Jedro

Kolektivno upravljanje ni poseg v izključnost avtorske pravice kot take, in zato avtorju iz naslova samega avtorstva ne gre položaj stranskega udeleženca v postopku, v katerem državni organ odloča o dovoljenju za kolektivno upravljanje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Urad RS za intelektualno lastnino (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijanim sklepom zavrnil zahtevo tožnika z dne 19. 4. 2010 za priznanje položaja stranskega udeleženca v postopku izdaje dovoljenja Zavodu A., za kolektivno upravljanje pravic na avdiovizualnih delih. V obrazložitvi navaja, da je Zavod A. vložil vlogo za izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic avtorjev, izvajalcev in producentov avdiovizualnih del in sicer: za soavtorje avdiovizualnih del, to je avtorja priredbe, pisca scenarija, avtorja dialogov, direktorja fotografije, glavnega režiserja, skladatelja filmske skladbe, ki je posebej ustvarjena za uporabo v avdiovizualnem delu, in glavnega animatorja, če je animacija bistven element v avdiovizualnem delu, pravice do pravičnega nadomestila za tonsko ali vizualno snemanje avdiovizualnih del, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe in pravice radiodifuzne retransmisije v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del, razen pri lastnih oddajanjih RTV organizacij, ne glede na to, ali gre za njihove lastne pravice ali pa so te nanje prenesli drugi imetniki pravic; za izvajalce, katerih izvedbe so uporabljene v avdiovizualnih delih, pravice do pravičnega nadomestila za tonsko ali vizualno snemanje, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe; za filmske producente pravice do pravičnega nadomestila za tonsko ali vizualno snemanje avdiovizualnih del, posnetih na videogramih, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe. Tožnik je v navedenem postopku zahteval priznanje položaja stranskega udeleženca kot avtor in soavtor ter producent številnih avtorskih avdiovizualnih delih. V vlogi je navedel, da v skladu z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) svoje pravice na avdiovizualnih delih upravlja sam, razen kabelske retransmisije, kjer te pravice upravlja B. V primeru izdaje dovoljenja za kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic na avdiovizualnih delih Zavodu A. se bo njegov položaj bistveno spremenil, saj bo njegove pravice namesto združenja B. poslej uveljavljal Zavod A. Svoj pravni interes je utemeljeval tudi s tem, da bo imel na izbiro bodisi, da uveljavlja svoje pravice sam (kjer ni obvezno kolektivno upravljanje) bodisi jih uveljavlja preko kolektivne organizacije. Zavod A. je položaju tožnika kot stranskega udeleženca v postopku nasprotoval, ker je menil, da ni izkazal pravnega interesa, ampak ga zgolj zatrjuje. Upravni organ, sklicujoč se na določbo 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ugotavlja, da tožnik ob vložitvi zahteve Zavoda A. ni imel pravnomočnega dovoljenja za kolektivno opravljanje avtorske in sorodnih pravic na avdiovizualnih delih in ga tudi ob odločanju nima, tako dovoljenje pa se mu tudi ne more izdati, saj se dovoljenje po prvem odstavku 146. člena ZASP lahko izda samo pravni osebi. Zato se z odločitvijo o zahtevi Zavoda A. ne more poseči v njegove pridobljene pravice. Nadalje upravni organ pojasnjuje, kdaj je po 147. členu ZASP določeno obvezno kolektivno upravljanje avtorskih pravic. Za vse zahtevke, ki jih je podal Zavod A., ZASP določa obvezno kolektivno upravljanje. Izdaja dovoljenja Zavodu A. tako ne pomeni, da bi bil tožnikov pravni interes prizadet. S pravico radiodifuzne retransmisije v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del že sedaj na podlagi začasnega dovoljenja upravlja B. in ne tožnik, in s prenehanjem tega začasnega dovoljenja ne bo prizadet pravni interes tožnika, niti njegove pridobljene pravice. Kolektivna organizacija mora kot nosilka javnega pooblastila zagotoviti enako obravnavo vseh avtorjev in jim mora omogočiti enako varstvo pravic, ne glede na katerokoli osebno okoliščino avtorja, tako da tudi z ustanovitvijo nove kolektivne organizacije, ki bo upravljala pravice imetnikov na avdiovizualnih delih v primeru kabelske retransmisije tožnikove pravice niti njegov pravni interes ne bo prizadet. Tožnik vlaga tožbo zaradi kršitve pravil postopka. Navaja, da je v svoji vlogi za priznanje položaja stranke konkretno navedel, v čem je njegov pravni interes za vstop v postopek. Zaradi zaščite svojih pravnih koristi želi sodelovati v postopku podelitve dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic avtorjev, izvajalcev in producentov avdiovizualnih del, saj je avtor, soavtor in producent številnih takih del. Do sedaj v Republiki Sloveniji dovoljenje za kolektivno upravljanje pravic na avdiovizualnih delih (z izjemo kabelske retransmisije) ni podeljeno še nobeni kolektivni organizaciji, kar pomeni, da se bo njegov pravni položaj pri uveljavljanju pravic iz navedenega naslova bistveno spremenil, lahko tudi poslabšal. V primerih obveznega kolektivnega upravljanja je še kako potrebno upoštevati njegov interes kot avtorja, soavtorja in producenta, ko se odloča o podelitvi dovoljenja za kolektivno upravljanje z njegovimi pravicami. S podelitvijo dovoljenja ne more več izbirati, komu bo dal pooblastilo za kolektivno upravljanje svojih pravic, temveč je pooblastilo zavezan prenesti na kolektivno organizacijo, ki dovoljenje ima. Avtorska pravica je ustavno varovana in je izključna pravica avtorja. Izključno pravico avtorja pa lahko kolektivno upravlja le organizacija, ki ima zaupanje avtorja in dovoljenje pristojnega organa. Ker sedaj sam upravlja svojo avtorsko pravico, je nujno zainteresiran, da se dodeli dovoljenje za kolektivno upravljanje takšni organizaciji, za katero bo prepričan, da ga bo ščitila bolje, kot se sedaj ščiti sam. Zato ne drži smiselna navedba v izpodbijanem sklepu, da zasleduje le osebne okoliščine. Zainteresiran je, da se dovoljenje podeli organizaciji, ki izpolnjuje vse zakonske zahteve in ima pooblastila avtorja. Če ima avtor zadržke glede kolektivnega uveljavljanja, lahko svoje pravice in interese uveljavlja edino le v postopku podelitve dovoljenja in ne potem, ko je dovoljenje že podeljeno. Podelitev dovoljenja pomeni, da se ščiti interes avtorjev, ne pa lastni interes kolektivne organizacije. Tožnik navaja, da je že v svoji vlogi izpostavil dejstvo, da je bil upravni organ obveščen, da ima C. 88 pooblastil producentov oziroma imetnikov pravic za njihovo kolektivno upravljanje. Vložnik zahteve za izdajo dovoljenja pa je iste imetnike ponovno navedel, da naj bi on ščitil njihove interese. To in druge nepravilnosti terjajo priznanje statusa stranskega udeleženca avtorjem v postopku podelitve dovoljenja, da se posledično razčisti, kateri pravni subjekti dejansko in resnično razpolagajo z repertoarjem avdiovizualnih del, ki se v Sloveniji predvajajo. Nepravilno je stališče v izpodbijanem sklepu, da naj bi imel interes pridobiti status kolektivne organizacije. Ima samo interes sodelovati v postopku izdaje dovoljenja za kolektivno upravljanje, saj je od podeljenega dovoljenja neposredno odvisna tako usoda njegovih avtorskih del, kot njegova usoda samega in posledično njegova eksistenca. Upravni organ je po tožnikovem mnenju kršil tudi načelo varstva pravic stranke in varstvo javnih koristi ter načelo zaslišanja stranke. Navedel je, da naj tožnik ne bi dokazal, da bi izdaja dovoljenja Zavodu A. za kolektivno upravljanje avtorske in sorodne pravice na avdiovizualnih delih prizadela njegove pravne koristi. Če bi upravni organ štel, da je njegova vloga, ki jo je podal dne 19. 4. 2010, pomanjkljiva, bi skladno s 67. členom ZUP moral zahtevati njeno dopolnitev, kar pa ni storil, pač pa je arbitrarno štel, da ni dokazal upravičenje za priznanje položaja stranke. Tožnik nadalje navaja, da je upravni organ kršil ustavno pravico iz 60. člena, po kateri je zagotovljeno varstvo avtorskih in drugih pravic, ki izvirajo iz umetniške, znanstvene, raziskovalen in izumiteljske dejavnosti. Ustavno pravico lahko ščiti že na podlagi same ustave. Zakonodajalec lahko predpiše le takšne pogoje za izvajanje zaščite avtorske pravice, ki bodo tudi dejansko pripeljali do boljše zaščite avtorske in sorodnih pravic. Akti, ki se izdajajo v ta namen, morajo slediti učinkoviti zaščiti avtorja in niso sami sebi namen. Upravni organ mu ni priznal pravnega interesa za zaščito njegove avtorske pravice, kaj šele, da bi avtorsko pravico skušal varovati. S svojim posamičnim aktom bi rad odvzel upravljanje pravice iz njegove domene in to upravljanje preveril v neki organizaciji, pri čemer pa on ne sme sodelovati. Tožnik meni, da bi moral upravni organ z javnim naznanilom pozvati avtorje in imetnike pravic, da priglasijo svojo udeležbo v postopku in s tem zagotoviti avtorjem in imetnikom pravic, da varujejo svoj interes, da se dovoljenje za kolektivno upravljanje podeli le takšni organizaciji, ki bo sposobna ščititi njihove interese. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne upravnemu organu v dopolnitev postopka in novo odločanje ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in razlogih zanjo. Navaja, da je Zavod A. zahteval dovoljenje za upravljanje s pravicami, ki se po 147. členu ZASP upravljajo obvezno kolektivno. S kolektivnim upravljanjem se lahko ukvarja le tista kolektivna organizacija, ki ima za to dovoljenje. Zato tožnik kolektivne organizacije, ki dovoljenja nima, ne more pooblastiti oziroma v primeru obveznega kolektivnega upravljanja pravic pooblastilo sploh ni potrebno. Zato je neutemeljen ugovor, da tožnik s podelitvijo dovoljenja ne more več izbrati, komu bo dal pooblastilo za kolektivno upravljanje svojih pravic, saj tega ne more tudi pred izdajo dovoljenja. Pojasnjuje, da je v času izdaje izpodbijanega sklepa z avtorskimi pravicami na avdiovizualnih delih v primeru kabelske retransmisije na podlagi začasnega dovoljenja upravljalo Združenje B., medtem ko je pravico do pravičnega nadomestila za tonsko ali vizualno snemanje varovanih del, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe, do 31. 12. 2009 upravljal Zavod D., od takrat pa nobena kolektivna organizacija, ker novo dovoljenje nobeni kolektivni organizaciji ni bilo podeljeno. Dne 11. 10. 2010 je bilo Zavodu A. izdano dovoljenje za upravljanje uvodoma navedenih pravic. Tožnik torej svojih pravic, ki se obvezno upravljajo kolektivno (kabelska retransmisija, nadomestilo za privatno in drugo lastno reproduciranje) tudi do izdaje dovoljenja Zavodu A. ni upravljal sam. Pravice, za katere ZASP ne predpisuje obveznega kolektivnega upravljanja, pa bo tudi po izdanem dovoljenju lahko upravljal sam, če bo tako želel. Tožena stranka poudarja, da ima pravni interes za udeležbo v postopku le imetnik stalnega dovoljenja za kolektivno upravljanje neke pravice, saj z izdajo dovoljenja drugi pravni osebi njegovo dovoljenje preneha. Z izdajo dovoljenja Zavodu A. pridobljene pravice niso kršene, saj tožnik kot fizična oseba nima niti ne bi mogla pridobiti dovoljenja za kolektivno upravljanje, zaradi česar tudi ni mogla izpolniti pogojev za podelitev statusa stranskega udeleženca. Sklicevanje na podatek, da ima C. 88 pooblastil producentov oziroma imetnikov pravic za njihovo kolektivno upravljanje, bo upravni organ presojal v postopku C. Presoja o tem, ali pravna oseba izpolnjuje z zakonom določene pogoje in bo učinkovito upravljala s pravicami, je naloga upravnega organa. Ta bo dovoljenje izdal v primeru, če bo pravna oseba izkazala izpolnjevanje z ZASP predpisanih pogojev, in to bo nadzoroval tudi po izdaji dovoljenja ter bo v primerih kršitev dovoljenje tudi odvzel. Tožena stranka zanika tudi kršitev 7. in 9. člena ZUP. Na dopolnitev vloge tožnika ni pozvala, saj je bila vloga formalno popolna in razumljiva. Tožnik ni uspel izkazati svojega pravnega interesa za udeležbo v postopku. Ker ga po prej povedanem tudi ne bi mogel izkazati, ga tudi ni pozvala, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo sklepa. Napačno je tudi naziranje, da bi morala z javnim pozivom pozvati avtorje in imetnike pravic, da priglasijo svojo udeležbo v postopku, saj fizične osebe nimajo pravnega interesa za sodelovanje v postopku izdaje dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic. Predlaga zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom, Zavod A., na tožbo ni odgovoril. Tožba ni utemeljena.

