enakimi navedbami kot v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je na te navedbe odgovorilo, ne le z navedbami, ki jih citirajo vložniki zahteve „da je prvostopenjsko sodišče, s tem, ko je pojasnilo, da sledi zagovoru obdolženega D. dalo vedeti, da nasprotnega zagovora obdolženega Z. glede izpostavljenih vprašanj ne sprejema“ (stran 4 sodbe sodišča druge stopnje), ampak je določno navedlo, na podlagi katerih dokazov, to je, poleg zagovora obsojenega D. še zagovora obsojenega V. ter izpovedb prič, je bila opravljena presoja verodostojnosti za obsojenega Z., obremenilnega zagovora obsojenega D., na podlagi katerega je sodišče tudi utemeljilo sklep o njegovi krivdi. Na takšen način je jasno izraženo stališče do zagovora obsojenega Z. S tem, ko je v pravnomočni sodbi zavzeto stališče do zagovora obsojenega D. ter podani razlogi o presoji, da je zagovor D. verodostojen, je tudi določno izraženo stališče, da zagovora obsojenega Z. sodišče ni sprejelo kot verodostojnega. Kot je ugotovilo že sodišče druge stopnje, ima tako sodba razloge v zvezi z zagovorom obsojenega Z. in je tudi sestavljena v skladu z določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP.

10. Isto procesno kršitev zagovorniki uveljavljajo z navedbami, da je protispisna ugotovitev pritožbenega sodišča, da pritožba zagovornikov ne konkretizira, kateri so razbremenilni dokazi, do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo, kar naj bi vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe sodišča prve stopnje (stran 4 sodbe sodišča druge stopnje). Navajajo, da je bila pritožba v tem delu povsem konkretizirana z navedbo priče očeta obsojenega Z. Ne strinjajo se tudi z zaključki sodišča druge stopnje, da izpovedba priče ni mogla biti odločilna pri ugotavljanju, ali je podana kazenska odgovornost obsojenca in ali je podano kaznivo dejanje, zato se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opredeljevati do te izpovedbe. Navajajo, da je bila storjena kršitev določbe sedmega odstavka 364. člena ZKP, ker se sodišče prve stopnje do te izpovedbe ni opredelilo, saj gre za izrazito razbremenilno pričo, katere izpovedba je pomembna, zaradi ugotavljanja motiva obsojenca pri izvršitvi kaznivega dejanja. Motiv obsojenca (pridobitev denarja za vozniško dovoljenje), je ena od ključnih okoliščin, za zaključek o obsojenčevi vlogi pri kaznivih dejanjih, za katere je bil spoznan za krivega. Z navedbami vložniki nakazujejo, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe in na kršitev po prvem odstavku 395. člena ZKP, na podlagi katerega mora pritožbeno sodišče presoditi vse tiste pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna oziroma druga pomembna dejstva, zavzeti stališča in jih ustrezno obrazložiti. Sodišče druge stopnje je ugotovilo v sodbi, da pritožniki niso konkretizirali pritožbenih navedb, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do razbremenilnih dokazov, ugotovilo pa je tudi, glede na navedbe v pritožbi, da pritožba konkretno navaja le en dokaz, to je izpovedbo očeta obsojenega Z. Tako ni moč očitati, da sodišče druge stopnje pritožbenih navedb ni presodilo. Pritožbeno sodišče pa je ugotovilo, da je izpovedba priče Z., ki v sodbi ni ocenjena skladno z določbo 364. člena ZKP, kar ponovno problematizirajo zagovorniki v zahtevi, ni dokaz, ki bi bil sposoben za ugotavljanje kateregakoli dejstva, ki bi bilo pomembno za kazenski postopek (za ugotavljanje kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti) in zato ni ocenjen v povezavi z ostalimi dokazi v prvostopenjski sodbi. S takšnim stališčem se zagovorniki ne strinjajo, ampak zatrjujejo, da gre za izrazito razbremenilno pričo in torej za izrazito razbremenilni dokaz, ki bi v sodbi moral biti ocenjen in v tem vidijo kršitev citiranega določila ZKP. Zagovorniki uveljavljajo tako imenovano relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, pri čemer morajo izkazati ne le kršitev, ampak tudi vpliv te kršitve na zakonitost pravnomočne sodbe. To pa pomeni, da morajo zagovorniki določno pojasniti vsebino dokaza in določno navesti, v čem je izpovedba priče M.Z.st. razbremenilna (priča je v grobem izpovedala o družinskih in premoženjskih razmerah, listovna številka 852 spisa), česar pa zagovorniki tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti niso pojasnili. Navedbe, da je izpovedba te priče pomembna zaradi ugotavljanja motiva obsojenega Z. pri izvršitvi očitanih kaznivih dejanj in da je izpovedba za obsojenca razbremenilna, ne predstavljajo navedb, s katerimi se konkretno izpodbijajo razlogi sodišča, da dokaz ni odločilen in pomemben za ugotovitev kateregakoli dejstva, pomembnega v zvezi z ugotavljanjem obstoja kaznivega dejanja oziroma kazenske odgovornosti obsojenca.

11. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovorniki uveljavljajo z navedbami, da sodišče prve stopnje v razlogih navaja odločilna dejstva, v katerih je precejšnje nasprotje z vsebino zapisnikov o zaslišanju obsojencev. Že sodišče druge stopnje je zagovornikom odgovorilo, da je nasprotje, ki ga uveljavljajo le navidezno, saj se tako imenovana protispisnost ne nanaša na kakšno pravno relevantno dejstvo (stran 5 sodbe sodišča druge stopnje). Pojasnilo je, da je kot odločilno sodišče prve stopnje štelo predhodni dogovor o storitvi kaznivih dejanj, predhodni ogled prodajaln in tudi v skladu s predhodnim dogovorom realizirano vlogo vsakega izmed obsojencev, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi ocene in presoje izvedenih dokazov in na tej podlagi tudi ugotavljalo odločilna dejstva, pomembna za presojo vloge in krivde obsojenega Z. S temi zaključki se zagovorniki ne strinjajo in očitajo tudi drugostopenjskemu sodišču, da ugotovitve temeljijo na protispisnem razlogovanju prvostopenjskega sodišča, ter da bi bil zaključek drugostopenjskega sodišča, da je odločilen le predhodni dogovor za izvršitev kaznivega dejanja sprejemljiv zgolj, če bi se prvostopenjsko sodišče opredelilo tudi do zagovora obsojenega Z., česar pa ni storilo. Vložnikom zahteve je bilo že pojasnjeno, da se je sodišče opredelilo do zagovora obsojenega Z. in da ima sodba razloge tudi o tem odločilnem dejstvu. V čem naj bi sodišče druge stopnje zagrešilo tako imenovano protispisnost, vložniki zahteve ne pojasnijo. Izražajo le nestrinjanje o dejanskih zaključkih sprejetih v pravnomočni sodbi o vlogi obsojenega Z. ter o ugotovitvi odločilnih dejstev, pomembnih za presojo obsojenčeve udeležbe pri dejanjih ter njegove krivde. Ker je sodišče druge stopnje ugotovilo, da tako imenovana protispisnost ni podana in določno obrazložilo, katera dejstva, ugotovljena v sodbi sodišča prve stopnje so odločilna za sklep o obsojenčevi krivdi ter njegovi udeležbi pri dejanjih, tako tudi ni moglo samo zagrešiti tako imenovane protispisnosti. Zato zagovorniki niso uspeli utemeljiti, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

12. Zagovorniki s popolnoma enakimi navedbami kot v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje uveljavljajo, da so razlogi prvostopenjske sodbe v precejšnji meri v nasprotju in da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Na te navedbe je odgovorilo že sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe (stran 5 sodbe sodišča druge stopnje). Z navedbami iz pritožbe, ki so bile že presojene, tako zagovorniki ne izpodbijajo razlogov sodbe, s katero je sodišče druge stopnje utemeljilo svojo presojo, da zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP niso podane.

13. Po navedenem je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

14. Odločba o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 95. člena ZKP v zvezi z 98.a členom ZKP. Vrhovno sodišče je obsojenca, ki je brez premoženja in dohodkov, oprostilo plačila stroškov v zvezi z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti.