Jedro

Do umika tožbe s strani tožnika je prišlo zaradi izpolnitve zahtevka. Zato je tožena stranka dolžna tožniku povrniti utemeljeno priglašene pravdne stroške (1. odstavek 158. člena ZPP).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbo zavrglo.

Zoper sklep je pritožbo po svojem skrbniku za poseben primer, vložila tožnica smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da sklep ni konsistenten, ker ne upošteva uradno veljavne zakonodaje. Sklicuje se na 14. člen Ustave RS in na to, da smo pred zakonom vsi enaki. Meni, da je Zakon o odpravi posledic razveljavitve drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (Ur. l. RS, št. 47/2013, v nadaljevanju ZOPRZUJF) protiustaven, saj celo finančna uprava od davkoplačevalcev pobira obresti. To kar velja za davkoplačevalce, velja tudi za državne organe. Vir vseh problemov so razveljavljeni drugi, tretji in četrti odstavek 143. člena ZUJF.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

V predmetni zadevi je bila tožba vložena zoper dokončno odločbo toženca št. ... z dne 4. 2. 2013, s katero je bila zavrnjena pritožba zoper prvostopno ugotovitveno odločbo št. ... z dne 27. 8. 2012. S slednjo je toženec tožnici na podlagi 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 40/2012, v nadaljevanju ZUJF) starostno pokojnino s 1. 6. 2012 uskladil tako, da jo je zmanjšal za 69,81 EUR tako, da je od tega dne dalje znašala 622,00 EUR na mesec. V zvezi s pritožbo zoper citirano odločbo je toženec, razen tega, da je zavrnil pritožbo, hkrati zavrnil tudi zahtevo za izplačilo zakonskih zamudnih obresti ter odločil, da bo o zahtevi za izplačilo letnega dodatka za leto 2012 odločeno s posebno odločbo pri pristojni območni enoti.

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje in izhaja tudi iz listinske dokumentacije, je bila tožnici kasneje izdana nova odločba in sicer dne 24. 6. 2013, s katero je toženec vzpostavil stanje, kakršno je bilo pred izdajo izpodbijanih odločb. Omenjena odločba je postala pravnomočna, saj tožnica zoper njo ni vložila pritožbe.

Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da si tožnica svojega pravnega položaja ne more več izboljšati in da torej ne izkazuje več pravnega interesa, tožbo zavrglo.

Pritožbeno sodišče je doslej že v številnih istovrstnih zadevah zavzelo prav takšno stališče, da si tožniki, ki so sicer vložili tožbe zoper posamezne upravne akte o negativni uskladitvi pokojnin po 143. členu ZUJF-a potem, ko so bile na podlagi ZOPRZUJF z odločbami z dne 24. 6. 2013 pravnomočno odpravljene protiustavne posledice negativne uskladitve pokojnin, več ne more izboljšati pravnega položaja. To velja tudi v obravnavanem primeru.

S tem, ko je odločba z dne 24. 6. 2013 postala pravnomočna, sta posamična upravna akta, ki jih tožnica izpodbija v tem socialnem sporu, izgubila vsakršni pravni učinek. Tožnica si namreč v nobenem primeru ne bi mogla izboljšati pravnega položaja ali pridobiti več ali drugače, kot je bilo odločeno oziroma je pridobila s pravnomočno odločbo z dne 24. 6. 2013. Navedeno pomeni, da tožnica nima več pravnega interesa, kar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo in pojasnilo, da je ta podan, če ima stranka neko pravno korist v pravdi in je brez tega ne bi mogla doseči. Pravna korist pa mora obstajati ves čas postopka, vse do konca glavne obravnave oziroma v času odločanja. Ker pravni interes ni podan, je sodišče prve stopnje pravilno tožbo na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP zavrglo.

V zvezi z zakonitimi obrestmi pritožbeno sodišče poudarja naslednje. Zakonodajalec je vprašanje zamudnih obresti rešil z ZOPRZUJF na ta način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti. Na podoben način je nominalizem zakonodajalec določil tudi v 1. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju bivših vojaških zavarovancev (Ur. l. RS, št. 118/06, v nadaljevanju ZPIZVZ-A). Ustavno sodišče RS je v sklepu št. U-I-15/07-14 z dne 17. 1. 2008, ko je obravnavalo pobudo za oceno ustavnosti prej navedenega zakonskega določila, po katerem se pozneje izplačani mesečni obroki pokojnine izplačajo v nevaloriziranih zneskih, obrazložilo, da takšna ureditev ni v neskladju z ustavnimi jamstvi.

Pritožbeno sodišče v zvezi z obrazloženim poudarja, da gre v obravnavanem primeru za povsem enako pravno stanje in da zato tudi v konkretnem primeru ni mogoče zaključiti, da je takšna ureditev neustavna.

Zamudne obresti so objektivna posledica zamude v izpolnitvi denarne obveznosti. Pravne posledice zamude v izplačilu pokojninskih dajatev so posebej urejene v 277. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Ta določa, da je zavod dolžan plačati zamudne obresti na zapadle prejemke le, če priznanih pokojninskih dajatev ne izplača v roku 60 dni od dneva, ko postane odločba o priznanju pravice izvršljiva. Takšne zamude tožnica ne zatrjuje in jo tudi sicer v realizaciji izpodbijanih odločb o negativni uskladitvi pokojnin, ni bilo.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijani sklep pa pravilen in zakonit, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v skladu z 2. točko 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.