Jedro

Sodni penali so instrument prisile na nerednega dolžnika, ki ni izpolnil svoje nedenarne obveznosti, ugotovljene v pravnomočni sodni odločbi.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je dolžnik dolžan v dodatnem roku enega dne od vročitve sklepa začeti izpolnjevati svojo obveznost iz 2. točke sodbe Temeljnega sodišča v K., enote v K. z dne 7.12.1990, tako, da mora upnici vsak dan dajati brezplačno hrano pri skupni mizi z njegovo družino, v primeru bolezni ali starostne onemoglosti pa tudi temu primerno boljšo hrano. Če obveznosti v danem roku ne bo začel izpolnjevati ali je ne bo izpolnjeval redno ali pravilno, bo moral upnici za vsak dan zamude oziroma neizpolnjevanja plačati 1.600,00 SIT sodnih penalov. V presežku je sodišče upničin predlog zavrnilo, dolžniku pa naložilo, da upnici povrne stroške postopka.

Proti sklepu se pritožuje dolžnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 353. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP in pritožbenemu sodišču predlaga, da izvršbo ustavi. Navaja, da vse, kar je dolžan upnici nuditi po pravnomočni sodbi, tudi izvršuje, vedar upnica izpolnitev odklanja. Dolžnik zato iz razlogov, ki so na strani upnice, ne more izpolnjevati svoje obveznosti. Nadalje še navaja, da svoje obveznosti tudi ne more izvrševati tako, kot mu je naložena v izvršilnem naslovu. Tako dolžnik, kot njegova žena delata v različnih izmenah, sin hodi v šolo tudi izmenično in zato objektivno ni mogoče zagotoviti upnici skupne hrane pri skupni mizi z družino v njej primernem času.

Pritožba ni utemeljena.

Sodni penali so instrument prisile na nerednega dolžnika, ki ni izpolnil svoje nedenarne obveznosti, ugotovljene v pravnomočni sodni odločbi (1. odstavek 187. člena ZIP v zvezi s 294. členom ZOR). Za ugotovitev dejstva, da dolžnik ne izpolnjuje svoje obeznosti po pravnomočni sodbi prvostopnega sodišča z dne 7.12.1990, je imelo prvostopno sodišče podlago, poleg izjave upnice, tudi v izjavi samega dolžnika, dani na naroku dne 30.6.1993. Na naroku je dolžnik nedvoumno priznaval, da obveznosti do upnice ne izpolnjuje, to pa zato, ker njegova žena za upnico ni pripravljena kuhati, pa tudi če bi sam želel, bi mu to žena preprečila. Tudi v pritožbi dolžnik ne trdi nedvoumno,da obveznosti izpolnjuje. V pritožbi le zatrjuje, da je razlog neizpolnjevanja njegove obveznosti v upničinem ravananju, ki izpolnitev obveznosti odklanja oziroma v objektivnih okoliščinah, torej delo v različnih izmenah. Ne ene, ne druge v pritožbi zatrjevane okoliščine, ki dolžniku preprečujejo izpolnjevanje njegove obveznosti, pa niso pomembne pri presoji zakonitosti prvostopnega sklepa. Dolžnik se namreč lahko razbremeni svoje obveznosti iz izročilne pogodbe, ki mu je naložena v že citirani pravnomočni sodbi, ki je izvršilni naslov, le tako, da v sporazumu z upnico, ali pa v pravdnem postopku, doseže ustrezno spremembo svoje nedenarne obveznosti v drugačno obveznost oziroma razvezo pogodbe in ukinitev obveznosti. Vse dotlej pa je na podlagi pravnomočne sodbe, ki je izvršilni naslov, dolžan izpolnjevati svojo nedenarno obveznost, tako kot mu je v sodbi naložena, upnica pa ima, upoštevajoč določbo 294. člena ZOR in 187. člena ZIP pravico zahtevati izdajo sklep o plačilu sodnih penalov, če dolžnik te obveznosti ne izpolnjuje. Prvostopno sodišče dolžniku ne nalaga nič drugega ali več, kot mu je naloženo že z pravnomočno sodbo. Če bo dolžnik svojo obveznost po sodbi in prvostopnem sklepu izpolnjeval, potem ne bo dolžan plačevati penalov.

Ali dolžnik sedaj svojo obveznost iz 1. odstavka točke 1 sklepa izpolnjuje ali ne, pa se bo ugotavljalo v izvršilnem postopku, če bo upnica na podlagi izpodbijanega sklepa predlagal izvršbo zaradi izterjave sodnih penalov.

Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da ni podan noben v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlog. Prvostopno sodišče je na podlagi izvedenih dokazov jasno ugotovilo, da dolžnik svoje obveznosti do upnice ni izpolnjeval in je zato utemeljeno izdal izpodbijani sklep, kakšno dodatno izvajanje dokazov pa ni potrebno. Prvostopno sodišče je tudi pravilno uporabilo določbo 294. člena ZOR in ustrezne določbe Zakona o izvršilnem postopku ter je zato treba pritožbo dolžnika kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje.