Jedro

Škoda je nastala v posledici zunanjega dogodka, ki je bil izreden, nepredvidljiv in ga ni bilo mogoče premagati (prepričati, odkloniti, odvrniti) oziroma zaradi višje sile.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da naj tožena stranka plača tožeči stranki denarno odškodnino v znesku 26.066,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.7.2002 dalje. Hkrati je tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 2.901,72 EUR.

Proti takšni odločitvi je tožnik vložil pravočasno pritožbo brez formalne opredelitve pritožbenih razlogov in s predlogom, da naj pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bilo posestvo R zavarovano tudi pred največjimi nalivi, z globokimi odtočnimi jarki, ki so se stekali v potok B.. Jarkov nikoli ni bilo treba poglabljati. Trditev iz sodbe, da je to počel JM je izmišljotina. V tehnično dovršen sistem odvodnjavanja se je vrinila tožena stranka, s pogodbo z dne 15.5.1978, pa se je obvezala, da tožnik ne bo utrpel ne sedaj, ne v bodoče nikakršne škode. Na fotografijah je vidno, kaj je ostalo od jarkov. Poplave so na dnevnem redu, za kar je odgovorna tožena stranka. Sodišče noče upoštevati strokovnega poročila prof. dr. EP, ki je v Sloveniji vodilni strokovnjak MC, da tožena stranka po izgradnji kanalete ni izpolnjevala drugega dela obvez iz dogovora in sicer, da bo trajno skrbela, da meteorne vode ne bodo stekale na posestvo tožeče stranke. Navaja, da tudi v času pisanja pritožbe doživlja poplavo, ki je ne bi bilo, če bi se tožena stranka držala pogodbe z dne 15.5.1978. V času poplave z dne 16.7.2002 je bilo padavin manj kot v času pisanja pritožbe. Govoriti o višji sili kaže na veliko neznanje. Zaključuje, da je oblast uničila urejen kanalizacijski sistem, zato je odgovorna za mnoge poplave doma PU.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Poudarja, da so škodo povzročile izredne količine padavin, kar je bilo neodvisno od ravnanja tožene stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Predmet tožbe je zahtevek za povrnitev škode, ki je tožniku nastala, kot je v tožbi navedel, ob neurju 16.7.2002, ko mu je voda zalila kletne prostore. Glede na razpravno načelo je bila tožnikova obveznost, da navede pravnorelevantna dejstva, na katere opira svoj zahtevek in predlaga dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (7. in 212. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Ker je bil njegov tožbeni zahtevek odškodninski, je bilo na tožniku dokazno breme, da izkaže tiste elemente, ki sestavljajo abstraktni dejanski stan odškodninske obveznosti. To pa so nastanek škode, nedopustnost ravnanja oškodovalca oziroma tožene stranke in vzročno zvezo med nedopustnim ravnanjem tožene stranke ter nastalo škodo. Ob dokazanosti navedenih elementov odškodninskega delikta, pa se tožena stranka svoje obveznosti lahko razbremeni, če dokaže, da je škoda nastala brez njene krivde (1. odst. 131. člena OZ).

