Jedro

Zoper sklep, s katerim je pritožbeno sodišče odločalo o pritožbi državnega tožilca zoper sklep prvostopenjskega sodišča o odpravi pripora, pritožba ni dovoljena.

V izreku odločitve je pritožbeno sodišče res zapisalo, da se zoper obtoženega odredi pripor, vendar za tako odločitev ni bila podana zakonska podlaga, saj pripor zoper obtoženega ni bil pravnomočno odpravljen.

Z odpravo odločitve pritožbenega sodišča prvostopenjskemu sodišču je odločitev o zavrnitvi predloga zagovornika za odpravo pripora obtoženemu postala pravnomočna. S tem je bila izčrpana pravica do pravnega sredstva obtoženega zoper navedeno odločitev. Obtoženemu je bila tekom postopka omogočena pravica do dvostopenjskega odločanja, omogočena pa mu je bila tudi podaja izjave o pritožbenih navedbah pred odločitvijo drugostopenjskega sodišča.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Višje sodišče v Mariboru ugodilo pritožbi višje državne tožilke zoper sklep, s katerim je Okrožno sodišče v Mariboru odločilo, da se pripor obtoženemu T. C. odpravi ter zoper obtoženega T. C. odredilo pripor po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP).

2. Zoper sklep Višjega sodišča vlaga pritožbo zagovornik obtoženega A. C. zaradi kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 373. členu ZKP in zaradi kršitve pravic iz 21., 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije ter 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

3. Pritožba ni dovoljena.

4. Prvostopenjsko sodišče je na glavni obravnavi dne 18. 4. 2019 odločilo, da se pripor zoper obtoženega A. C. odpravi in odredilo njegovo izpustitev. Po četrtem odstavku člena 200 ZKP je zoper sklep o odpravi pripora dovoljena pritožba. Pritožba ne zadrži izvršitve sklepa, ima pa vložitev pritožbe za posledico, da sklep o odpravi pripora, ki je bil zoper obtoženega odrejen s sklepom dežurnega preiskovalne sodnice III Kpd 1842/2018 z dne 21. 1. 2018, ni pravnomočen.

5. Pritožbeno sodišče je ob ugoditvi pritožbi državne tožilke v izreku navedlo, da se zoper obtoženega odredi pripor. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je višje sodišče ob obravnavi pritožbe presojalo pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča o odpravi pripora. Ocenjevalo je, ali je predlog obtoženčevega zagovornika za odpravo pripora utemeljen in presodilo, da temu ni tako. Navedlo je razloge, zaradi katerih ocenjuje, da odločitev prvostopenjskega sodišča ni pravilna in zakaj ocenjuje, da so razlogi, ki so narekovali odreditev pripora in njegovo podaljšanje, še vedno podani. Višje sodišče tako ni na novo in samostojno ocenjevalo, ali so na strani obtoženega podani priporni razlogi, ki bi narekovali odreditev pripora, temveč ali je odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je pripor odpravilo, pravilna.

6. V izreku odločitve je sicer res zapisalo, da se zoper obtoženega odredi pripor, vendar za tako odločitev ni bila podana niti zakonska podlaga, saj pripor zoper obtoženega ni bil pravnomočno odpravljen. Tako iz vsega navedenega izhaja, da je zapis izreka napačen, saj je, kot je bilo že pojasnjeno, pritožbeno sodišče po vsebini zavrnilo predlog za odpravo pripora, kar je jasno razvidno tudi iz obrazložitve izpodbijanega sklepa. Nenazadnje je bil takšen tudi predlog državne tožilke v pritožbi.

7. Vrhovno sodišče je dopustnost vložitve pritožbe ocenjevalo glede na dejansko vsebino odločitve pritožbenega sodišča (v kolikor bi Vrhovno sodišče odločalo zgolj ob upoštevanju zapisa v izreku izpodbijanega sklepa, bi s svojo odločitvijo utrdilo napačen zapis v izreku odločbe) ter odločilo, da vložitev pritožbe ni dovoljena. Z navedeno odločitvijo Vrhovno sodišče spreminja svojo prakso.1

8. Vrhovno sodišče ocenjuje, da je odločitev, da pritožba ni dovoljena skladna s 25. členom Ustave RS. Pravica do pravnega sredstva pomeni, da mora biti vsakomur zagotovljena pravica izpodbijanja oblastne odločitve, toda po nastopu pravnomočnosti se ta ustavna pravica izčrpa. Iz 25. člena Ustave izhaja tako zgolj jamstvo dvostopenjskega postopka.2 Vrhovno sodišče ocenjuje, da je bilo pritožniku zgoraj povzeto pravno jamstvo iz Ustave Republike Slovenije zagotovljeno in bi dopustitev pritožbe na Vrhovno sodišče po vsebini pomenilo tristopenjsko odločanje, kar presega ustavno jamstvo.

9. O predlogu obtoženčevega zagovornika za odpravo pripora je odločal senat prvostopenjskega sodišča po 207. členu ZKP. Predlogu je ugodil in odločil, da se odločitev nemudoma izvrši, saj zakon ne predvideva suspenzivnega učinka pritožbe zoper sklep o odpravi pripora. Zoper sklep izvenobravnavnega senata je državna tožilka vložila pritožbo, kar pomeni, da sklep ni postal pravnomočen. Pritožba državne tožilke je bila vročena obtoženčevemu zagovorniku, ki je na pritožbo odgovoril. O pritožbi državne tožilke je odločalo Višje sodišče v Mariboru, ki je ob upoštevanju pritožbenih navedb in navedb v odgovoru na pritožbo opravilo presojo pravilnosti odločitve senata prvostopenjskega sodišča. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da odločitev prvostopenjskega sodišča ni bila pravilna ter da so še vedno podani razlogi, ki so narekovali odreditev pripora, zato jo je po vsebini spremenilo. Z odpravo odločitve pritožbenega sodišča prvostopenjskemu sodišču je odločitev o zavrnitvi predloga zagovornika za odpravo pripora obtoženemu postala pravnomočna. S tem je bila izčrpana pravica do pravnega sredstva obtoženega zoper navedeno odločitev. Obtoženemu pa je bila tekom postopka omogočena pravica do dvostopenjskega odločanja, omogočena pa mu je bila tudi podaja izjave o pritožbenih navedbah pred odločitvijo drugostopenjskega sodišča. 10. Ob upoštevanju vsega navedenega je Vrhovno sodišče pritožbo, vloženo zoper pravnomočni sklep zavrglo kot nedovoljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

1 V zadevi I Kp 36496/2017 z dne 2. 11. 2017 je Vrhovno sodišče pritožbo obravnavalo po vsebini. Vendar zadevi nista povsem identični. Predmet odločitve v zadevi I Kp 36496/2017 je bilo odločanje o predlogu državnega tožilca za podaljšanje pripora ob razglasitvi sodbe po določbi 361. člena ZKP. 2 Lovro Šturm, Komentar Ustave Republike Slovenije dopolnitev-A; Fakulteta za državne in evropske študije 2011.