Jedro

Osrednje izhodišče pravne presoje v izpodbijani sodbi je, da zatrjevane obogatitve toženca ni mogoče ugotoviti. Z gradnjo stanovanja in ostalimi gradbenimi deli (zajeto je vse, kar je tožeča stranka uveljavljala) za pokojnega B. R. je tožeča stranka le izpolnila domačo pogodbo z dne 1.9.1963, ko je od B. R. prejeto nepremičnino na ta način odplačala (1. točka te pogodbe). Kolikor pa je pomoč tožnikov pri gradbenih delih bila izvršena preko okvira obveznosti iz domače pogodbe, pa se je kompenzirala s koristmi, ki jih je družina tožnikov imela od obdelovanja R. posestva. Omenjena presoja je dejanske in pravne narave - vendar je pravna presoja vezana na dokazno oceno, ki je v izpodbijani sodbi izčrpno predstavljena. Obvelja, da toženčeva obogatitev ni dokazana, to pa ima za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi toženec bil dolžan tožnikoma plačati znesek 1,367.021,00 SIT s pripadki. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlagata tožnika revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb zakona o pravdnem postopku in predlagata njeno spremembo tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obstoji nasprotje med tem, kar so izpovedale priče in kar sledi iz listin ter med tem, kar je o vsebini teh dokazov povedanega v izpodbijani sodbi. V nepremično premoženje pokojnega B. R. sta tožnika vlagala lastna sredstva in delo preko okvira obveznosti, ki sta jih prevzela s pogodbo z dne 1.9.1963. Zato je toženec kot prevzemnik premoženja pokojnega B. R. obogaten. Prav tesno življenje med pokojnikom in tožnikoma je imelo za posledico, da ni prišlo do sprotnega zapisovanja vseh investicijskih izdatkov. Pokojniku sta tožnika zaupala na besedo, ta pa je bila taka, da bo njuni hčeri prepustil svoje premoženje.

Upoštevati je treba tudi izročilno pogodbo z dne 18.12.1985, predvsem določilo 4. točke te pogodbe, iz katere sledi očitno neskladje z resničnim potekom dogodkov.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, tedanji Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz podatkov spisa sledi, da je že pravnomočno zavrnjen tožbeni zahtevek tožnikov na ugotovitev, da je razpolaganje izročevalcev (pokojnega B. R. in I. R.) po izročilni pogodbi z dne 18.12.1985 v korist toženca do višine terjatve tožnikov v znesku 1,442.021,00 SIT (oziroma v obsegu vlaganj le v znesku 1,367.021,00 SIT) neveljavno. S tem je odpadla morebitna pravna podlaga za rešitev spora v smeri upniškega izpodbijanja v smislu prvega in drugega odstavka 278. člena ZOR ter odgovornosti potomcev za izročiteljeve dolgove po 113. členu zakona o dedovanju. Sodišči nižje stopnje sta zato sodbo upravičeno oprli na določbo četrtega odstavka 210. člena ZOR o neupravičeni obogatitvi z ugotovitvijo pasivne legitimacije toženca.

Omenjena zakonska določba je bila uporabljena ob upoštevanju podrobno ugotovljenih dejstev, ki se nanašajo na izpovedbe prič in strank ter presojo razpoložljivih listin. Revizija v tem obsegu izpodbijani sodbi in sodbi sodišča prve stopnje očita nasprotja v razlogih in nasprotja med izpovedbami in njihovim sodbenim povzetkom. To pa ne drži. Dokazna ocena izhaja iz vsebine domače pogodbe z dne 1.9.1963, izročilne pogodbe z dne 18.12.1985, temelji pa tudi na presoji izpovedi prič in strank. Vsebina teh izpovedi je v razlogih korektno predstavljena in sledi zapisu s poteka narokov, ocenjevanje izpovedi s stališča njihove verodostojnosti in skladnosti pa je stvar dokazne ocene, ki je na revizijski stopnji ni dovoljeno preizkušati (tretji odstavek 385. člena ZPP). Uveljavljeni revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP) na prvi in drugi stopnji torej ni podan.

Osrednje izhodišče pravne presoje v izpodbijani sodbi je, da zatrjevane obogatitve toženca ni mogoče ugotoviti. Z gradnjo stanovanja in ostalimi gradbenimi deli (zajeto je vse, kar je tožeča stranka uveljavljala) za pokojnega B. R. je tožeča stranka le izpolnila domačo pogodbo z dne 1.9.1963, ko je od B. R. prejeto nepremičnino na ta način odplačala (1. točka te pogodbe). Kolikor pa je pomoč tožnikov pri gradbenih delih bila izvršena preko okvira obveznosti iz domače pogodbe, pa se je kompenzirala s koristmi, ki jih je družina tožnikov imela od obdelovanja R. posestva. Omenjena presoja je dejanske in pravne narave - vendar je pravna presoja vezana na dokazno oceno, ki je v izpodbijani sodbi izčrpno predstavljena. Obvelja, da toženčeva obogatitev ni dokazana, to pa ima za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka. Revizijsko sklicevanje na določila izročilne pogodbe z dne 18.12.1985, predvsem na tista, ki se nanašajo na neresnične navedbe, da je toženec kril stroške za gradbena dela v korist B. R., je ponovitev enakega stališča, izraženega že v pritožbi proti sodbi sodišča prve stopnje. Tožeča stranka sicer utemeljeno kaže na neresničnost navedenih pogodbenih določb, vendar je to bilo v kontekstu ocenjeno že v izpodbijani sodbi s stališča, da ob sprejeti dokazni oceni odločitev o stvari od navedenih ugotovitev ni odvisna.

Izpodbijani sodbi torej ni mogoče očitati niti v reviziji zatrjevanih nepravilnosti, niti napak, na katere mora revizijsko sodišče po določbi 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).