Jedro

Od tuje države ni mogoče terjati vročanja po slovenskih predpisih. Vročanje na ozemlju domače države brez njenega soglasja oziroma brez podlage v ustreznih mednarodnopravnih pogodbah, bi bila kršitev suverenosti. Pritožbene trditve o tem, da bi moralo sodišče pri vročanju uporabiti določbe ZPP, so torej neutemeljene.

Iz 12.3. točke potrdila o vročitvi pisanja izhaja, da je bil naslovnik pisanja pisno poučen, da lahko zavrne sprejem pisanja, če ni sestavljeno v jeziku, ki ga razume, ali v uradnem jeziku ali v enem od uradnih jezikov kraja vročitve, oziroma če ni priložen prevod v enega od teh jezikov. Pritožbeni predlog po zaslišanju vročevalca (o tem, kakšen pouk je dal ob vročanju) je glede na to brezpredmeten. Tak način pouka je skladen z 8. členom Uredbe, ki določa, da organ za sprejem z uporabo standardnega obrazca iz priloge II pouči naslovnika, da lahko zavrne sprejem pisanja za vročitev v trenutku vročitve ali tako, da pisanje vrne organu za sprejem v enem tednu. Pritožbeno sodišče ne more (ne sme) podvomiti v pravilnost potrdila zaprošene države o vročitvi, ki sicer vsebuje vse zahtevane podatke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo toženčev ugovor s 7. 2. 2013 zoper sklep o izdanem plačilnem nalogu s 1. 10. 2012. 2. Zoper tak sklep se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje toženec, ki predlaga, da višje sodišče sklep “spremeni tako, da se razveljavi“ in o zadevi vsebinsko odloči, podrejeno pa predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo obravnavo.

Toženec v pritožbi navaja, da sodnih pisanj ni prejel v jeziku, ki ga razume. Tožba mu je bila vročena v slovenskem in angleškem jeziku, domače sodišče pa mu je podalo pravni pouk, da je rok za odgovor 30 dni namesto 8 dni kot izhaja iz izpodbijanega sklepa. Toženec je bolgarski državljan in priloge skupaj s tožbo bi morale biti prevedene v bolgarski jezik. Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo s tem, da toženec sploh ni mogel vedeti za roke, ki mu jih je v plačilnem nalogu podelilo po slovenskem pravu.

Do napačnega priimka A., ki ni priimek toženca, se sodišče ni opredelilo.

Sodišče bi moralo na podlagi listin v spisu uporabiti določilo vzajemne pristojnosti za tožbe zoper tuje državljane, kot to ureja 69. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče ne bi smelo izdati spornega plačilnega naloga, ker tožeča stranka ni posredovala sporazuma o pristojnosti sodišč. Sodišče bi moralo tožbo s predlogom za izdajo plačilnega naloga zaradi nepristojnosti zavreči. Pritožnik še opozarja, da je bilo sodno pisanje vročeno neosebno preko gospodarske družbe U., Bolgarija. Tožencu je bil plačilni nalog vročen po tretji osebi preko delodajalca kot pravne osebe na delovnem mestu. Vročevalec pooblaščene osebe za prevzemanje pošte ni opozoril, da pošte ni dolžan sprejeti. Iz potrdila o vročitvi pisanj organa za sprejem naj bi izhajalo, da je bil toženec poučen o možnosti, da zavrne sprejem pisanj, a te možnosti ni izkoristil. Pritožnik vztraja, da o tej možnosti ni bil poučen on sam, ampak pooblaščenec za prejem pisanj pri delodajalcu toženca. Sam osebno ni bil seznanjen, da sme pisanje, če ga ne razume, vrniti. Navaja še, da je podal dokazni predlog za zaslišanje vročevalca, ki bi z gotovostjo potrdil, da sodnega pisanja ni vročil tožencu, ampak osebi, pooblaščeni za sprejem pošte, na delovnem mestu toženca. Sodišče je tak dokazni predlog zavrnilo, zato je njegova trditev, da on osebno ni prejel pravnega pouka, ostala nepreizkušena. Sodišče prve stopnje je kršilo načelo enakosti pred zakonom, enakega varstva pravic in pravico do pravnega sredstva.

Sodišče bi moralo odgovoriti na številna pravna vprašanja o vročanju na podlagi Uredbe (ES) št. 1393/2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih in gospodarskih zadevah: - ali uredba dopušča vročitev po tretji osebi ali le osebno vročitev, - ali se v primeru, ko se stranki dogovorita, da se med njima uporablja slovensko pravo, vročanje v tujini opravi v skladu z ZPP ali v skladu z Uredbo, - kateri procesni predpis se glede na s pogodbo dogovorjeno uporabo slovenskega prava sme uporabiti v zvezi z vročanjem sodnih pisanj tujcu v tujini, - ali je lex specialis glede vročanja ZPP ali Uredba, - ali imata pravdni stranki zagotovljeno enako možnost obravnavanja pred sodiščem, če nastopa v postopku tujec, ki mu ni zagotovljen prevod sodnih pisanj.

Slovenska ureditev glede vročanja je jasna – v skladu s 102. členom ZPP smejo stranke in drugi udeleženci v postopkih na narokih in ob drugih ustnih procesnih dejanjih pred sodiščem uporabljati svoj jezik, sodišče pa mora tistim, ki ne razumejo slovenskega jezika zagotoviti ustno prevajanje tistega, kar se na navaja na naroku.

Pritožnik še meni, da je sodišče tudi napačno uporabilo določilo Uredbe o čezmejnem vročanju. Uporabiti bi moralo določbo 3. in 4. točke 19. člena Uredbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Z izpodbijanim sklepom je bil zavržen prepozen ugovor toženca zopet plačilni nalog. Stališče sodišča prve stopnje, da je ugovor prepozen in da je bila vročitev sodnega pisanja v skladna z Uredbo (ES) št. 1393/2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih in gospodarskih zadevah(1) ustrezna, je pravilno.

5. Kadar je treba sodno ali izvensodno pisanje poslati iz ene države članice v drugo državo članico z namenom vročitve v slednji državi članici, se uporablja Uredba (1. člen Uredbe). Tožencu je bilo treba pisanje (tožbo s predlogom za izdajo plačilnega naloga in sklep o plačilnem nalogu) vročiti v tujini - v Bolgariji, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe Uredbe. Od tuje države ni mogoče terjati vročanja po slovenskih predpisih. Vročanje na ozemlju domače države brez njenega soglasja oziroma brez podlage v ustreznih mednarodnopravnih pogodbah, bi bila kršitev suverenosti.(2) Pritožbene trditve o tem, da bi moralo sodišče pri vročanju uporabiti določbe ZPP, so torej neutemeljene.

6. Ob tem pritožbeno sodišče tožencu še pojasnjuje, da si tudi določbe ZPP o obveznosti prevajanja razlaga napačno. Določba 102. člena ZPP se nanaša na sodelovanje na narokih in ob drugih ustnih procesnih dejanjih. ZPP ne predvideva prevajanja vlog in dokazov izven izvedbe ustnih procesnih dejanj pred sodiščem.

7. Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ugotavlja, da iz zapisa na potrdilu o vročitvi pisanj (točka 12.1 na list. št. 37 a v spisu) izhaja, da je bilo sodno pisanje tožencu vročeno 23. 1. 2013. Da bi pri vročitvi prišlo do kršitve določb Uredbe pritožnik ne navaja. Moti ga predvsem, da mu je bila tožba vročena v slovenskem jeziku z nekaterimi prilogami v angleškem jeziku. Zaradi tega vročitev ni napačna (prim. 5. in 8. člen Uredbe). Iz 12.3. točke potrdila o vročitvi pisanja izhaja, da je bil naslovnik pisanja pisno poučen, da lahko zavrne sprejem pisanja, če ni sestavljeno v jeziku, ki ga razume, ali v uradnem jeziku ali v enem od uradnih jezikov kraja vročitve, oziroma če ni priložen prevod v enega od teh jezikov. Pritožbeni predlog po zaslišanju vročevalca (o tem, kakšen pouk je dal ob vročanju) je glede na to brezpredmeten. Tak način pouka je skladen z 8. členom Uredbe, ki določa, da organ za sprejem z uporabo standardnega obrazca iz priloge II pouči naslovnika, da lahko zavrne sprejem pisanja za vročitev v trenutku vročitve ali tako, da pisanje vrne organu za sprejem v enem tednu. Pritožbeno sodišče ne more (ne sme) podvomiti v pravilnost potrdila zaprošene države o vročitvi, ki sicer vsebuje vse zahtevane podatke.

8. Pritožbene navedbe o tem, ali Uredba dopušča neosebno vročanje, so brezpredmetne. Uredba ne ureja vprašanja, kako se pisanje dejansko vroči naslovniku. To se v skladu s prvim odstavkom 7. člena Uredbe praviloma opravi po pravilih domačega prava zaprošene države. Za vprašanja: kje se vroča, komu se lahko opravi nadomestna vročitev, kdo opravi vročitev, se torej uporabi nacionalno pravo.(3) Da bi bila sama vročitev pisanja v Sofiji opravljena v nasprotju s pravili domačega prava zaprošene države, pritožnik niti ne trdi.

9. To, da je bil pritožnikov priimek zapisan napačno (dodana je ena črka – A. namesto Aj.) ni povzročilo, da bi bila vročitev zaradi tega napačna. Če bi lahko napaka v zapisu imena povzročila zmoto v osebi, bi bilo seveda drugače. Tako pa je pisanje doseglo pravo osebo (pritožnik ni nikdar trdil, da pisanja ni prejel, ali da ga je prejel kasneje), ki tudi ni podvomila v to, ali je namenjeno njej.

10. Toženec je torej prejel plačilni nalog 23. 1. 2013, rok za vložitev ugovora je tako iztekel 31. 1. 2013. Ugovor, vložen 7. 2. 2013 je zato prepozen.

11. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je bilo o toženčevem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje pravnomočno odločeno s sklepom Okrožnega sodišča P 1922/2012-II s 5. 11. 2015 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 323/2016 s 24. 2. 2016. V obravnavani pritožbi se toženec sklicuje še na določbo 4. odstavka 19. člena Uredbe in svoj predlog za vrnitev v prejšnje stanje dodatno utemeljuje, a vsi razlogi, ki jih uveljavlja, so bili vsebinsko obravnavani s citiranima sklepoma. Pritožnik ni uspel izkazati, da brez svoje krivde s pisanjem ni bil seznanjen dovolj zgodaj, da bi lahko vložil ugovor. Trditev, da pisanja, ki ga je prejel, ni razumel, ne more biti opravičljiv razlog za vrnitev v prejšnje stanje v smislu 4. odstavka 19. člena Uredbe, če naslovnik ni izkoristil možnosti, ki mu jo ponuja 8. člen Uredbe. S tem je odgovorjeno tudi na očitke o kršitvi načela enakosti in pravice do pravnega sredstva.

12. Vprašanje, ali je bilo slovensko sodišče pristojno za izdajo plačilnega naloga,(4) na presojo, ali je bil ugovor pravočasen, ne vpliva. Ker je sklep o plačilnem nalogu zaradi prepoznega ugovora pravnomočen, pa se višje sodišče v njegovo pravilnost (tudi z vidika mednarodne pristojnosti sodišča) ne more več spuščati.

13. Pritožba torej ni utemeljena, podani tudi niso razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

Op. št. (1): V nadaljevanju: Uredba.

Op. št. (2): Galič, A. in Betetto, N. v: Evropsko civilno procesno pravo 1, GV Založba, Ljubljana 2001, str. 71. Op. št. (3): Delo, navedeno v 1. opombi, str. 86. Op. št. (4): Bi moralo sodišče prve stopnje presoditi po Uredbi Sveta (ES) št. 44/2001 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah.