Jedro

Če sodišče iz okoliščin primera posumi na pomanjkanje procesne sposobnosti, mora o njenem obstoju oziroma neobstoju odločiti s stopnjo zanesljivosti.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sklepa se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom o dedovanju je sodišče prve stopnje ugotovilo, katero premoženje sodi v zapuščino, da so zakoniti dediči: J.V., L.V., D.V. in E.A.K.V., vsak do ¼ zapuščine ter jih razglasilo za zakonite dediče. S sklepom z dne 7.9.2009 pa je sodišče prve stopnje zavrglo predlog E.A.K.V. za oprostitev plačila sodne takse.

Zoper takšna sklepa se pritožuje dedič E.A.K.V..

V pritožbi zoper sklep o dedovanju navaja, da je očetova žena J. pokradla ves denar, da je zapustnika mučila in pretepala, najbolj takrat, ko je bil najbolj onemogel, in da ga je umorila. Meni, da je nemogoče, da bi taka zločinka dobila karkoli drugega kot dovoljenje prebivanja brez lastništva. V nadaljevanju pritožbe dedič še navaja, da D.V. ni zapustnikov sin, ampak je njegov oče J.R..

V pritožbi zoper sklep z dne 7.9.2009 pa navaja, da ni dobil nobenega pravnega pouka glede plačila sodne takse in da tudi ni smiselno, da bi moral prositi za taksno oprostitev, preden je sploh zvedel, da taksna obveznost obstaja in koliko znaša. V nadaljevanju pritožbe pritožnik navaja, da sploh še ni jasno, kdo je dedič, da do prepisa ne sme priti, ker bi ga sicer umorili. Pojasnjuje, da je trajno bolan od 16 leta in trajno delovno nesposoben, saj ima bolezen možganov.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožnik v pritožbi zoper sklep o dedovanju kot problematičen izpostavlja krog dedičev; glede na njegove navedbe, pa se kot vprašljiva izpostavlja tudi dedna upravičenost zapustnikove vdove. V skladu z določbo 1. točke 126. člena Zakona o dedovanju (1) (v nadaljevanju ZD) je namreč dedno nevreden tisti, ki je z naklepom vzel ali poskusil vzeti življenje zapustniku, na kar mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Pritožnik navedb v zvezi z zgoraj omenjenima vprašanjema sicer ni podal v postopku pred sodiščem prve stopnje, vendar pritožbeno sodišče glede na okoliščine primera ocenjuje, da gre za dopustne pritožbene novote.

Še posebej zato, ker iz podatkov spisa izhaja, da se pritožnik psihiatrično zdravi (napotnica speta k opravičilu na list. št. 15 v spisu, pa tudi navedbe v obeh pritožbah). V skladu z določbo 166. člena ZD mora zapuščinsko sodišče posebno skrbeti, da pridejo do svojih pravic osebe, ki zaradi mladoletnosti, duševne bolezni ali drugih okoliščin niso sposobne ali niso popolnoma sposobne, da bi same skrbele za svoje zadeve. Če sodišče iz okoliščin primera posumi na okoliščine iz 166. člena ZD ali / oziroma na pomanjkanje procesne sposobnosti, mora o obstoju oziroma neobstoju procesne sposobnosti odločiti s stopnjo zanesljivosti (arg. iz 80. člena Zakona o pravdnem postopku (2); v nadaljevanju ZPP). Procesno nesposobne osebe morajo biti namreč v postopku zastopane, da se zagotovi kakovostnejše varstvo njihovih pravic. Ta zahteva je tudi izraz načela socialne države (3).

Ker mora torej sodišče na procesno sposobnost stranke paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka, tudi v pritožbenem postopku in ker so se najkasneje v pritožbenem postopku pokazale okoliščine, ki porajajo dvom v procesno sposobnost pritožnika, je pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo in izpodbijana sklepa razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje najprej opraviti ustrezne poizvedbe o pritožnikovi procesni sposobnosti, če bo treba, postaviti izvedenca ustrezne stroke in če se bo izkazalo, da je pritožnikova procesna sposobnost okrnjena, poskrbeti za ustrezno zastopanje v postopku. Šele nato bo mogoče odločiti o dedovanju tako, da bodo zavarovane koristi pritožnika.

(1) Ur. l. SRS, št. 15/76 s sprem. in dop. .

(2) Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008. (3) Tako: Ustavno sodišče RS v odločbi Up-752/07 z dne 6.12.2007 in A. Galič v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana, 2005, str. 333 - 336.