Jedro

Pravno pomembno je dejstvo, da je do trčenja prišlo na mestu izven smučišča, za kar pa ni odgovoren upravljalec smučišča in za to mesto ni uporabna določba 3. člena ZVSmuč.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožeča stranka dolžna tožnici plačati odškodnino v znesku 11.228,90 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.2.2006 do plačila, ter ji povrniti pravdne stroške. Tožeči stranki je naložilo v povrnitev toženi pravdne stroške v znesku 56,15 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Zoper sodbo se je v roku pritožila tožeča stranka iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oz. da samo odloči o zahtevku na podlagi opravljene glavne obravnave. Navaja, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi bilo sporno že to, kako je do nezgode prišlo. Nesporno je namreč bilo ugotovljeno mesto nezgode, dokazni postopek pa je tudi potrdil, da je tožnico zbil neznani sankač. Če morda to ni bil sankač, ampak voznik boba, gre dejansko za podoben športni rekvizit kot pri sankanju in je to torej pravno irelevantno za odločitev o tožbenem zahtevku. Prav tako tožena stranka ni prerekala navedbe tožeče stranke o načinu nastanka škodnega dogodka, kar pomeni, da se neprerekane navedbe štejejo za dokazane. Pomotni zapis v zdravstveni dokumentaciji, ki je bil napravljen ob sprejemu v bolnišnico in po katerem naj bi tožnico podrl smučar, ne more vlivati dvoma na ugotovitev na podlagi drugih številnih izvedenih dokazov, da je tožnico podrl sankač ali mogoče nekdo s plastičnim bobom, ki so dejansko plastične sanke. Ni res, da tožena stranka ni odškodninsko odgovorna, četudi se je dogodek pripetil tako, kot ga opiše tožnica. Tožnica se namreč sklicuje na določbo 3. člena Zakona o varnosti na smučiščih (ZVSmuč), po katerem so na smučišču poleg smučanja dovoljene tudi druge aktivnosti s soglasjem upravljalca smučišča in na površinah, ki morajo biti povsem ločene od smučarskih in posebej označene ter zavarovane. Natančno mesto škodnega dogodka ni sporno, ni pa res, da to mesto ne predstavlja smučišča, ne sankališča, ampak neurejeno površino, pripadajočo koči, v posledici česar se ne upošteva določba 3. člena ZVSmuč. Po izrecni določbi 3. člena ZVSmuč bi moral upravljalec smučišča povsem razmejiti smučišča od površin za druge športne aktivnosti ali dejavnosti, ki so se očitno izvajale s soglasjem upravljalca smučišča, zavarovanca tožene stranke. Na pomanjkljivo skrbnost pri popolni razmejitvi in posebni označitvi ter zavarovanju območja za druge športne aktivnosti in dejavnosti je priča A.H. odgovorila, da je bilo smučišče povsem ločeno od sankališča, kar pa ne drži. Navedeno je ugotoviti iz fotografij v spisu in skice priče J.K., ko je na njej narisal neprekinjeno ogrado okoli in okoli sankališča in ob tem pojasnil, da se tako pač sankališče loči od smučišča, kar je tudi izpovedal. Iz fotografij in skice A.H. pa očitno izhaja, da mreža ni bila neprekinjena, kot to določa zakon. Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da sankališče ni skrb zavarovanca tožene stranke, ker je to bilo postavljeno v soglasju z upravljalcem smučišča. Torej se tožnica ni nahajala izven območja upravljanja zavarovanca tožene stranke, pač pa v njegovem območju. Ker dokazni postopek ni pokazal, da bi bilo smučišče ustrezno označeno in da bi bile ustrezno označene tudi meje smučišča, je podana odgovornost upravljalca smučišča in posledično temu tožene stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritrditi je pritožbenim navedbam o zmotnem zaključku sodišča prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe, da tožeča stranka naj ne bi dokazala škodnega dogodka. S strani tožene stranke je namreč neoporekano mesto trčenja oz. je to potrjena s številnimi dokazi. Neoporekano oz. nedvoumno je tudi, da naj bi tožnico podrl sankač ali voznik boba. Za odločitev o tožbenem zahtevku je nebistveno (irelevantno), ali je tožnico podrl sankač ali voznik boba, in to iz razlogov, ki jih dovolj nazorno opiše pritožba. Vendar ta zmoten zaključek sodišča prve stopnje na končno odločitev o tožbenem zahtevku, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, ni vplival in je posledično temu zmotna ugotovitev dejanskega stanja v tem delu za odločitev o pritožbi, neupoštevna.

