Up-291/02 - 7

30. 9. 2003

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. in B. B. iz Ž. na seji senata dne 9. septembra 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. in B. B. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 563/2001 z dne 20. 2. 2002 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1474/2000 z dne 23. 5. 2001 in s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II P 505/97 z dne 7. 3. 2000 se ne sprejme.

Obrazložitev

A.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim sta pritožnika (v pravdnem postopku tožnika) zahtevala ugotovitev, da je dodatek k oporoki z dne 8. 10. 1991, ki ga je pred pričami podpisal pokojni dr. Pavel Bohinc, v celoti neveljaven. Sodišče je svojo odločitev oprlo na ugotovitev, da je bila tožba za razveljavitev oporoke vložena po preteku enoletnega subjektivnega zastaralnega roka iz 61. člena Zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76 in nasl. - v nadaljevanju ZD).

Pritožnika sta se zoper tako sodbo pritožila, Višje sodišče pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožnika sta zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila tudi revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo.

Pritožnika z ustavno pritožbo izpodbijata zgoraj navedeno odločitev sodišča. Zatrjujeta kršitev načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Vrhovnemu sodišču očitata, da je zgolj povzelo zaključke sodišč prve in druge stopnje, ne da bi upoštevalo oziroma v zadostni meri presodilo revizijske razloge, ki sta jih navedla pritožnika. Po njunem mnenju so sodišča napačno uporabila določbo 61. člena ZD. Pritožnika navajata, da naj bi za vzrok neveljavnosti izvedela šele, ko ju je zapuščinsko sodišče napotilo na pravdo zaradi ugotovitve neveljavnosti oporoke. Sodiščem tudi očitata, da pri odločanju niso upoštevala določbe 210. člena ZD, saj sta tožbo vložila v roku in skladno z izdanim sklepom zapuščinskega sodišča o napotitvi na pravdo.

Pritožnika tako menita, da sta bila postavljena v neenakopraven položaj v odnosu do tožencev.

B.

Ustavno sodišče se v postopku z ustavno pritožbo ne more spuščati v presojo materialnopravne ali procesnopravne pravilnosti izpodbijane sodne odločbe in tudi ne v dokazno oceno sodišča. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v rednem sodnem postopku. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Takšnih kršitev pa pritožnika ne izkažeta. Z večino navedb v ustavni pritožbi oporekata le pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja in uporabe materialnega prava, kar pa ne more biti predmet preizkusa pred Ustavnim sodiščem. Za kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), bi sicer lahko šlo, če bi bilo v izpodbijanih sodbah zavzeto pravno stališče tako očitno napačno in brez razumne pravne obrazložitve, da bi ga bilo mogoče oceniti za arbitrarno ali samovoljno, česar pa Ustavno sodišče v obravnavanem primeru ni ugotovilo.

Z vidika zatrjevane kršitve pravice iz 22. člena Ustave bi bil lahko pomemben tudi očitek pritožnikov, da Vrhovno sodišče ni v zadostni meri upoštevalo njunih revizijskih ugovorov, temveč je zgolj povzelo zaključke sodišč prve in druge stopnje. Vendar je tak očitek pritožnikov očitno neutemeljen. Vrhovno sodišče je namreč dovolj jasno in izčrpno odgovorilo na tiste revizijske navedbe, ki so za odločitev v obravnavani zadevi pomembne. V zvezi z očitkom pritožnikov, da 61. člen ZD ni bil pravilno uporabljen in da bi bilo treba v zvezi z ugotavljanjem nastopa zastaranja uporabiti tudi 210. člen ZD, je Vrhovno sodišče poudarilo, da je razglasitev oporoke odločilen trenutek za začetek teka zastaralnega roka po 61. členu ZD, nadaljnja dejanja zapuščinskega sodišča pa na to ne vplivajo, tako tudi ne napotitev na pravdo po 210. členu ZD. Kršitve ustavnega procesnega jamstva, ki ga zagotavlja 22. člen Ustave, pa ni mogoče utemeljevati zgolj z navedbo, da je odločitev sodišča po vsebini napačna.

Ker z izpodbijanimi sodbami očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, kot jih zatrjujeta pritožnika, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

mag. Marija Krisper Kramberger