V obravnavni zadevi je sporna odločitev, s katero je upravni organ tožniku odrekel pravico, da se udeležuje postopka, v katerem je odločal o zahtevi Zavoda A. za izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic avtorjev, izvajalcev in filmskih producentov avdiovizualnih del. Zahteva se je nanašala na primere, ko je kolektivno upravljanje avtorskih pravic obvezno (147. člen ZASP, Uradni list RS, 16/07 in 68/08).

Po določi 43. člena ZUP (Uradni list RS, št.24/06-UPB, 126/07, 65/08 in 8/10) ima pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Tega izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (prvi odstavek). Pravna korist mora biti neposredna, osebna ter oprta na zakon ali drug predpis (drugi odstavek). Oseba, ki zahteva udeležbo v postopku, mora v svoji vlogi navesti, v čem je njen pravni interes (četrti odstavek).

Tožnik je v vlogi za priznanje položaja stranskega udeleženca, ter enako v tožbi, pravni interes za sodelovanje v postopku za izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic avtorjev, izvajalcev in producentov avdiovizualnih del utemeljeval s tem, da je avtor, soavtor in producent številnih takih del. S podelitvijo dovoljenja za kolektivno upravljanje se bo njegov položaj bistveno spremenil; obvezno kolektivno upravljanje pomeni, da s pravicami ne more več upravljati individualno, ne more izbirati, komu bo dal pooblastilo za kolektivno upravljanje, ustavno varovano izključno pravico avtorja pa lahko upravlja le organizacija, ki ima zaupanje avtorja in dovoljenje pristojnega organa.

Upravni organ je presodil, da tožnik s svojim zatrjevanjem ni izkazal, da bi v postopku izdaje dovoljenja za kolektivno upravljanje varoval pravice ali pravne koristi, ki mu jih daje materialni predpis. Zato je tožbeni ugovor, da bi ga moral po 67. členu ZUP pozvati na dopolnitev vloge s točno navedbo posameznih sestavin vloge, zmoten. Upravni organ ni odločil procesno, saj vloge ni štel za formalno pomanjkljive, temveč je zahtevo po vsebini zavrnil. Ta odločitev pa vzdrži tudi sodno presojo.

Kolektivno upravljanje avtorskih pravic ne pomeni, da so avtorske pravice prenesene od avtorjev na kolektivno organizacijo (ki je sicer tudi organizacija avtorjev). Kolektivna organizacija ne postane imetnica avtorskih pravic, temveč na podlagi zakona (v primeru obveznega kolektivnega upravljanja, 147. člen ZASP) ali pogodbe (151. člen ZASP) avtorsko pravico upravlja, na način oziroma z dejanji, določenimi v ZASP (146. člen, 157. člen, 158. člen, 72.člen ZASP). Pri kolektivnem upravljanju tudi ne gre za vsebinske avtorskopravne omejitve (te ureja ZASP v členih 46 do 57 kot omejitve, s katerimi se v javnem interesu posega v absolutnost avtorske pravice). Kolektivno upravljanje torej ni poseg v izključnost avtorske pravice kot take, in zato avtorju iz naslova samega avtorstva ne gre položaj stranskega udeleženca v postopku, v katerem državni organ odloča o dovoljenju za kolektivno upravljanje.