Vprašljivo je nadalje prepričanje sodišča prve stopnje, da naj bi zavarovanec tožene stranke ne upravljal s sankališčem. Ker pa tudi to dejstvo ne vpliva na odločitev o tožbenem zahtevku in posledično temu na odločitev o pritožbi, pritožbeno sodišče o tem vprašanju ne zavzema stališča. Pravno pomembno je namreč dejstvo, ki ga prepričljivo ugotovi sodišče prve stopnje, da je do trčenja prišlo na mestu izven smučišča, za kar pa ni odgovoren upravljalec smučišča in za to mesto ni uporabna določba 3. člena ZVSmuč. V potrditev pravilnosti takega zaključka sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče opozarja na izpovedbo tožnice same, ko izrecno pove, da je tik pred nesrečo stala ob izteku sankališča za ograjo na poti za pešce (glej prvi odstavek njene izpovedbe na 3. strani zapisnika o glavni obravnavi z dne 5.1.2010). V ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo sankališče dovolj vidno ločeno od te pešpoti, kjer je stala tožnica, pritožbeno sodišče ne dvomi, saj je sama tožnica izpovedala, da je stala ob izteku sankališča za ograjo na pešpoti. Tu je nebistveno, če je ograja deloma ležala na tleh, ker je bistveno, da je obstajala in da je bila vidna. Za pešpoti izven smučišča se ZVSmuč ne uporablja in posledično temu se tožeča stranka materialnopravno zmotno sklicuje in svoj zahtevek opira na določbo 3. člena ZVSmuč. Da se ZVSmuč uporablja le za smučišča, je nedvomno določeno v njegovem 1. členu. Pojem smučišča opredeli 2. točka 4. člena ZVSmuč, po kateri je smučišče urejen, označen, zavarovan in nadzorovan smučarski prostor, ki je trajno namenjen smučanju in ki ga predstavljajo urejene smučarske proge, dostopne in izstopne poti na smučarske proge, smučarske poti, ki povezujejo posamezne proge, smučarske poti v dolino, ki so s strani upravljalca označene in zavarovane, površine, namenjene drugim športnim aktivnostim ali drugim dejavnostim in druge urejene površine znotraj smučišča. Da bi se pešpot, kjer se je nesreča zgodila, nahajala znotraj smučišča, ne zatrjuje niti tožeča stranka. Torej te poti ni opredeliti kot del smučišča, katerega bi urejal ZVSmuč.

Materialnopravno zmotno je nadalje prepričanje tožeče stranke, da bi moralo biti sankališče v celoti ograjeno z ograjo. Po 1. odstavku 3. člena ZVSmuč morajo biti druge površine znotraj smučišča povsem ločene od smučarskih in posebej označene ter zavarovane. Da sankališče ne bi bilo povsem ločeno od smučarskih površin, v postopku ni zatrjevano, niti to na odločitev o tožbenem zahtevku ne vpliva. Da je sankališče kot površina znotraj smučišča posebej označeno in zavarovano, ne pomeni, da je ograjeno z neprekinjeno ograjo. Da pa sicer ne bi bilo označeno in zavarovano, v postopku ni trditev oz. se celo iz navedb tožeče stranke da nedvomno zaključiti, da je vedela za območje sankališča. Naj pritožbeno sodišče iz zgoraj pojasnjenega povzame, da tožeča stranka ni uspela dokazati škodnega (nedopustnega) ravnanja zavarovanca tožene stranke, kar pomeni, da je že iz razloga izostanka te predpostavke, kot ene izmed kumulativnih zahtevanih po 1. odstavku 131. člena OZ za krivdno odškodninsko odgovornost, bilo potrebno tožbeni zahtevek kot neutemeljenega zavrniti, kar vse potrjuje pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ob pravilno ugotovljenih pravno pomembnih dejstev.

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po uradni dolžnosti, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).