Jedro

Objekt, ki je pred sporno gradnjo stal na tem mestu, je bil odstranjen, zato pomeni prizidek gradnjo novega objekta. Ta pa se po prvem odstavku 3. člena ZGO-1 lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja. Zato dejstvo, da naj bi bil prejšnji objekt zgrajen pred letom 1967, za odločitev v zadevi ni pomembno, niti ne more biti podlaga za sklep o neskladni gradnji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje na zemljišču parc. št. 29/1 k.o. ..., to je prizidka k stanovanjski hiši na naslovu …. Naložila mu je, da takoj po vročitvi odločbe ustavi njegovo gradnjo (1. točka izreka) in prizidek v roku 90 dni po vročitvi odločbe odstrani ter vzpostavi zemljišče v prejšnje stanje (2. točka). Odločila je, da se bo v primeru neizpolnitve obveznosti iz 1. točke začel postopek izvršbe denarne obveznosti (3. točka izreka), v primeru neizpolnitve obveznosti iz 2. točke pa postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah na njegove stroške (4. točka). Za nelegalno gradnjo so bile izrečene prepovedi (5. točka izreka) in navedeno, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (6. točka), da pritožba zoper to odločbo ne zadrži izvršitve (7. točka) ter da je odločba takse prosta (8. točka).

Upravni organ druge stopnje je ob reševanju tožnikove pritožbe odpravil 5. točko izreka prvostopenjske odločbe in jo nadomestil z novo, v preostalem delu pa je tožnikovo pritožbo zavrnil. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da sporni objekt stoji na zemljišču, ki je v solasti več oseb. Prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) pa se lahko nanašajo le na dejanja, ki predstavljajo izvrševanje pravic in obveznosti inšpekcijskega zavezanca. Zaradi tega sta bili v 5. točki izreka prvostopenjske odločbe neutemeljeno izrečeni prepovedi v 2. alineji (vpisi in spremembe vpisov v zemljiški knjigi) in 4. alineji (promet z zemljiščem, na katerem stoji nelegalna gradnja).

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da sta inšpekcijska zavezanca tudi ostala solastnika nepremičnine, to sta A.A. in B.B. Meni, da gre v obravnavanem primeru za neskladno gradnjo, saj je na mestu sedanjega prizidka stal objekt, zgrajen pred letom 1967, kar ugotavlja tudi inšpekcijski organ v izpodbijani odločbi. Zato bi moral tožnik imeti možnost legalizacije. Poudarja, da na sodišču poteka postopek razdelitve solastnine, ki bo omogočil legalizacijo prizidka, v katerem živi njegov brat C.C. Ta ima v njem po volji prejšnjih lastnikov nepremičnine, to je pokojnih staršev, pravico dosmrtnega bivanja. V primeru odstranitve prizidka bi se zato pojavil tudi socialni vidik bivanja te osebe, ki ima na delu nepremičnine priznano omenjeno pravico. Glede na navedeno predlaga, naj sodišče določi rok za legalizacijo in šele nato poseže po odstranitvi prizidka.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oz. dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oz. so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). V primeru take gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna (152. člen ZGO-1). Iz navedene določbe ni razvidno, kdo je inšpekcijski zavezanec, je pa to mogoče ugotoviti na podlagi prvega odstavka 157. člena ZGO-1, ki je uvrščen v poglavje „3. Druge sankcije“ in ki kot tako drugo sankcijo v primeru nedovoljene gradnje določa obveznost plačila nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora. Po tej določbi je zavezanec za plačilo navedenega nadomestila investitor oz. lastnik nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti, pa lastnik zemljišča, na katerem je nedovoljena gradnja oz. objekt. To pa pomeni, da je inšpekcijski zavezanec v primeru nelegalne gradnje, ki je ena od oblik nedovoljene gradnje (12. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1), primarno investitor oz. lastnik nedovoljene gradnje in šele podrejeno lastnik zemljišča. Glede na navedeno in ker tožnik ne izpodbija ugotovitve iz izpodbijane odločbe, da je edini investitor spornega prizidka, ga je upravni organ pravilno štel za inšpekcijskega zavezanca. Na to ne more vplivati dejstvo, da omenjeni prizidek stoji na zemljišču, ki je v solasti tožnika, A.A. in B.B. Neutemeljeno je tudi stališče, da naj bi šlo v konkretnem primeru za neskladno gradnjo. Za to vrsto nedovoljene gradnje gre v primeru, ko je za gradnjo oz. dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, takšno dovoljenje izdano, vendar se gradnja oz. dela izvajajo oz. so bila izvedena v nasprotju s pogoji, določenimi z gradbenim dovoljenjem (12.2. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). V zadevi ni sporno, da tožnik za gradnjo prizidka ni pridobil nobenega upravnega dovoljenja. Ker je upravni organ ugotovil, da je bil objekt, ki je pred sporno gradnjo stal na tem mestu, odstranjen, tožnik pa temu ne oporeka, pomeni prizidek gradnjo novega objekta. Ta pa se po prvem odstavku 3. člena ZGO-1 lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja. Zato dejstvo, da naj bi bil prejšnji objekt zgrajen pred letom 1967, za odločitev v zadevi ni pomembno, niti ne more biti podlaga za sklep o neskladni gradnji.

Na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti tožbene navedbe o postopku razdelitve solastnine, o tem da C.C. v prizidku izvršuje pravico dosmrtnega bivanja in da je tožnik začel s pripravljanjem projektne dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja za prizidek. Navedene okoliščine so namreč za presojo, ali je tožnik gradil nelegalno, pravno nepomembne.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.