Kolektivno upravljanje zadeva način izvrševanja avtorske pravice v njeni premoženjski komponenti. Z obveznim kolektivnim upravljanjem avtorske pravice (147. člen ZASP) je zakonodajalec realiziral ustavno določbo o varstvu avtorske pravice (60. člen Ustave RS). Ta oblika upravljanja je utemeljevana z nemožnostjo ali oteženostjo individualnega upravljanja v določenih primerih (predvsem zaradi visokih transakcijskih stroškov), poenostavitvi izkoriščanja varovanih vsebin oziroma vzpostavitvi ravnovesja med pravicami in interesi avtorjev na eni strani in posredovanju njihovih stvaritev uporabnikom na drugi strani. V primeru obveznega kolektivnega upravljanja avtor teh pravic ne more osebno upravljati (151. člen ZASP). V obravnavanem primeru ni sporno, da je Zavod A. zaprosil za dovoljenje za kolektivno upravljanje za primere, kjer je to po ZASP obvezno (147. člen ZASP). Da z avtorskimi pravicami na avdiovizualnih delih v primeru kabelske retransmisije tožnik že sedaj ni upravljal, ker je začasno dovoljenje za upravljanje imelo Združenje B., navaja tudi tožnik sam, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je tudi pravico do nadomestila za tonsko ali vizualno snemanje avdiovizualnih del, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe, do 31. 12. 2009 upravljal Zavod D. Glede na ta dejstva tožnik ne more uspešno trditi, da bi v postopku izdaje dovoljenja Zavodu A. moral sodelovati zaradi varstva svojih pravic. V primeru obveznega kolektivnega upravljanja mu ZASP pravice upravljanja ne dopušča (če dovoljenje kolektivni organizaciji v primerih, kjer je predpisano obvezno kolektivno upravljanje, še ni bilo izdano, to ne pomeni, da je avtorju odvzeta priznana pravica, temveč da jo je lahko le začasno individualno uveljavljal)), oziroma mu tudi ne omogoča, da bi sam izbiral kolektivno organizacijo, ki bo upravljala z njegovimi pravicami, za kar tožnik trdi, da je prikrajšan. V pravni interes avtorja tudi ni poseženo s podelitvijo dovoljenja drugi kolektivni organizaciji. Pravic ali pravnih interesov, ki mu jih zakon ne podeljuje, pa tožnik glede na določbo 43. člena ZUP ne more varovati.

Dovoljenje za kolektivno upravljanje avtorskih pravic izda organizaciji upravni organ. Pri tem je vezan na izpolnjevanje zakonskih meril. V 149. členu mu ZASP nalaga, da preveri, če materialna podlaga kolektivne organizacije zagotavlja učinkovito upravljanje avtorskih pravic, pri čemer na podlagi izjave kolektivne organizacije upošteva število avtorjev, ki so pooblastili kolektivno organizacijo za upravljanje njihovih pravic, skupno število njihovih del, obseg uporabe del oziroma možno število uporabnikov, način in sredstva, s katerimi namerava kolektivna organizacija opravljati svojo dejavnost in drugo. S tem je zakonodajalec postavil vsebinske podlage za varovanje in zagotavljanje varstva pravic avtorjev, tudi v smislu 60. člena Ustave RS. ZASP pa ne predvideva, da bi v procesu podeljevanja dovoljenja kolektivni organizaciji sodelovali tudi avtorji kot fizične osebe (na kakšen način naj bi bilo to izvedljivo, tudi tožnik, ki meni, da bi moral upravni organ z javnim naznanilom pozvati vse avtorje k udeležbi v tem postopku, ne opiše). Ker zakon ne predvideva inštrumentov (npr. soglasja, pooblastil), s katerimi bi avtorji vplivali na podelitev dovoljenja za kolektivno upravljanje avtorskih pravic kolektivni organizaciji, tožnik položaja stranskega udeleženca v postopku podelitve dovoljenja ne more opravičiti z zatrjevanjem, da ima pravni interes, da se dovoljenje izda organizaciji, ki izpolnjuje zakonske zahteve (po zakonu te ugotavlja upravni organ) in ima pooblastilo avtorja (pri obveznem upravljanju kolektivna organizacija upravlja pravice brez pogodbe z avtorjem, tretji odstavek 153. člen ZASP).

Avtor lahko kolektivno organizacijo nadzira kot njen član (160. člen ZASP), njeno delovanje pa je podvrženo tudi kontroli pristojnega organa (162. člen ZASP). Povsem pa tudi ne drži tožbena trditev, da po izdaji dovoljenja kolektivni organizaciji avtorji sploh nimajo možnosti za spremembe glede upravljanja svojih avtorskih pravic. Če je že bilo izdano dovoljenje za kolektivno upravljanje, lahko druga pravna oseba (druga kolektivna organizacija avtorjev), ki izkaže, da bi lahko zagotovila učinkovitejše in gospodarnejše upravljanje avtorskih pravic in da bi na podlagi pogodb z avtorji upravljala obsežnejši repertoar varovanih del, pridobi dovoljenje za kolektivno upravljanje, prvotno dovoljenje pa preneha veljati (3. točka prvega odstavka 149. člena ZASP).

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Stroškovni zahtevek tožeče stranke je zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem, če tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.