Tožnik je v tožbi navedel, da mu je zatrjevana škoda nastala zaradi toženkine neizpolnitve oziroma nepravilne izpolnitve pogodbenega dogovora z dne 15.5.1978, po katerem se je toženka ob prestavitvi vodovoda po nepremičnini tožnika obvezala, da bo na tožnikovem zemljišču vzpostavila stanje, kakršno je bilo pred gradbenim posegom oziroma komunalnim spreminjanjem in sicer tako: "da se imajo meteorne vode odtekati v kanal, ki je tik izven severnega dela tožnikovega zemljišča in ne na tožnikovo zemljišče, da ta pogoj zagotavlja izvajalec oziroma njegov pravni naslednik za sedaj in za bodoče in da se ima prekop za napeljavo vodovoda narediti tako, da tožnik ne utrpi, ne v sedaj, ne v bodoče kakšne škode". Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka oziroma po zaslišanju strank, prič in po izdelavi dveh izvedenskih mnenj zaključilo, da izvajalec v letu 1978 svoje obveznosti ni korektno izpolnil, saj je AB jašek lociral tako, da je zaprl levo polovico profila gozdne vlake, s tem poslabšal njeno funkcijo, kar je preprečevalo dovolj kvalitetno odvajanje meteornih voda. V naslednjem letu pa je po odškodninskem zahtevku tožnika na mestu, kjer poteka trasa spremenjenega vodovoda naredil kanaleto, ki je bila sposobna odvesti vse običajne letne padavinske vode, vendar ob pogoju rednega in sprotnega čiščenja kanalete od zemeljskega materiala, nanešenega zaradi uporabe vlake in od erodiranega materiala, ki ga je prinesla deroča voda iz strmega dela vlake in ob stalnem čiščenju jarka v podaljšku vlake in prostega oziroma očiščenega odtoka v betonsko cev in čist betonski kanal. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožena stranka izpolnila svojo obveznost po navedenem pogodbenem dogovoru z vzpostavitvijo prejšnjega stanja na zemljišču in s tem, ko je poskrbela za odtok meteornih voda, hkrati pa je zaključilo, da skrb za čiščenje kanalete in kanala za odtok meteornih voda ter nemoteni pretok vode po odtočni cevi, ni bila na strani tožene stranke. S slednjim stališčem prve stopnje se pritožbeno sodišče ne strinja, kar pa na samo odločitev v tej zadevi, kot bo razvidno iz razlogov v nadaljevanju te odločbe, ne vpliva. Iz omenjenega dogovora namreč jasno izhaja, da je tožena stranka prevzela obveznost zagotavljanja odtekanja meteornih voda v kanal tudi v bodoče. Poleg tega postavitev komunalnih naprav na zemljišču tožeče stranke, očitno kaže na služnost (o tem sicer ni nikakršnih dejanskih trditev). Bistvena vsebina te je v dolžnosti trpeti dejanja drugih oziroma opuščati določena ravnanja. Prav tako je eno od splošnih načel služnosti, da vse aktivnosti, ki so povezane ali potrebne v zvezi z njenim izvrševanjem, bremenijo tistega, v katerega korist je služnost ustanovljena (prim. 219. člen Stvarnopravnega zakonika).

Ob ugotovitvi, da tožena stranka ni pravilno izpolnila oziroma ne izpolnjuje dogovora z dne 15.5.1978, pa je bilo treba razčistiti nadaljnje vprašanje, ali je takšna opustitev tožene stranke v vzročni zvezi z nastalo škodo. Tožnik ne zahteva povrnitve škode zaradi nepravilne oziroma pomanjkljive izpolnitve obveznosti tožene stranke, ki bi mu nastajala zaradi vsakokratnega nepravilnega odtekanja meteornih voda, ampak škodo, ki izvira konkretnega dogodka, in sicer dogodka, ki ga je, kot je navedel v tožbi povzročilo neurje dne 16.7.2002. V zvezi s tem pa je sodišče prve stopnje pravilno (kot dodatni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka) ugotovilo, da med škodnim dogodkom 16.7.2002 in ravnanjem tožene stranke ni vzročne zveze. Tožena stranka je namreč že v odgovoru na tožbo postavila trditve, da je bilo neurje, ki se je razdivjalo 16.7.2002, nepredvidljivo in nanj ni bilo mogoče računati oziroma, da gre za dogodek, ki se mu ni dalo izogniti niti ga preprečiti. Po trditvah tožene stranke je bilo takrat toliko padavin, da je voda lila z vseh strani in tekla z veliko silo izven urejenih kanalov, odnašala cestišča in naredila na območju tržiške občine veliko premoženjske škode. Zatrjevala je torej višjo silo, ki je v pravu pojmovana kot zunanji dogodek, ki je izreden, nepredvidljiv in ga ni mogoče premagati (preprečiti, odkloniti, odvrniti). Sodišče prve stopnje ni sledilo tožniku, ki je poskušal dokazati, da dogajanje 16.7.2002 ni bilo izredno. Ugotovilo je, da je v noči na 16.7.2002 zapadlo kar 118,7 mm dežja. Dejstvo o hudem neurju pa potrjujejo tudi časopisni članki, ki jih je predložila tožena stranka, prav tako pa tudi izpovedi prič. Tako je priča V izpovedal, da količine vode, kot je bila takrat, ni mogoče kanalizirati. Da je šlo za izreden in nepredvidljiv dogodek, izhaja tudi iz ugotovitev izvedenca MC. Iz njegovega mnenja izhaja, da ni mogoče zaključiti, da bi korektna izpolnitev toženkine obveznosti preprečila tožnikovo škodo, ki mu je nastala v neurju 16.7.2002. Ker med ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo ni dokazana vzročna zveza oziroma, ker toženi stranki ni mogoče pripisati odgovornosti iz škodnega dogodka z dne 16.7.2002, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnikovo pritožbo je bilo zato treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških odgovora na pritožbo temelji na določilu 1. odst. 155. člena v zvezi s 165. členom ZPP. Po mnenju pritožbenega sodišča navedeni strošek ni bil potreben, zato ga je tožena stranka dolžna kriti sama.